Kako delati tako, kot ustvarjajo umetniki?

Leta 1811 so začeli v londonskem časniku oglaševati nov roman, ki ga je napisala skrivnostna dama lady A. Roman je imel naslov Razsodnost in rahločutnost. Kmalu zatem sta izšla še Prevzetnost in pristranost, Mansfield park in leta 1815 še Emma.

V petih letih je izšel ves opus Jane Austen, ki je dve leti kasneje umrla, stara je bila komaj enainštirideset let. Kako je lahko v tako kratkem času napisala tako izjemne knjige, ki so za vedno spremenile svet literature? Njen nečak James je kasneje napisal spomine, v katerih je povedal, da so ti romani nastajali kar v dnevni sobi, med kramljanjem obiskov, med družinskimi opravki. Jane Austen je pisala na majhne koščke papirja, da jih je lahko hitro skrila pod pivnik, če se ji je kdo približal. Nihajna vrata v dnevno sobo so glasno škripala, kar ji je bilo všeč, saj je tako takoj vedela, da nekdo prihaja, in prenehala s pisanjem.

Virginia Woolf v knjigi Svoja soba izpostavi usodo Jane Austen, nadarjene umetnice, ki ni imela lastne sobe, v kateri bi lahko mirno ustvarjala, in ni imela časa, ki bi bil namenjen samo pisanju, tako kot so ga imeli pisatelji.

Delati manj, delati bolje

Ameriški profesor Cal Newport pa je v knjigi Počasna produktivnost prepričan, da je morda v tistem obdobju res pisala nekakšne skice svojih romanov, saj je morala pomagati v gospodinjstvu in očetu pri njegovi deški šoli, a ko so se preselili in je oče šolo zaprl, je imela več časa za ustvarjanje. Takrat je imela tudi svojo sobo in je ob večerih osnutke romanov brala družini. Ko pa se je s sestro in mamo po očetovi smrti preselila v skromno hišico v vasici Chawton in se popolnoma umaknila iz družabnega življenja, je njeno pisanje vzbrstelo. Mama je delala na vrtu in edina naloga pisateljice je bila, da pripravi zajtrk, ves preostali čas je sedela za skromno mizo, ki je gledala na cesto, in pisala.

Šele ko je bila neobremenjena z drugim delom, pravi avtor knjige, je lahko zares ustvarjala.

Ideja te knjige je, da bi morali umski delavci danes delati manj, bolj kakovostno, v okoliščinah, ki jim ustrezajo, brez pritiskov, brez dodatnega motečega dela, posvetiti bi se morali samo najpomembnejšim projektom. Kar pomeni, da je ta knjiga utopija, saj živimo v divjem kapitalizmu, kjer šteje le dobiček, kjer se profesorji, znanstveniki in raziskovalci ukvarjajo pretežno z birokracijo, kjer norme in obvezna prisotnost na delu štejejo več kot kvaliteta in inovativnost.

dr

A vendar je vse to, o čemer piše Cal Newport, čista resnica. Zato bi morala biti ta knjiga bolj kot zaposlenim, ki opravljajo intelektualno delo, namenjena delodajalcem, da bi končno razumeli, kaj intelektualno delo sploh je. Pojem delavca ob tekočem traku in nekoga, ki ustvarja vsebine, je dandanes za mnoge kapitaliste eno in isto. Zelo se strinjam z avtorjem knjige, ko zapiše, da bi morali umski delavci početi manj stvari, danes jim namreč preveč pozornosti ukradejo nesmiselni sestanki, zoomi, pisanje elektronskih sporočil, tako da če želijo res ustvariti kaj presežnega, to delajo zvečer doma, ko pridejo iz službe, kar je absurd.

