Evangelij bližine: Kaj je šepet večnega spoznanja?

Postavimo trditev, da je bil na začetku odgovor. Potem recimo,­ da so vprašanja ločila­ obstoj od neobstoja. Potem se vprašajmo, kdo je to rekel in kdo to bere, kdo izgovarja in kdo posluša. Potem vzemimo v roke novo knjigo Dejana Kosa, Evangelij bližine (Logos, zbirka Logofanije), in se vprašajmo, ali je bil on res prvi, ki je rekel, da je bil na začetku odgovor.

Kaj je bilo prej, njegova misel, ki obstoječo knjigo začenja natanko s temi besedami (V začetku je bil odgovor ...), ali naša misel, ki se je zbudila ob branju njegove knjige? Vidimo, da ima Kos poanto, kajti vprašanja začnejo ločevati obstoj teksta in njegovega pomena od njegovega neobstoja ali namišljenega obstoja. Knjiga torej »prime« že na začetku. Kam nas to lahko pripelje, če se je lotimo brati do konca?

Kosovo premišljevanje je bolj meditacija kot iz dvajsetih pesmi sestavljena pesniška zbirka. Ne orientira nas proti koncu, toda ne moremo se upreti, da čez celotno delo ne bi potegnili črte, delu določili smisla in ga vektorsko organizirali v tisti odgovor, ki je bil na začetku. Napaka, čista napaka, toda dobrodošla, kajti izraža obravnavano temo.

»V dar smo dobili ključ do odrešitve, mi, nesrečniki, pa svojo neizvorost napolnjujemo s seboj,« je zapisal v XIII. »pesmi«, a mi še naprej iščemo, kaj ima povedati o smislu. »V izogibanju neizogibnemu večno tavamo,« je nadaljeval, »neprilaščanje tega, kar nam ne pripada, pa nam vrne vse to, čemur pripadamo.« Dobro, kje je tu smisel? Tu je strah, tu je zlo, tu je tesnoba, tu je nerazumljena oddaljenost, »ki povzroča odvečno trpljenje«, toda kje je smisel?

Poskusimo s XV. pesmijo: nič ne pripada nam, ki nismo izbrali sami sebe. Če pa bi, na primer, podarili samega sebe (drugim), bi opustili to, kar nam ne pripada. Algoritem te igre gre takole: Mi najdemo, kar je našlo nas, potem vrnemo, kar nam ne pripada, in končno smo vrnjeni temu, čemur pripadamo.

V ozadju Kosove misli večkrat začutimo mit o večnem vračanju, toda miselni kompleks bi bil pre­enostaven, če bi ostalo zgolj pri tem. Tako »radiranje« samega sebe nakazuje ne le neko pot, temveč tudi neki cilj, ki je v izginevanju, in če je tako, je cilj lahko samo nič. Tu smo v jedru in pri izviru: »Očitno je, da nismo izvir. V izročenosti lastnemu neobstoju smo izročeni temu, čemur je izročen obstoj.«

Prava pot je med stebri praznine

Tu je grožnja končnosti in brez nje ni neskončnosti, kajti to, čemur se moramo izogniti, nas odreši. Tu je bližina, ki nas poveže v zidove neminljivega templja. Mi, da, mi, ki smo se zapustili, »sami postanemo obzidani templji luči. Svetloba oznani izvir in povezanost, ga ­utelesi.«

Organizacija življenja, nam sugerira avtor, gre takole: telo prebiva le v večni luči, prisotnost je v izginjanju, neizogibno pride s tem, da se ne izogibamo lastni daritvi. Telo je lahko karkoli, toda prava pot je med stebri praznine.

Vse skupaj nas začenja spominjati na kabalo in njen cimcum, na ukrčenje ..., na nič, ki konstituira vse. V niču je vse, je brezno, je zev, je prostor za grob. Ta je črn in praznina »odpira dno obstoja«. Avtor čisto naravnost pove tole: »Večni konec večne teme smo. Kje je to? Tega merilci prostora in časa ne morejo izmeriti, kajti bližina sama je edino merilo neskončnosti.« In potem: »Molitev je šepet poslednjega spoznanja.«

Formula, ki jo postavi na koncu, se zgovarja z začetkom. Toda pred tem poda žogo takole: »Zanikani obstoj nas podari temu, kar je zanikalo neobstoj. Smrt je iz nesmrtnega rojena.« In kaj od vsega sploh ostane še nerojeno? »Nerojena je ljubezen.«

Knjiga Dejana Kosa je na koncu opremljena s študijo Gorazda Kocijančiča, naslov študije pa je Poetika gnome. Avtor študije razloži, kako je avtor besedila uzrl stvari, prodrl v njihov smisel, in kakšne vzporednice v tem žanru lahko vlečemo pri starih Grkih, pri Mojstru Eckhartu, pri romantikih, Hölderlinu, pri Schleglu, Novalisu, Fichteju, Schleiermacherju, nemara pri judovskem pesniku Edmondu Jabèsu.

Dejan Kos, ki je besedilo predelal več kakor desetkrat, preden ga je dal v objavo, pravzaprav sporoča to, kar sporoča cimcum kabale: ne moreš se ga naučiti, ne moreš ga razumeti. Vsaj ne drugače kakor v procesu stalnega spreminjanja, vpletanja, podoživljanja, vživljanja in odpovedovanja svojim zmožnostim dojetja.

Zato je ta kratka knjiga zelo zahtevno branje in je diametralno nasproten izdelek tržnim doživljajsko intenzivnim zahtevam današnjega časa. Toda jaz jo priporočam. Vzemite jo v roke, berite jo in videli boste, kaj se bo zgodilo.