Tiskane izdaje
O romanu Bog pomagaj otroku (prevod Jože Stabej, Cankarjeva založba, 2016) je na prvi pogled mogoče reči, da ni najbolj tipično delo slavne ameriške pisateljice – sicer tudi Nobelove nagrajenke za literaturo (1993) – Toni Morrison.
Pri tem ne gre toliko za to, da v njem ne bomo našli na primer popisovanja ladij s sužnji iz 17. stoletja, in torej invociranja krivde, ki naj bi jo nosil beli človek nasproti črncem, pač pa je bojno polje postavljeno na veliko bolj subtilno črto.
Na prvih straneh romana zagledamo črnko, resda precej svetle polti in »z dobrimi lasmi«, kot se sama opiše, ki rodi temnopolto deklico. »Bila je tako črna, da sem se prestrašila. Polnočno črna, po sudansko črna,« se o svoji zdaj že odrasli hčeri izreče mati. Očitno je torej, da imamo opraviti z manjvrednostnim kompleksom temnopolte ženske, ki hoče biti kakor belka. Zanjo namreč obstaja le ena usoda. In ta je bela.
Vsa njena prizadevanja za hčerino izobrazbo zato niso toliko usmerjena v to, da bi dosegla njeno belost, pač pa, da bi jo kaznovala za njeno eksistenco. Sama pri sebi to sicer imenuje obvarovanje: »Nisem bila slaba mati, to morate vedeti, ampak lahko da sem svoji edinki kdaj storila kaj hudega, saj sem jo morala kaznovati. Morala. Zaradi rasnih privilegijev.«
Mati, ki je sicer le ena izmed govork v romanu, ponuja najbolj oddaljen pogled od sedanjosti, torej od sodobnih razmer v Ameriki, in znotraj teh obravnave temnopoltih, posebno žensk. »Stvari so se toliko spremenile od takrat, ko sem bila mlada,« proti koncu romana pomisli mati. »Temno črnih je povsod polno; po televiziji, v modnih revijah, reklamah, v filmih nastopajo celo v glavnih vlogah.«
V tej izjavi je razbrati kanček obsodbe, saj mati ni tip človeka, ki bi spregledal, da ne obstaja črnčevo poslanstvo niti breme belca, če se izrazimo z besedami Frantza Fanona, pač pa, da vsi »živimo v svetu, kjer stvari bolijo«. Lastno vedenje do hčere prenese na zunanji dejavnik, torej družbo, pri čemer, čeprav ni izobražena, prepozna podrejenost temnopoltih v ameriški družbi in si zanjo izmisli preživetvene strategije (dobesedno, sklanjanje glave itd.).
Duhovi iz otroštva
Bog pomagaj otroku je pisan v navidezno preprosti, tekoči govorici, ki ima komaj kaj opraviti s hermetičnim, aluzivnim tipom pripovedi, tako značilnim za Toni Morrison (v slovenščino so prevedena vsa njena najpomembnejša dela, od Salomonove pesmi do Ljubljene). Po drugi strani je roman prvo avtoričino delo, postavljeno v sodobne ZDA; toda tematski prerez romana pokaže, da odpira nekatere še vedno travmatične točke.
»Če misliš, da materinstvo pomeni samo gruljenje, copatke in pleničke, te čaka hud šok,« pomisli mati o noseči hčeri, ki jo imenuje Lula Ann. Tematiziranja rojstva črnskega otroka svetlopolti materi in načenjanja teme materinstva kot nečesa, kar še danes velja za družbeno nedotakljivo, se s tolikšno neposrednostjo in mestoma že direktnostjo lahko loti samo avtorica, kot je Toni Morrison.
Rasno in s tem razredno pogojena vprašanja je pisateljica naslovila že v prejšnjih romanih; razlika je, da tokrat razmišlja v pojmih sedanjosti, ko je rasna diskriminacija postala subtilnejša. Čeprav imamo v romanu opraviti s perspektivami junakinj različnih profilov, ki opravijo določeno pot in doživijo spoznanje, je največ pozornosti namenjeno Luli Ann oziroma »Bride«, ki se skuša otresti materinega zaničevanja (in posledic očetovega odhoda).
Vidimo jo kot uspešno poslovno žensko, ki menja ljubimce in se potem za enim vendarle (od)pelje v jaguarju. Čeprav je dogajalni okvir romana iskanje izgubljenega partnerja, je Bridina prva misel mati in ne iskani ljubimec. Seveda to aludira že mučeniško obsedenost z otroško travmo, še bolj pa tako pisateljica povzame rasni diskurz in ga iz ene generacije prenese v drugo.
