Tiskane izdaje
Umetniki se ponavadi delijo na tiste, ki so težki in nepriljubljeni na eni strani, ter tiste, ki so lažji in priljubljeni na drugi strani. Kajetan Kovič je eden izmed redkih primerov, ki je suvereno združeval obe odliki: bil je klasik, avtor nadvse pomembnega in po literarni kvaliteti diamantno izbrušenega opusa, obenem pa je užival tudi širšo priljubljenost.
Zato so nekatera temeljna dejstva iz Kovičeve literarne biografije javnosti dobro znana. Eno tovrstnih splošnih mest je zbirka Pesmi štirih, v kateri je Kovič leta 1953 prvič knjižno nastopil, skupaj s tovariši Janezom Menartom, Tonetom Pavčkom in Cirilom Zlobcem.
Po že kanonizirani oceni literarnih zgodovinarjev naj bi ta pesniška zbirka prelomila s po drugi svetovni vojni vladajočo estetiko socialnega realizma in uveljavila poetiko intimizma. Vsi štirje so svoje najboljše pesmi napisali šele pozneje, a že v Pesmih štirih je objavljena Kovičeva Bela pravljica, ki na embrionalen način vsebuje vso njegovo poetiko in ves dramatični razvoj njegove nadaljnje poezije. Prisluhnimo prvi kitici:
Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazí po snegu.
Bogve, kdo je šel pred mano,
bogve, kdo za mano gre.
Kot je slišno že iz teh verzov, ni nihče znal iz slovenskega jezika izvabiti tako čiste in bogate, tako čarobno preproste in pomensko polifonične godbe besed kot Kajetan Kovič!
Nostalgična zazrtost v spominski svet, tako značilna za Kovičevo zgodnjo liriko, je pozneje postala ena izmed nosilnih značilnosti proze, ki jo je začel objavljati šele v zrelih letih. Drugo svetovno vojno je doživljal kot otrok, oropan temeljne varnosti, oropan brezskrbnosti otroštva, nemočen ob vsesplošni vladavini smrti.
Bil je deček, ki je prezgodaj odrasel, deček z izkušnjami in grenko modrostjo starca. V trenutku zmagoslavnega konca vojne, ko je na družbeni oder stopila le nekaj let starejša generacija, pa je Kovičeva generacija lahko le ploskala: ostali so večni otroci, za zmeraj »ta mali«.
Temeljno občutje te generacije je bilo, da so prišli prepozno: zamudili so lastno otroštvo in mladost, zamudili so »vlak zgodovine«, zamudili so lastno življenje. Morda od tod izvira Kovičevo obsesivno vračanje v otroštvo, gigantski osebni poskus s pesniško besedo obnoviti svet in življenje, kakršnih – morda – nikoli ni bilo. Kot bi mu igre z besedami nadomeščale otroške igre, ki jih ni bil deležen.
Usojenost spomina ter bivanjski občutji prepoznosti in izvrženosti iz narave in družbe tvorijo temeljno eksistencialno konstelacijo Kovičevega doživljanja sebe in sveta ter obenem prostor, iz katerega izvira njegov pesniški glas.
Sedanjost je zanj le točka skrajne napetosti med mrtvimi in še nerojenimi – téma, ki jo je razvil v zbirki Labrador (1975), eni najboljših zbirk slovenske in evropske poezije. Pesem Dežela nerojenih se konča z antologijsko zadnjo kitico: Bela ptica, ki tiho leti / skoz neskončna okrožja: / eno perut iz prihodnosti, / eno iz domotožja.
Večina pesnikov 20. stoletja je iz tovrstne eksistencialne situacije izpeljala disonantne pesniške tone, ki naj bi izražali resnico zgodovinske epohe. Kovič je reagiral ravno obratno: zgodovinsko grozo je upesnil z enkratno in neponovljivo lepoto pesniške besede. Tu, prav tu je na delu milost njegove pesniške poklicanosti: ta milost jezikovno zveni kot – milina.
Naravna eleganca in elegantna naravnost Kovičevih verzov sta v veliki meri posledica gladko tekočega ritma ter popolnega prepletanja zvena in pomena. Pod peresom tako veščega jezikovnega mojstra, kakršen je bil Kajetan Kovič, so starodavni verzni ritmi zazveneli povsem sodobno.
Med številnimi verznimi ritmi je še posebej rad uporabljal trohejski in jambski osmerec ter jambski enajsterec, med kitičnimi oblikami je bil vseskozi zvest štirivrstičnici, med pesemskimi oblikami pa je – od leta 1992 objavljene zbirke Sibirski ciklus in drugih pesmi raznih let naprej – razvijal svoj in samosvoj, ozkoverzni, kovičevski sonet.
Izražal se je torej skozi pesniške oblike, ki so kar najbolj zasidrane v domači tradiciji in jih nosimo »pod kožo«. Sinteza teh dobro znanih ritmov in sveže modernistične govorice deluje kot droga – intravenozno: gladka domača oblika omogoči svežim pesniškim podobam nenavadno hitrost in moč čustvenega učinkovanja. Prisluhnimo v tem smislu drugi kitici Bele pravljice:
Vse poti so večno stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.