Bulšihti

Opiše primer, kako je neka učiteljica sama pri sebi sprejela jasno pravilo, da ne bo delala ničesar, za kar ni plačana in kar ne sodi med njene delovne naloge. Ugotovila je, da stvari, ki so ji jemale toliko časa, sploh niso bile nujne. Zato se je začela bolj veseliti stvari, zaradi katerih se je sploh odločila opravljati ta poklic. Kot pravi avtor, je želel s to knjigo »delo, ki temelji na znanju, rešiti iz vse bolj nevzdržne mrzličnosti in ga preoblikovati v nekaj bolj vzdržljivega in koristnega, kar nam bo omogočilo ustvarjati kaj, na kar bomo ponosni, ne da bi se morali čisto uničiti«.

Meni, da so vedno večji pritiski po produktivnosti, vedno večje zahteve, vedno večja kontrola glavni krivci za izgorelost. Sama sicer menim, da je izgorelost mnogokrat zelo povezana tudi s tako imenovano alienacijo ali odtujitvijo, o kateri je pisal že Marx – ko se delavci ne morejo več identificirati s svojim delom, podjetjem, kar jih lahko pahne v depresijo oziroma v izgorevanje. O tem v knjigi Bulšihti (prevedla Aleksandra Rekar, založba *cf) piše David Graeber. »Biti nekdo, ki opravlja nepotrebno delo – tako si jaz predstavljam pekel,« pravi. Kot kažejo ankete, skoraj 40 odstotkov ljudi v Veliki Britaniji meni, da njihove službe nič ne prispevajo k izboljšanju družbe. In drugje je najbrž podobno. Kar ni čudno, saj je vedno več poklicev, za katere ne vemo, čemu so sploh namenjeni in kaj ustvarjajo, recimo svetovalci za človeške vire, komunikacijski koordinatorji, raziskovalci odnosov z javnostjo, finančni strategi, korporativni pravniki … Nekateri zaposleni večji del delovnega časa le sedijo v odborih, na katerih se pogovarjajo o problemu nepotrebnih odborov. »Moralna in duševna škoda, ki izhaja iz te situacije, je neskončna. To je brazgotina na naši kolektivni duši. In vendar o tem ne govori dobesedno nihče,« je zapisal ta žal že pokojni filozof in anarhist.

Delati in sanjariti

Zanimivo je, da se Cal Newport v knjigi ves čas vrača k umetnikom in znanstvenikom, da bi tako lažje razložil, kaj misli s počasno produktivnostjo. Knjiga je polna primerov o tem, kako so nekoč ustvarjali in do znanstvenih tez prišli na primer Benjamin Franklin, Galileo Galilei, Edith Wharton, Marie Curie ... Njihovo glavno vodilo je bilo, da so delali tisto, kar so sami želeli, in takrat, ko so imeli čas za svojo ustvarjalnost. Imeli so tudi svoje rituale, ki so jih pripravili na delo, da so bili najboljši. Pisateljica Edith Wharton je na svojem posestvu živela po strogi rutini – imela je veliko obiskovalcev, ki se jim je želela izogniti. Zjutraj je kar v postelji pisala na deski, naslonjeni na kolena, popisane liste je s postelje spuščala na tla, kjer jih je kasneje našel njen tajnik in jih pretipkal. »Najmanjša motnja te rutine me iztiri,« je dejala.

Odlomek iz flma Prevzetnost in pristranost po romanu enkratne Jane Austen. FOTO: Profimedia

»Rad zbiram zgodbe o čudoviti obrambi pred motnjami. Zdijo se mi spodbudne, čeprav so nekatere konkretne posebnosti pogosto neuresničljive,« zapiše profesor. Jasno je, da danes nihče več ne more tako ustvarjati, razen če je bogat umetnik ali znanstvenik. Pisatelji, tudi najboljši, pišejo ob redni službi, a vseeno je lepo brati o teh primerih med drugim zato, ker je motivacija teh ljudi neizmerna.

Kako se znebiti omejitev in drobnih opravil, da lahko bolj pomenljivo vlagamo v pomembnejše naloge, je prav tako eno od vprašanj te knjige.

