Kako so ZDA dopustile bančni eliti, da je okradla ves svet

Nekdanjega grškega finančnega ministra Janisa Varufakisa si je svetovna javnost zapomnila­ predvsem po nekonvencionalnosti. O njem je veliko ljudi­ zavzeto razpravljalo­ v času oprav­ljanja funkcije­ in tudi po tem. Odstop je naznanil­ na svojem blogu. Odstopil je po tem ali kljub temu, da so Grki na referendumu zavrnili ­varčevalne ukrepe.

Varufakis je dejal, da se »zaveda določenih stališč nekaterih članic v evrski skupini in določenih partnerjev, ki niso želeli moje navzočnosti na sestankih«.

Tekoče branje

Njegova stališča o varčevalnih ukrepih in vrsti drugih ekonomskih vprašanj lahko prebiramo v knjigi Globalni minotaver – Amerika, Evropa in prihodnost svetovnega gospodarstva, ki je v prevodu Sete Knop in Marjane Karer pravkar izšla pri Cankarjevi založbi. Naj si o Varufakisu in skrajno zadolženih Grkih, ki jih je branil z intelektualno in karakterno vehemenco, mislimo karkoli, mu morajo tudi nasprotniki priznati široko razgledanost in inteligenco ter občudovanja vredno pisno artikuliranost. Le malo ljudi zna iz neke strokovne snovi stkati tako berljiva besedila kot on. Zato za svoje knjige brez težav najde založnike in bralce po vsem svetu.

Prva izdaja Globalnega minotavra je izšla pri londonski založbi Zed Books leta 2011, v slovenščini pa lahko beremo dopolnjeno izdajo iz leta 2013, torej je knjigo napisal, ko še ni bil finančni minister (to je bil od januarja do julija 2015) ter svetovno znano ime in ko se je posvečal predvsem akademski karieri.

Janis Varufakis je 20. februarja lani vstopil v središče Evropske unije, fizično sam in tudi v vseh drugih pogledih. Prišel je brez svetovalcev in varnostnikov. Novinarski poročevalci iz Bruslja niso pričakovali drugega kot vdajo. Šestnajst dni pred tem, po zmagi Sirize, je Evropska centralna banka prenehala kreditirati grške banke.

Preden je Varufakis prispel do Bruslja, je vedel, da iz grškega bančnega sistema vsak dan odteče­ ­skoraj milijarda evrov. Morali bodo, brez pogajanj, vsiliti nadzor z omejevanjem količine denarja, ki jo je dovoljeno dvigniti iz bankomata, in preprečevanjem izsesavanja gotovine prek offshore družb. Na koncu je podpisal sporazum, ki je bil pravzaprav vdaja. Grčija naj bi dobila manevrski prostor z varčevalnimi ukrepi, pogorela je projekcija štiriodstotnega suficita,­ ki so ga zahtevali ukrepi iz leta 2011. Država je ostala dolžniška kolonija Evropske unije. Samo nekaj časa se je zdelo, da je nataknil uzdo ­minotavru.

Varufakisa že nekaj časa ni več na političnem prizorišču, za nekatere je to slabo, za druge odlično. Nobenega dvoma ni, da so si mnogi oddahnili. A se Varufakis še ni docela vdal. Ta čas poskuša uveljaviti levičarsko vseevropsko Gibanje za demokracijo v Evropi 2025, imenovano DiEM, a za zdaj je sila težko govoriti o njegovem morebitnem uspehu.

Legenda o zveri

V knjigi je uporabil grško legendo o zveri Minotavru (napol človeku, napol biku) kot prispodobo. Minotaver je kretski mitološki lik, zgodba o njem pa pripoveduje o pohlepu, božanskem povračilu, maščevanju in trpljenju. Legenda je nastala je na podlagi dejstva, da je bila minojska Kreta gospodarska in politična vladarica egejskega­ območja. Šibkejše mestne države, kakršne so bile Atene, so morale zaradi podreditve Kreti redno plačevati dajatve. Po legendi je Tezej, sin atenskega kralja Egeja, ubil Minotavra in Atene so se osvobodile kretske ­nadvlade.

