Tiskane izdaje
»Kaj pa je živeto življenje, če ga nisi nikomur povedal?« se v knjigi z naslovom Mornar na kozi (Mladinska knjiga) v márquezovski maniri sprašuje pesnik in pisatelj Miroslav Košuta. Prav zato, in pa zaradi »sveta, ki vidno hlapi okoli nas« se je lotil pisanja avtobiografije, ki je luč sveta zagledala danes, dan pred njegovim osemdesetim rojstnim dnem.
Miroslav Košuta se je v Križu pri Trstu rodil leta 1936, »v štirinajstem letu fašisične ere«, kot pravi v knjigi. »Fašizem me je zaznamoval s tujim priimkom, z vsiljenim imenom, z ljubeznijo do materinščine in z odporom do črnih srajc«, beremo v knjigi, ki je polna zatiranja Slovencev, vojne, smrti, pomanjkanja, bombandiranj itd. Toda kljub temu je v Košutovi pripovedi tudi veliko veselega, svetlega in humornega.
»Siti nismo bili nikoli, a lakote se sploh ne spomnim. Najbrž zato, ker so me vsi v družini imeli radi. Tudi jaz jih imam rad in kljub temu da so umrli, niso odmrli. Še vedno se pogovarjam z njimi,« je danes v Konzorciju povedal pisatelj.
V knjigi to isto pove z nekoliko drugačnimi besedami, in sicer pravi, da ga iz otroških let »kakor topel šal ovija občutek, da je živel v prijetni družini, ne najboljši, pa vendar taki, da bi je z nikomer ne zamenjal.«
To družino so sestavljali oče, ki se je navzel revolucionarnih idej in je bil zato vsak prvi maj zaprt, mama, ki je znala na pamet številne zgodbe, nona, ki je bila reden ud Mohorjeve družbe in ji Miroslav dolguje prva branja, Mati (očetova mama), ki je bila nepismena in je nosila prodajat ribe po Krasu, brat Drago, sestra Nada, strici in tete, bratranci in sestrične.
O križu lahko piše samo on
S simpatijo pa opisuje tudi druge prebivalce vasi Križ. »To je bila proletarska vas, veliko revežev je bilo v njej in nekaj posestnikov, imela pa je svoj humor, neko pikrost,« je povedal Košuta. Predvojni Križ je imel kar 16 gostiln in oče je zvečer težko prišel domov. Miroslav se denimo spominja, kako ga je mati nekoč poslala v gostilno po očeta, češ večerja se bo shladila, on pa ga je našel na mizi v gostilni, kako je prepeval slovensko pesem. Naslednjega dne so ga fašisti zaprli.
»O Križu v predvojnih in medvojnih letih lahko pišem sam jaz,« je dejal Košuta na današnji predstavitivi. Omenil je še, da nagovarja tudi druge pisatelje, naj napišejo kaj o svojih rojstnih krajih. Recimo Pahorja, naj napiše kaj o Trstu (naš edini pisatelj, rojen sredi tega mesta) in Rebulo, ki je to na njegovo prigovarjanje že naredil, in sicer je opisal svoje gmajne.
Omenimo še morje, ki sicer v tej knjigi igra bolj obrobno vlogo, si je pa častno mesto priborilo na naslovnici – krasi jo fotografija mladega, morda štirinajstletnega ali petnajsletnega Košute na obali med ribiči z ulovom v rokah.
Knjiga Mornar na kozi se konča s Košutovim odhodom na študij v Ljubljano. V slovenski prestolnici ga v slabo voljo spravlja megla, loti pa se tudi huda bolezen, zaradi katere bi skoraj umrl v takem slogu kot Aleksandrov, Kette ali Kosovel, se pravi zelo mlad.
A to se ne zgodi, Košuta preživi in začne svoje drugo življenje. O njem ne bomo brali v posebni knjigi, je včeraj povedal pisatelj, ker nadaljevanja avtobiografije ne bo. O določenih poglavjih pa lahko beremo v drugih njegovih knjigah.
Da je kraj rojstva za pesnike pomemben, je ugotovil tudi predsednik uprave Založbe Mladinske knjige Peter Tomšič. Kras in Trst jih očitno zaznamujeta tako, da jih naredita posebno klene in vitalne.
»Pahor pri 103 letih piše in predava po vsem svetu, Zlobec pri devetdestih piše že svojo tretjo poshumno knjigo, Košuta pa je pri osemdesetih izdal avtobiografsko knjigo.« Pri tem je pozabil omeniti Rebulo, ki pri enaindevetdesetih tudi še piše knjige.