Gre za enega izmed redkih pesnikov, ki so se enako prepričljivo izražali v vezani besedi in prostem verzu. Ustvarjalci njegove generacije so ponavadi začenjali pesniti v tradicionalnih oblikah, da bi nato odvrgli meter in rime ter našli lasten pesniški izraz v različnih variantah prostega verza. Tudi Kovič je prosti verz odkril pozneje, v presunljivo osebni zbirki Poletje (1990), a se nikoli ni odpovedal klasičnim formam, prav obratno: velika večina njegovih besedil vztraja pri vezani besedi.
Kajetan Kovič je pravzaprav eden izmed tistih pesnikov, o katerih velja stara misel, da vse življenje pišejo eno in isto pesem. Ne le na oblikovni in izrazni ravni – tudi na tematski in sporočilni ravni je Kovič nenehno krožil okoli istih motivov in tem, ki pa jim je od zbirke do zbirke, iz desetletja v desetletje podeljeval čedalje globlji, širši in višji pomen. Kovičev pesniški opus je podoben spirali, v kateri se iste točke oboda nenehno ponavljajo, a na zmeraj višji ravni.
Tudi njegovo spominsko vračanje v otroštvo je oblika spirale: pesnik se vrne na isto točko, a ga od nje loči višina (točneje: globina) časovne razdalje. Rojstnega kraja, domače hiše, očeta, matere, deklic, v katere je bil zaljubljen, se zdaj lahko dotakne le še z besedo. Učinek je vrtoglava praznina, kot v ogledalu jasna, a nedotakljiva podoba, sladko-grenki občutek minljivosti.
Naj v optiki te spirale poskušam rekapitulirati razvojne faze Kovičeve pesniške poti: zgodnja, intimistična lirika izraža nemoč občutljive, lepe duše ob premočni stvarnosti in obup spričo zamude lastnega otroštva in mladosti; ta občutek nemoči, ki ga eksistencialno ogroža, pesnik preseže z edinim sredstvom, ki mu je na voljo – z močjo pesniške besede, ki ji podeli simbolno moč priklicevanja izgubljene metafizične domovine.
Ko mu uspe vzpostaviti to duhovno vertikalo (Labrador), se vrne v zgodovinski (Sibirski ciklus) in osebni svet (Poletje), nato pa vse temeljne téme svojega pesništva strne v zbirki Kalejdoskop (2001) in pesmih, ki jih je pisal v zadnjih letih in so prvič objavljene v magistralni knjigi Vse poti so (Študentska založba, zbirka Beletrina, 2009) ter v dodatku k letošnjemu ponatisu Labradorja (MK).
Neprecenljiva Kovičeva zasluga je neomajna vera v smisel pesniške besede, s katero se je upiral družbeni degradaciji poezije v zadnjih desetletjih. To je eno izmed sporočil preroškega verza iz zbirke Ogenjvoda (1965): Beseda je beseda in večbeseda.
Eden izmed razširjenih nesporazumov v zvezi z njegovo poetiko je, da je šlo za apolitičnega pesnika, malone za esteticista. Lepota pesniškega jezika pa ne pomeni nujno, da je pesnik larpurlartist, ki se ne meni za družbene probleme in usodo soljudi. Kajetan je bil človek sočutja in izrazitega posluha za soljudi. Seveda je bil prevelik pesnik, da bi padel v past verzificirane politične propagande.
Politikon je vselej izražal na poetičen način, kot med drugim kaže pretresljiv angleški sonet Begunka (Kalejdoskop), s katerim je upesnil usodo sto tisočev naših nekdanjih sodržavljank in sodržavljanov, ki so jih vojne v devetdesetih letih pognale na štiri strani sveta, tudi k nam, kjer so nato jedli grenki kruh izgnancev.
Čeprav je vseskozi izžareval avro pesnika, je bil osebno nenavadno skromen. Rajši je poslušal kot govoril; redkokdo je znal tako prisluhniti drugim. Bil je topel, duhovit in radoživ, pravi pravcati »veseli Štajer'c«. Čudežno normalen človek. Lep človek.
Imel sem privilegij, da sem bil med prvimi, ki so slišali glasbene verzije Kajetanovih pesmi za otroke, Zlato ladjo in Mačka Murija, saj jih je uglasbil moj brat Jerko, s svojim zvonkim in vedrim glasom pa zapela Neca Falk. Toliko let in desetletij pozneje opažam na obrazih današnjih otrok enako navdušenje, kot sem ga doživljal sam in kot sta ga doživljala moja otroka, ko smo jih prvič slišali.
Poleg globokega spoštovanja in občudovanja Kovičeve lirike imam tudi močne razloge za hvaležnost Kajetanu – človeku. Kot glavni urednik Državne založbe Slovenije je – v času, ko so mojo poezijo druge založbe odklanjale – objavil dve moji pesniški zbirki, tudi knjižni prvenec, za vsakega pesnika najpomembnejšo zbirko.
Nekoč mi je z blagohotnim nasmehom rekel – spominjam se, kot bi bilo včeraj, bilo je ob kozarcu v nekdanji pivnici pod uršulinskim samostanom v središču Ljubljane daljnega leta 1983: »Boris, bodi prijazen s svojim demonom!« Gre za najpomembnejšo modrost, kar mi jih je kdaj zaupal kak pesnik.
Kajo, ob Tvojem odhodu šepečem zadnjo kitico Bele pravljice:
Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazí po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.
Kajo, na Tvojo stopinjo nikoli ne bo padel sneg.
