Tiskane izdaje
Jure Jakob je z esejistično zbirko Hiše in drugi prosti spisi (Mladinska knjiga) doživel lep uspeh. Spomladi je zanjo dobil nagrado kritiško sito za najboljšo knjigo leta po mnenju slovenskih literarnih kritikov, sedaj pa je dobil še Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično knjigo. Jakob, rojen leta 1977 v Celju, je magister primerjalne književnosti, leta 2010 je izdal esejistično študijo o prozi Lojzeta Kovačiča, poleg tega pa še tri pesniške zbirke.
Ste si, ko ste pisali knjigo Hiše in drugi prosti spisi, predstavljali, da bo tako uspešna, da bo dobila dve pomembni nacionalni nagradi – kritiško sito in Rožančevo nagrado?
Ko pišeš knjigo, seveda ne razmišljaš o nagradah. Ko jo spraviš med platnice in med ljudi, upaš na čimboljši sprejem. Dve nagradi sta veliko priznanje. Esejistiko in roman Ljubezen Marjana Rožanca nosim v trajnem spominu in trajnem občudovanju, zato sem na nagrado, ki slavi njegovega duha in nosi njegovo ime, res ponosen. Sprašujem se, če si jo sploh zaslužim.
Ne jemljem je le kot priznanje Hišam, nagrajeni knjigi, ampak tudi kot vzpodbudo in na nek način obvezo za moje nadaljne pisanje.
Kar nekaj slovenskih literatov, ki so se uveljavili kot pesniki, se zadnje čase loteva proze (Šteger, Zupan, Komelj, tudi Simonišek ...) Je na delu nezaupnica poeziji ali naravno prehajanje med literarnimi zvrstmi?
Esejev ne pišejo le omenjeni pesniki. Ne pišejo jih le zadnje čase. 20. stoletje je dalo kopico sijajnih pesnikov esejistov, če se spomnim samo našega Edvarda Kocbeka, ali pa Octavia Paza od tujih. Esej je poskus nekaj povedati. O kateri koli temi. Argumentirano in izhajajoč iz lastne izkušnje, v prvi osebi ednine.
Naj bi bil komunikativen, ne preveč strokoven, literaren pa v nekem klasičnem, bralcu prijaznem smislu. Zaželeno je, si mislim, da v eseju beremo o naših skupnih družbenih ali pa obče bivanjiskih vprašanjih na nov, svež način, v neki osvetljavi, ki jo je odkril prav dotični esejist. Ali pa da esej prinaša na plan vidike življenja, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo, ali pa da je mogoče o njih govoriti na tak način. Za vse to, si dovolim domnevo, pesnik ni zadnji med poklicanimi.
Žirija pravi, da ste svoje eseje pisali kot pesmi, s krožno strukturo. Se strinjate?
Na nek način to drži. Vsekakor sem kompoziciji svojih tekstov posvetil kar nekaj truda. To pa zato, ker se teme, ki jo načenja posamezni esej, ne lotevam v prvi vrsti z metodo argumentacije, ampak asociacije. Nizam podobe, ki so zvečine moj spominski, biografski material, in refleksije, v nekakšnem kontrapunktu. Teme, v katero esej vstopa, ne skušam argumentativno izčrpati, ampak jo asociativno poglabljam in plastim.
To nizanje in prehajanje ni poljubno, ampak ima neko notranjo logiko, ki bi ji mogoče res lahko rekli krožna, še bolj ustrezno pa spiralna. Vendarle nimam občutka, da so moji eseji nek v sebi popolnoma sklenjen, pomirjen, samozadosten svet. Ko sem posamezni tekst končal, sem bil seveda zadovoljen in potešen, ker sem ga (nekje lepše, drugje manj) literarno zašpilil, kar pa ne pomeni, da sem s tistimi vprašanji in temami enkrat za vselej opravil.
Koliko je na vaše prozno pisanje vplivalo proučevanje Kovačičevega opusa? Ste po njegovem zgledu zagrebli v svoje otroštvo in refleksijo svojega življenja in ustvarjanja?
Kovačič je eden izmed tistih avtorjev, ki me je kot bralca res ujel in našel. Ni se zgodilo na mah, ampak postopoma, in v različnih obdobjih branja so mi bili bliže različni deli njegovega raznolikega, čeprav skoraj dosledno avtobiografskega opusa. In v tistih fragmentih, v katerih se spušča v svoje otroštvo, je bilo nekaj zame še posebej očarljivega, magično privlačnega. Ali pa – v primeru romana Deček in smrt – tesnobno presunljivega in na ta način določujočega.
