Je umetnost pohujšanje?

Cankarja so nekoč na Rožniku kot kakšnega rockovskega zvezdnika obiskovali študenti in dijaki. Ni bil le dolgočasen in zagrenjen pisatelj iz šolskih učbenikov, bil je slaven. Čisto nove zgodbe o pisatelju sta na salonskem pogovoru odkrivala dva njegova velika poznavalca.

Cankar bi si veselo vihal brke, če bi lahko v literarnem klubu Lili Novy v Cankarjevem domu včeraj zvečer poslušal pogovor med Marcelom Štefančičem in akademikom Jankom Kosom, ki sta se pogovarjala o njegovih dramah, o pohujšanju, Erotiki, ljudstvu, Cankarju v filmu, o Dunaju, kjer je Cankar deset let živel in pisal, o Korunovi uprizoritvi Pohujšanja leta 1965, v kateri je Jacinta zaplesala striptiz in poskrbela za velik škandal, in še o drugih stvareh od Nietzscheja do Hegla.

Nekdanji študent je tokrat spraševal dolgoletnega profesorja primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, čeprav kot je dejal Marcel, profesor Kos ni bil njegov dolgoletni profesor, saj je svoj študij končal v roku.

Ali Jacinta še navdušuje?

Ker bo 26. januarja v Cankarjevem domu premiero doživela predstava Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja (koprodukcija SNG Drama, MGL in CD), se je prvo vprašanje glasilo: Kako to, da danes slavimo to Cankarjevo »hudobno farso«, saj so jo ob prvi uprizoritvi leta 1907 v Deželnem gledališču v Ljubljani, kritiki povsem raztrgali? O drami, ki jo je Cankar v velikem umetniškem zanosu ustvaril v le štirinajstih dneh, so zapisali, da je brez umetniške vrednosti, da gre za karikaturo karikature, da je to zgolj »en tingl-tangl« brez umetniške vrednosti in konfuzno delo brez dramskega zapleta, predvsem pa da je zgodba o umetniku Petru in njegovi Jacinti, ki prideta strašit in izsiljevat Šentflorjance, zelo nesramna do naroda.

Dramo so raztrgale tudi politične stranke tistega časa od klerikalcev do liberalcev in celo socialisti, ki so bili sicer pisatelju zelo naklonjeni. Cankar, ki v svojih delih ni nikomur prizanašal, je igro napisal tako spretno, da so se v pokvarjenem ljudstvu, ki cvili in se klanja pred namišljeno avtoriteto, vsi prepoznali. A profesor Kos je razjasnil, da je že res, da so politiki in kritiki predstavo po premieri raztrgali, a jo je občinstvo navdušeno sprejelo, študenti so vzklikali in dijaki na stojiščih cepetali z nogami. »Pravo vprašanje je, ali predstave Pohujšanja tudi danes doživijo tako navdušen sprejem.« Umetnost na politike žal že dolgo nima več takšnega vpliva kot nekoč oziroma jih umetnost zanima veliko manj (čisto nič) kot takrat.

Peter in Trump

Pri Cankarjevih dramah navdušuje to, da so prav vse še vedno izjemno aktualne. Odzvanjajo sodoben čas. Niti Pohujšanje po mnenju Marcela Štefančiča ni nič drugačno, saj je to zgodba o uspešnih populističnih voditeljih, novih obrazih in lažnih novicah. Kaj pa je drugega umetnik Peter kot novi obraz, populist in demagog? Tudi narod, ki takoj poklekne, je enak kot danes in tu so tudi lažne novice, s katerimi je naivno in neumno ljudstvo najlažje zapeljati.

Prav tako ni naključje, da je glavni zapeljivec v drami umetnik, Cankar je bil namreč zelo kritičen do odnosa Slovencev do umetnosti in od takrat se ni veliko spremenilo. V svojih delih je vedno rad opisal politika, narodnjaka, steber slovenskega naroda, ki nič ne bere, ki ne hodi na razstave, ki »principielno« ne hodi poslušat dram. »Glejte, ta principielni narodnjak je tipus teh slovenskih navdušenih narodnjakov. Na vseh koncih in krajih kriči o kulturi, razžaljen je, če odreka kdo slovenskemu narodu kulturo, sam pa ne gane zanjo niti mezinca, on je in hoče ostati principielno zabit!«

Veliko mesto

Cankar je veliko svojih največjih del napisal v tujini, na Dunaju, v revnem in umazanem predmestju velikega mesta, kjer je srečeval Avstrijce, migrantske delavce iz Češke in Slovaške ... Ali so mu morda ti ljudje služili za modele njegovih romanov in dram, včasih še bolj kot Slovenci, se je spraševal Marcel. »Tako kot Hemingway, ki je živel v Španiji, Franciji in v Afriki, da bi njegova angleščina še lepše zazvenela, je tudi Cankar morda potreboval Dunaj, da bi njegova slovenščina zvenela prav.« Po njegovem mnenju je Cankar težko živel v majhni provincialni Ljubljani. »On je bil človek, ki je potreboval dimenzije.« Oziroma kot je pisatelj sam nekje zapisal: »Še vrabcu se ne da v kletki letati.«

Na koncu je beseda nanesla tudi na filmske upodobitve Cankarjevih del. Oba sogovornika sta si bila edina, da sta najlepša in najboljša primera Na klancu (režija Vojko Duletič) in Idealist (režija Igor Pretnar). Vendar sta oba filma nastala že v daljnih sedemdesetih letih. Zakaj nismo nikoli posneli Hiše Marije Pomočnice, ki kar kliče po filmskih podobah? Dejstvo je, da bi si Cankar zaslužil tudi dober biografski film, ki bi ga prikazal kot pogumneža brez dlake na jeziku, zapeljivca, pijanskega užitkarja, trmastega politika in pisatelja, ki se ni nikomur klanjal. Morda bi bil film s takšnim junakom pomemben za identiteto naroda. Bo letošnje Cankarjevo leto vsaj navdih za takšen umetniški podvig?