Avtor opisuje znanstvenike, ki so imeli, kot pravi, lagoden tempo – počasi so artikulirali svoje teze in znanstvene ugotovitve. In največkrat se je to zlitje ideje in realnosti zgodilo, ko so imeli čas. Marie Curie je do najbolj pomembnih znanstvenih dognanj prišla, ko je z možem in hčerko odšla iz Pariza na francosko podeželje, kjer so hodili v hribe in se kopali v rekah. Na projektih so lahko nekoč intelektualci delali v svojem ritmu – nad seboj niso imeli šefov, ki bi jih bičali z normami in jim zapovedali, koliko časa morajo sedeti v službi. In vendar so delali ves čas. Galileo je prav tako hodil v hišo svojih prijateljev v bližini Padove in razmišljal, tudi Newton je hodil na podeželje in ravno tam je rasla znamenita jablana. Že Aristotel je v Nikomahovi etiki, ki so jo brali vsi od Kopernika dalje, govoril o tem, da je globoka kontemplacija najbolj človeška in pomembna dejavnost.

Ameriški pesnik Walt Whitman je v začetku 19. stoletja v New Yorku delal kot novinar, v službo je prišel ob 11.30 in nato ob 12.30 odšel na kosilo FOTO: George Collins Cox/Wikimedia commons, javna domena

Eden mojih tako ljubih avtorjev, ki veliko piše o tem, da ima vsako ustvarjanje svoj ritem, je angleški pisatelj Tom Hodgkinson. Njegove knjige so balzam za dušo. Ko sem pred leti z njim imela intervju, mi je rekel, da se ne smemo prilagoditi in živeti tako kot vsi, življenje moramo vzeti v svoje roke ter zahtevati, da delamo stvari, ki ne veljajo za produktivne in ki ne prinašajo dobička.

Čas, v katerem živimo, je obseden z delom, pohlepom in učinkovitostjo, a bolj zanimive so teme, od kod prihajajo ideje, imamo še čas za sanjarjenje, smo zadovoljni in srečni? Lagodnost je znak svobodnega duha, uči Hodgkinson. Ameriški pesnik Walt Whitman je v začetku 19. stoletja v New Yorku delal kot novinar, v službo je prišel ob 11.30 in nato ob 12.30 odšel na kosilo, ki je ponavadi trajalo dve uri, potem je še nekaj časa pisal in se odpravil v mesto na potep. Kako bi sicer lahko napisal vse te čudovite pesmi o svojem najljubšem mestu in zelenih travnih bilkah?

Newport opisuje, kako je ustvarjala pesnica Mary Oliver, o njenem potepanju v otroštvu: »Ne maram stavb. V šoli sem se odlikovala le po tem, kolikokrat sem manjkala. Veliko sem hodila v gozd, Whitmana sem nosila v nahrbtniku, uživala pa sem tudi v gibanju. Začela sem si v majhne zvezke zapisovati vse misli, ki so se mi porajale, in jih pozneje predelala v pesmi.« In tako se je rodila izjemna pesnica. Pomembni so tudi prostori, kjer ustvarjamo. Georgia O'Keeffe, ena mojih najljubših slikark, je s svojo največjo ljubeznijo, znamenitim fotografom Alfredom Stieglitzem, ki ji je kasneje strl srce, nekaj časa živela v hišici ob jezeru George – tam je bila nadvse produktivna, hodila je na sprehode, gledala jezero, rastline in slikala. Navdih je črpala iz narave. Takrat je postala ena največjih slikark sodobnega časa.

Pisatelji in umetniki so bili nekoč, na primer v Parizu, revni, a so si vseeno lahko privoščili, da so nekje ob morju najeli hišico in tam preživeli poletje, da niso hodili v službo, življenje je bilo skromno in lepo. Tudi bogati zaljubljenci v umetnost so financirali njihovo ustvarjanje. Knjiga Počasna produktivnost je nostalgična. Govori o času, ki ga ni več. Zakaj smo dovolili, da so nam ga vzeli?