Tiskane izdaje
Ko se Ben, eden od romanesknih protagonistov, vrne v Grčijo, da bi našel izgubljeni rokopis judovskega pesnika Jakoba Beera, pomisli, da ga je ta morda zakopal pod zemljo, »kakor vsa pisma prič, ki so jih skrili pod lesene pode v hišah po Varšavi, Lodžu, Krakovu«.
Misel je zgolj ponovitev predgovora k romanu in ubesedenje realizirane metafore z začetka romana – Jakob Beer, živa priča nacističnega nasilja, vstane pred bralcem kot človek iz blata, kot »močvirni deček«: »Izvil sem se iz močvirnih tal kakor tollundski človek, kakor grauballski človek, kakor deček s šeststo školjčnimi koraldami okoli vratu in s čelado iz blata, ki so ga izgrebli sredi ulice Franca Jožefa, ko so popravljali cestišče.«
Jakoba reši pred nacisti Athos Roussos, terenski arheolog, ki raziskuje takrat aktualno najdišče Biskupin. Motiv zemlje, ki skriva in varuje spomin na preteklost, in podoba arheologa kot edinega, ki se lahko dokoplje do teh spominov, se kot rdeča nit vijeta skozi Ubežne delce.
Anne Michaels. Foto: Wikipedia
Odprta dvojna izpoved
Ta zagonetni prvenec kanadske pesnice Anne Michaels je bil že ob izidu leta 1996 ovenčan s številnimi nagradami, severnoameriške literarne revije pa ga še danes uvrščajo med najboljše kanadske romane 20. stoletja. To verjetno ni edini razlog, da je izpitna komisija Ubežne delce (poleg romana Pomladni dan Cirila Kosmača) določila za temo maturitetnega eseja 2018. Skozi prvoosebno optiko pripovedovana nelinearna, za interpretacije odprta dvojna izpoved judovskega pesnika Jakoba Beera in kasneje raziskovalca njegovega dela Bena je posredovana skozi skrajno poetiziran jezik, ki postavlja pomensko izmuzljivost pred zgodbeno jasnost.
Od tod bogastvo podob in dolgi nizi metafor, ki jih prekinjajo Jakobova grafično izrisana podoživljanja otroške travme. »Najpomembnejših dogodkov svojega življenja nisem videl na lastne oči,« pravi Jakob.
Bil je priča umoru staršev, toda tisto, kar ga zares muči, je kaos negotovosti, v katerem naj bi se po njegovem znašla sestra Bella. Ko jo tiste noči odvedejo nacisti, se za njo izgubi vsaka sled. Jakoba spremlja kot duh, ali bolje, kot slaba vest preživelega, ki mora biti zaradi njene usode kaznovan.
V domišljiji si zato predstavlja sestrino smrt, ki je vsakič bolj nasilna, na meji grotesknega naslajanja. Jakob občuti trpljenje žrtev kot fizično bolečino, hkrati so izgubljene duše njegov stik z onstranstvom. Preplet obeh svetov, ki ga ponazarjajo Jakobovi duhovi, je metafora večnega vračanja, cikličnosti in posledično – nesmrtnosti, na katero namiguje Ben, ko v sobi začuti prisotnost pesnika in njegove žene: »Polastila se me je misel: še sta živa. Skrivata se, da bi vaju nihče ne motil v vajini sreči.« Ideja cikličnosti je zajeta tudi v strukturi romana, kjer se zaključek – najdba Jakobovega rokopisa – stakne z uvodnim stavkom romana (»Čas je slep vodnik«).
Zadrega povojne generacije
Anne Michaels se je sprva uveljavila kot pesnica, kar pojasni tako močne kot šibke plati teksta. Med slednje bi uvrstila zgoščeno samonanašalno simboliko, abstraktne refleksije ali neizkoriščene like, ki služijo le kot ojačevalci določenih že izraženih potez protagonistov Jakoba in Bena (npr. Alex in Petra). Tudi prelom po Jakobovi smrti je zgolj navidezen. Pripovedovanje prevzame Ben, ki si zada nalogo raziskati pesnikovo zapuščino in najti še neobjavljene rokopise.
Benova zgodba je komplementarna Jakobovi: medtem ko se je Jakob naučil živeti z mankom, se je Ben usidral v vlogi žrtve, ki jo je molk staršev oropal pravice do srečnega otroštva. Kot tak uteleša zadrego povojne generacije, da zavzame distanco do spomina v imenu preživetja ali prevzame čustveno breme svojih prednikov ter zaživi v senci njihove preteklosti. Toda menjava pripovedovalcev ne pomeni nujno tudi menjave perspektive.
Jakob Beer in kasneje Ben sta ves čas pripovedi nespremenjena, kar je pojasnjeno s tem, da svojo zgodbo zapisujeta retrospektivno. Ker podoben slog zapisovanja njuni usodi preveže v eno, se z naratološkega vidika postavlja vprašanje, ali je Benova perspektiva sploh potrebna, ko pa bi zgodbo lahko nadaljeval kateri od že vpeljanih, prav tako zamenljivo ploskih likov.
Jakob Beer je brez napak, bolj utelešenje ideala kot polnokrvna oseba, a to pač ni roman, ki bi počival na značajih niti na dogajanju (noben premik ni zares motiviran), temveč gradi na podajanju občutenj in vzdušja. Jezikovna bravuroznost neredko zasenči pripoved, jo po nepotrebnem otežuje in zasiči z metaforami.
Za nekatere očitek, za druge – prednost. Ni jih malo, ki so bili očarani nad poetičnim jezikom in fragmentarno pripovedno perspektivo romana. Še leta 2007 je bil po njem posnet film, v katerem je vlogo arheologa Athosa prevzel Rade Šerbedžija.
Ubežni delci veljajo za mojstrovino in ni težko razumeti, zakaj: avtorica je k delikatni temi holokavsta pristopila resnobno, svečano, v rokavicah. Tovrstna distanca pa se je vsaj v mojem primeru kar hitro prevesila v brezbrižnost.
