Tiskane izdaje
To ni planinski vodnik niti slikanica, čeprav po formatu in naslovnici ter notranji opremi s številnimi risbami, zemljevidi in slikami malce spominja nanjo. Knjiga je uvrščena med strokovne monografije, a čisto lahko bi bila del zajetnejšega enciklopedičnega gesla, ki odgovarja na vprašanje, kako je Triglav postal romarska gora Slovencev, državni simbol v ustavi in sestavni del grba Slovenije. In seveda, kdo je imel pri tem glavno vlogo.
Nemški vplivi
Avtor Peter Mikša je zgodovinar, asistent na oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, alpinist, ki se raziskovalno posveča slovenski sodobni zgodovini, predvsem športa, planinstva in alpinizma. V uvodu knjige ugotavlja, da smo Slovenci tesno povezani z gorami, a da včasih ni bilo tako; še pred dobrim stoletjem ne. Poti so bile maloštevilne, slabo označene, še v 19. stoletju so obiskovalci visokogorja bili predvsem nemški turisti, planinski turizem pa tudi sredstvo za utrjevanje nemškega vpliva.
Avtor tako v knjigi za bralca opravi prav posebno pot; začne pred stoletji, ko človeka gore niso zanimale, še več, bal se jih je (prvi dokumentirani rekreativni vzpon je opravil srednjeveški pesnik Francesco Petrarka na Mount Ventoux v Provansi leta 1336), pa vse do danes, ko samo slovenske vršace letno obišče poldrugi milijon ljudi. Zanima ga, kdo je odkril Triglav in kako, kdo ga je prvi narisal, izmeril, kdo mu je dal prvo slikovno podobo, kdo se je boril zanj in si ga prisvajal, kdo ga je hribolazniško osvajal in osvojil, raziskoval njegove kamnine, postavljal koče in zavetišča, kdo mu je pisal pesmi in verze in kdo z njega pošiljal lepe pozdrave ... Skratka, knjiga postreže z zanimivimi podatki in znanimi slovenskimi imeni, mnoge poznamo pravzaprav iz čisto drugih okoliščin.
Žiga Zois je denimo leta 1795 poslal na Triglav odpravo, ki jo je vodil Valentin Vodnik, da bi potrdili neptunistično teorijo o nastanku kamnin. Dokazali so, da je površje Triglava iz apnenca, ki je nekoč nastal v morju. Zmagoslavje je Vodnik popisal v pesmi Vršac (Sklad na skladu se zdviguje ...).
Jakob Aljaž in drugi
Skratka, Mikša je na enem mestu zbral informacije o tem, kako so naši predniki potovali in pripotovali do Triglava. Vsi vemo za Jakoba Aljaža, tako rekoč očeta Triglava, z njim se naš kolektivni spomin začne, a tudi skoraj konča. V knjigi lahko preberemo, da je bila prva omemba imena Triglava na Krajepisnem zemljevidu Kranjske Janeza Dizme Florijančiča de Grienfelda iz leta 1744. Da je goro sredi 18. stoletja prvi upodobil Baltazar Hacquet in jo poimenoval Velki Terglou ter izmeril na 3034,7 metra višine (ali 1549 pariških sežnjev). Da so vrh prvi osvojili Lovrenc Willomitzer, Luka Korošec, Matevž Kos in Štefan Rožič avgusta 1778. Ugotovili so, da na vrhu lahko stoji petdeset ljudi, niso pa našli sledi, da bi kdo tam že bil.
Prva ženska na Triglavu je bila hči bohinjskega gorskega vodnika Rozalija Škantar leta 1870. Današnjo višino 2864 metrov je s trigonometričnimi meritvami prvič določila vojaška ekspedicija leta 1861. Prva nesreča na Triglavu je bila že leta 1822, ko so reševali geodete in njihove nosače. Po številnih nemških planinskih društvih je bilo prvo slovensko ustanovljeno februarja 1893 na vrtu hotela Malič v Ljubljani. Med duhovniki, ki so zahajali v gore, knjiga omenja predvsem Valentina Vodnika in Valentina Staniča, ki sta popisovala vzpone in pisala pesmi o njih.
Večji del knjige je seveda namenjen Jakobu Aljažu in njegovemu vizionarskemu nakupu špice Triglava leta 1895 (za en goldinar, kolikor je takrat stalo deset litrov mleka ali petdeset jajc) ter kasneje postavitvi stolpa. Sam ga je narisal in določil dimenzije, s čimer si je dovški župnik nakopal pravdarski spopad z nemškimi organizacijami: vseh šest tožb, da je ukradel nemški Triglav, je na sodišču dobil. Ob odprtju stolpa je pel pesem Oj, Triglav moj dom, ki jo je uglasbil na besedilo Matije Zemljiča, le mesec dni kasneje pa obsedel na Malem Triglavu, opazoval gamsa, ki sta tekla čez Kredarico, in pomislil: Tukaj, tukaj mora stati koča. Avtor knjige poudarja, da je hotel Jakob Aljaž približati Triglav obiskovalcem gora na vse načine. »V občo korist in naša romarska, sveta gora«, so njegovi citati. Dokaz za to je tudi njegovo naročilo, da na greben med Malim in velikim Triglavom napeljejo 130 metrov pocinkane vrvi na 36 kolih.
Vprašanje je, kakšna bi bila vloga Triglava danes, če Jakob Aljaž ne bi kupil vrha in postavil stolpa, se ob koncu sprašuje Mikša. Po njegovem je Aljaž kot odločni nasprotnik nemškega prisvajanja slovenskih gora postavil najvišjo in najvidnejšo markacijo ter dal vedeti Nemcem, čigav je Triglav. Stoletje kasneje o tem sploh ni dvoma.