Bride, ki so ji zmerjanja in nasilje v otroštvu kakor strup krožili po žilah, si v odrasli dobi šteje za zmago to, da je ne kličejo več »črnuharca«. Postala je temno črna lepotica, »ki ne potrebuje botoksa za poljuba vredne ustnice ali solarijev, da skrije mrtvaško bledico /niti/ silikona v zadnjici«, pač pa je svojo elegantno črnost prodala duhovom iz otroštva. Zdaj se njeni mučitelji, resnični ali namišljeni, ob pogledu nanjo slinijo od nevoščljivosti.
To ji pomeni več od maščevanja, toda po drugi strani tovrstno subtilnejše naslavljanje rasizma zanjo pomeni obstajanje v vakuumskem prostoru. Ne samo odtujena mati, pač pa tudi sodoben način življenja, nekakšna bežna stičnost, ki jo komentira pisateljica, prinaša kapsulo obupa, ki jo z velikim navdušenjem pogoltne junakinja; seveda le do trenutka, ko pristane na neznanem kraju z neznanimi ljudmi.
Bride v obratu nazaj pojasni »zločin«, ki ga je naredila v otroštvu. Na sodišču je krivo pričala, da bi si pridobila materino naklonjenost. O tem je spregovorila tudi z ljubimcem, vendar jo je ta, kljub omamljenosti zaradi njene eksotične lepote, zapustil. Šele ko Bride na sebi opazi telesne spremembe, spreminja se namreč v majhno deklico, se odpelje za njim na ameriško podeželje.
Bog pomagaj otroku bi torej lahko brali tudi kot roman ceste, le da imamo opravka z retrogradno metodo – junakinja se iz pogumne pustolovke spreminja v begunko. Pri tem odigra odločilno vlogo determinizem črne polti, pri čemer Toni Morrison zapolni roman z zanimivimi komentarji. Svoji junakinji nekajkrat očitno priskoči na pomoč, kot tedaj, ko opisuje Evelyn, o kateri pravi, da jo spominja na žensko iz filmov, posnetih v štiridesetih, petdesetih, »ko so imele filmske zvezde še raznolike obraze, ne pa kot zdaj, ko se ena zvezda razlikuje od druge samo še po pričeski«.
Življenje, polno nasilja
Vidimo torej, da so pisateljičine simpatije na strani minulega časa, ko je dobro še obstajalo samo po sebi in je bila ljubezen brez imetja še mogoča. Seveda je to verjetno tudi v sedanjosti, vendar je takšna sedanjost potisnjena na margino, vsaj v ameriški realnosti. Bride, ki to potovanje doživlja kot soočanje z ljubimcem, kar je najprej soočanje s samo seboj, pri čemer podoživlja različne zlorabe na ravni mati – otrok, nam razkriva življenje v sodobni Ameriki, ki je polno nasilja.
Zdi se, da v romanu vedno nekdo nekoga tepe, da so nekogaršnji členki umazani s krvjo in da je nasilje popisano kot normalno stanje. Ne glede na to, ali se soočata dve ženski, dva moška, ali so razmerja prepletena, med drugim tudi na ravni odrasli – otrok. Posebej zadnje razmerje pisateljica še dodatno zaplete, ko uvede perspektivo Bridinega ljubimca Bookerja, obremenjenega z bratovo smrtjo.
Booker je lik, poln jeze, ki je pri izumljanju samega sebe, prav tako kot Bride, stigmatiziran z dogodkom iz otroštva. O Bookerju ni jasno, ali je temnopolt in do kakšne mere, toda bolj ključno je, da ga Bridina črnost navdušuje, predvsem pa, da rasna vprašanja postavlja na logično raven.
Booker sumi, da se večina odgovorov, ki zadevajo suženjstvo, linčanje, prisilno delo, rasizem, revolucionarna črnska gibanja itd., vrti okrog denarja: »Zakaj ni nihče predaval o tem, kako je suženjstvo v dveh desetletjih izstrelilo to deželo iz poljedelstva v industrijsko dobo? Sovraštvo belih ljudi in njihovo nasilje sta bila gorivo, ki je poganjalo motorje dobička.« Bride ima občutek, da tovrstna razmišljanja, po dvigovanju iz še dišečih rjuh, nimajo nič opraviti z realnostjo, v kateri živita.
Ritualno vračanje
Čeprav liki v romanu Bog pomagaj otroku mestoma delujejo kot tipi in je pisateljica, kljub načenjanju tabujev, tvegala manj, kot tvega ponavadi, je to tekoča, berljiva knjiga. Roman se resda dogaja v sedanjosti, vendar na različne načine sega v preteklost.
Kaže nam, kako odnosi v otroštvu determinirajo in kako z neznosno lahkotnostjo uničimo nekogaršnje življenje. Roman vsebuje tudi določene emancipatorne elemente, in sicer v smislu vzpostavljanja misleče posameznice, pri čemer Toni Morrison zanimajo predvsem transformacije rasnega vprašanja.
