Tiskane izdaje
»Spoštovani Boris Pahor!
Tarča sem obtožbe, ki jo je sprožil v svoji zadnji knjigi Igor Omerza, da sem Vas v letih 1988 in 1989 ovajal Digosu. Nič ne pomaga moje opozorilo, da sem bil v tistem času predsednik Narodne in študijske knjižnice in Slovenskega stalnega gledališča. Obakrat na pobudo SKGZ, pri čemer je težko verjeti, da bi omenjena krovna organizacija, vezana na Ljubljano, postavila na čelo dveh najpomembnejših slovenskih kulturnih ustanov v Trstu »italijanskega špiclja«, kot pravi Jože Možina.
Med potovanjem na Kavkazu sem prejšnji teden dosti razmišljal o najinih odnosih v zadnjih štiridesetih letih. Na slovenskih srednjih in višjih šolah v petdesetih in šestdesetih letih nisem bil Vaš študent, kar pomeni, da sem Vas poznal samo iz Vaših knjig in publikacij. Ko je leta 1975 izbruhnila afera zaradi Kocbekovega zapisa o povojnih pobojih, objavljena v brošuri ob pisateljevi sedemdesetletnici, ki sta jo izdala Alojz Rebula in Vi, sem bil na vajini strani. To sem pisno tudi sporočil Rebuli, saj je bil na liceju moj profesor, in mu ponudil sodelovanje. Nisem dobil odgovora, zato tudi nisem vztrajal.
Na začetku naslednjega desetletja je prišlo med mano in Vami do polemike zaradi glose, ki sem jo objavil v Primorskem dnevniku kot komentar na Vašo tezo, da je bil Edvard Kardelj s svojo z internacionalizmom zaznamovano politiko odgovoren za žalostni položaj Slovencev v zamejstvu. Trdil sem, če se prav spominjam, da Kardelja ni mogoče tlačiti v zamejenost marksističnega dogmatika, nezainteresiranega za narodno stvar. Tega mnenja sem še danes. Vas je moje pisanje prizadelo, tako da ste v odgovor izdali posebno številko ad hoc ustanovljenega lista. Ta epizoda je vrgla senco na najine odnose, kar pa mi ni preprečilo, da bi s spoštljivim zanimanjem ne sledil Vaši pokončni kritiki jugoslovanskega režima, čeprav se nisem strinjal z njeno radikalnostjo. Menil sem namreč, da Slovenci v zamejstvu jugoslovansko zaščito potrebujemo, če hočemo obraniti svoje gospodarske in kulturne institucije. To moje stališče je dobro razumel Žarko Race, ki je o meni rekel, kot je zapisano v Omerzovi knjigi, »tudi takšne rabimo«.
Svoje visoko mnenje o Vas in Vašem delu sem izpovedal v uvodu knjige »Introduzione alla storia culturale degli sloveni a Trieste nel '900«, ki jo je Tržaška pokrajina izdala leta 1983. Dve leti kasneje je Tržaška občina organizirala v palači la Villette v Parizu veliko razstavo pod naslovom »Trouver Trieste«, s katero je hotela predstaviti naše mesto. Na njej smo bili Slovenci potisnjeni v kot. Reagiral sem tako, da sem napisal takratnemu kulturnemu ministru Jacku Langu protestno pismo, ki ga je v imenu SKGZ podpisal njen predsednik. V odgovor je pariška vlada februarja 1986 organizirala posebne slovenske dni v Centre Pompidou, kjer smo nastopili z referati in se predstavili s svojimi publikacijami. NŠK je v izložbo, prirejeno ob tej priliki, vključila tudi Vaše knjige. Evgen Bavčar, naš pariški filozof, se je tako navdušil nad Vašo »Nekropolo«, da Vam je priskrbel francoskega založnika in Vam s tem omogočil mednarodno uveljavitev. Ko sem leta 1987 objavil gradivo, s katerim smo nastopili v Centre Pompidou, sem v zbornik, polemično naslovljen »Touver Trieste - La voix slovène«, vključil tudi Vaš prispevek.