Študijsko proučevanje Kovačičevega opusa je moje avtorsko navezovanje nanj na kratki rok prej zavrlo, kot pa vzpodbudilo, na dolgi rok pa verjetno povzročilo, da sem njegov pripovedni svet še bolj ponotranjil, posvojil in si ga do neke mere tudi do nerazpoznavnosti prekrojil. Ampak ko zdajle napenjam svoj spomin, bi dal skoraj roko v ogenj, da v času pisanja Hiš nisem niti enkrat pomislil nanj. Zagotovo nisem odpiral nobene izmed njegovih knjig.
Z Hughesovo definicijo literata kot lovca se ne strinjate, bolj pa se strinjate z Rilkejevim mnenjem, da pesnik zraste iz življenja. Kdo je torej za vas pesnik in kako se rodi?
No, definicije so bolj neroden uvod v poezijo. Ted Hughes se mi zdi sijajen pesnik in luciden premišljevalec poezije. Zlahka se vživim v njegovo primerjanje pisanja pesmi z lovom.
Esej, v katerem Hughes to primerjavo razvija, ko popisuje svoje otroške izkušnje z ribolovom in lovljenjem raznih manjših in večjih živalic, in tiste občutke in situacije potem nekako sublimirano prepozna v posebnem srhu in značilni osredotočenosti, ki spremljata pisanje pesmi, je zame eden najboljših poetoloških tekstov, kar jih poznam. Koncizen in sočen. Podroben, izčrpen, in ne dolgovezen. A nekaj mi pri vsem skupaj ni najbolj všeč, zaradi česar ga ne morem vzeti za svojega. Jaz si z lovom nikoli nisem bil tako domač, kot si je bil očitno Hughes.
Pri tistih mojih redkih otroških lovskih podvigih je slast zasledovanja in ulova vedno preglasil nekakšen občutek krivde. Slaba vest. Meni se zdi pisanje pesmi bolj podobno oprezanju in opazovanju, pesem raje počakam, kot pa gonim, in bolj podobna se mi zdi ptičku v ptičji hišici kot pa ptičku v kletki. Nekateri pač nismo rojeni za lovce. Ni nujno, da zato nismo rojeni za pesnike. Verjamem, da je marsikdo rojen za pesnika. To še zdaleč ne pomeni, da bo pesnik tudi v resnici postal, je pa verjetno pogoj.
Ali pa ne – mogoče pa nastane pesnik tudi iz nekoga, ki je bil rojen za čisto kaj drugega? Ta vprašanja so stara kot poezija sama, se pravi kot človeški rod, in jaz ne bi tvegal definitvnega odgovora. Sem pa iskreno prepričan, da mora med pesnikom in njegovo poezijo stati – življenje.
Glede na to, da v knjigi s tako vnemo omenjate Thomasa Bernharda, domnevam, da bi njegovo knjigo odnesli na samotni otrok, če bi lahko odnesli samo eno knjigo. Kaj vam pomeni njegova literatura?
Na podobno vprašanje sem enkrat že odgovarjal, in odgovor še vedno podpišem. V Bernharda sem se nekoč enostavno zaljubil. Ko sem ga bral, sem dobro vedel, o čem pripoveduje. Tisto strastno in grobo metanje resnice v obraz bralca, kako je tale naš podalpski kotiček sveta naseljen pretežno z moralnimi in duhovnimi pokvekami, je bila lep čas moja lastna intimna in neizrečena strast. Njegov gnev je tako pretiran, sarkazem tako stopnjevan, da ta njegova črna komedija dobiva že kar obredne razsežnosti.
Njegovo prozo sem doživljal kot urok, ki hoče s pretirano gorečim imenovanjem vsega grdega, neumnega in slabega spodnesti moč, s katero vsa ta beda gospodari človeškim dušam. No, vsaka fascinacija enkrat mine, tudi moja je. Postal sem malo bolj prizanesljiv do človeških slabosti, svojih in tujih. Vendar imam Bernharda še vedno rad. A ga ne bi nosil s sabo na samotni otok. Če bi se kdaj znašel v taki »literarni« situaciji, bi vzel s sabo nekaj, kar je čim bolj obsežno. Po številu besed in razponu tem, vprašanj, pristopov, oseb. Recimo kako Sveto pismo.
Lotili ste se tudi otroške literature. Kako bi to izkušnjo lahko primerjali s pisanjem poezije in esejistike?
Pisanje za otroke je nekaj precej posebnega in posebej osrečujočega. Skoraj gotovo se ga ne bi lotil, če ne bi imel hčerke. In zelo vztrajne žene. Obema sem zelo hvaležen. Začel sem precej »na suho«, brez pravega poznavanja bogate zakladnice otroške literature, tudi kot otrok sem je bil deležen v bolj skromnih zalogajih. In zato temu ustrezno malo nerodno. Imam pa zdaj toliko večje veselje, ko vse to odkrivam in prebiram, nekaj hčerki, nekaj pa kar sam sebi. In se učim. Rad bi še pisal za otroke.