Uspeh »Nekropole« je na začetku devetdesetih let narekoval Bavčarju misel, da bi Vas predlagali za Nobelovo nagrado. Ker sam tega ni mogel storiti, saj ni imel primernega profesionalnega statusa, me je povabil, naj kot univerzitetni profesor prevzamem iniciativo. Z navdušenjem sem pobudo sprejel in v imenu Oddelka za slovansko filologijo na Filozofski fakulteti v Trstu poslal v Stockholm potrebni predlog, ki so ga podpisali moji kolegi, v prvi vrsti moja sestra Marija. Vzporedno je njen mož Boris Paternu sprožil enako pobudo na SAZU. Ko je Bavčar sporočil, da ste prišli v ožji izbor kandidatov, smo postopek v naslednjih letih ponovili.
Bil sem prepričan in sem še, da si nagrado zaslužite, hkrati pa tudi zaskrbljen. Vedel sem namreč, da nimate slovenskega državljanstva, ker menite, da bi Vam ga morala novorojena Republika dati samodejno. Ker sem se bal, da se bo Italija postavljala z Vami, če dobite priznanje, sem zaprosil takratnega predsednika države Milana Kučana za sprejem. Razložil sem mu situacijo, češ naj zadevo reši v Vaš in naš prid. Nagrade niste dobili, verjetno zato, ker postavljate problem nacistične morije kot vprašanje, ki ne zadeva samo Jude, ampak vse »manjvredne« narode, predvsem slovanske.
Ob Vaši osemdesetletnici je moja sestra pripravila zbornik. Ker ga organizacije, od katerih smo pričakovali pomoč, niso podprle, se je bilo treba obrniti na druge ustanove in zasebnike. Med slednjimi sem tudi jaz. Sicer pa Vas v obdobju, o katerem govorim, nisem pogosto srečeval. Gotovo ne v Dragi, kjer v osemdesetih letih sploh niste predavali in kamor sem tudi sam redko zahajal. Leta 1996 ste prišli na predstavitev knjige Vašega sina Adrijana, ki je nastala kot diplomska naloga pod mojim mentorstvom. Leta 2006, ko sem pripravljal za TV Slovenije niz oddaj o slovenski zgodovini 20. stoletja, sem Vas prosil za intervju.
Spominjam se, da smo s snemalno ekipo dolgo iskali Vašo hišo, ker sem bil zmotno prepričan, da stanujete še v barkovljanskem bregu, kjer sem bil po Parizu pri Vas. Menda zaradi neke knjige. Leta 2009 sva bila skupaj z Rebulo imenovana za redna člana SAZU. Vsi trije smo bili prisotni na slovesnosti, a smo se samo bežno pozdravili. Še največ časa sem z Vami govoril septembra 2008 po okrogli mizi v Ajdovščini o Primorcih in Primorski, ko sva se s šoferjem vračala v Trst. Povedali ste, da od italijanske izdaje »Nekropole« niste imeli nobenega dobička, čeprav je bila uspešnica, ker je imela copyright založba iz Tržiča, ki je prva izdala knjigo.
Od takrat se nisva več srečala, kar pomeni, da sva bila v zadnjih štiridesetih letih v kontaktu vsega petkrat. Kako naj bi glede na sporadičnost teh stikov Digosu kaj poročal o Vas, se zdi čudno tudi Vam, kot berem v Vaši zadnji izjavi »Reporterju«. To pa me ne more zadostiti. Po Vašem zgledu nameravam ostati aktiven in prisoten v javnem življenju, dokler bom imel dovolj moči. Zato se moram rešiti madeža, s katerim me je oblatil Omerza na podlagi dokumenta, ki ga je sama UDBA označila kot »nepreverjenega«. Marijan Zlobec je pred kratkim zapisal, da je »Igor Omerza potunkal zgodovinarja, akademika dr. Jožeta Pirjevca.« Proti takemu moralnemu linčanju se bom boril z vsemi silami. Hvaležen Vam bom, če mi boste pomagali.«