Globalni minotaver je za Varufakisa ameriški kapitalizem, skoncentriran okrog Wall Streeta, ki je od leta 1971 izčrpaval celoten svet. Ni se pojavil Tezej, ki bi ubil to globalno pošast, ampak se je na koncu pokopala sama.

Rojstvo sodobnega minotavra

Varufakis v knjigi razkriva, kako so grabežljive ZDA in nesposobna Evropa dopustile bančni eliti, da je okradla ves svet in privedla južno Evropo v dolžniško suženjstvo in na rob bankrota. Razbija mit, da so bili financializacija, neučinkovit bančni sistem, pohlep in globalizacija temeljni vzroki svetovne ekonomske krize. To so v resnici simptomi veliko globlje depresije, ki se je začela z veliko krizo leta 1929 in nadaljevala v začetku sedemdesetih let 20. stoletja, ko se je rodil globalni minotaver. Tako kot so Antenčani morali prinašati žrtve nenasitni zveri Minotavru, tako so v sodobnem času prisilili države sveta, da so hranile nenasitnega minotavra, ameriško ekonomijo, obremenjeno z dolgovi in deficitom.

Knjiga dramatično opisuje veliki zlom leta 2008 in obdobje po njem. Minotaver je torej prispodoba za vlogo ZDA pri zlomu. Ta se je zgodil zato, ker je bila zver, ki jo Varufakis imenuje globalni minotaver, težko ranjena. Dokler je bila zdrava, je ohranjala svetovno gospodarstvo kolikor toliko stabilno.

Kdo bo plačal?

Še bolj konkretno, minotaver je metafora za dvojni primanjkljaj ZDA, trgovinski in proračunski, ki je imel zelo pomembno vlogo pri ustvarjanju ekonomskega, družbenega in političnega sveta, v katerem smo vsi odrasli in ki se je zrušil leta 2008. Ameriški vodilni politiki so se leta 1971 namesto za zmanjšanje obeh primanjkljajev, ki sta nastala v poznih šestdesetih, odločili, da ju bodo namenoma povečali. Kdo naj bi plačal za rdeče številke? Preostanek sveta. Kako?

Dvojni primanjkljaj ameriškega gospodarstva je desetletja deloval kot orjaški sesalnik, ki srka vase presežne dobrine in kapital drugih narodov. ZDA so v sedemdesetih letih absorbirale levji delež presežkov industrijske proizvodnje drugih držav. Ameriški neto uvoz, ki je pomenil neto izvoz držav s presežki, kot so bile Nemčija, Japonska, Kitajska, je bil torej za te države glavni vir povpraševanja. Dobiček, ki so ga podjetniki iz držav s presežki tako zaslužili, se je dan za dnem vračal na Wall Street, kjer so bili donosi višji. Wall Street je zatem uporabljal ta priliv tujega kapitala za tri namene: dajanje posojil ameriškim potrošnikom, neposredne naložbe v ameriška podjetja in kupovanje ameriških zakladnih menic (to je financiranje ameriškega javnega dolga).

V tem globalnem mehanizmu za recikliranje presežkov, ki ga je Varufakis primerjal z globalnim minotavrom, sta igrala osrednjo vlogo orjaška primanjkljaja. Svetovni krog gibanja blaga in kapitala brez njiju ne bi bil sklenjen.

Ta sistem recikliranja je nehal delovati, ker je Wall Street izkoristil svoj osrednji položaj v tem krogu in zaradi neto dobičkov, ki so pritekali v ZDA iz drugih držav, grmadil gore zasebnega denarja. Proces ustvarjanja zasebnega denarja, ki je potekal v bankah Wall Streeta in ga imenujemo financializacija, je močno pospešil recikliranje, saj je vnesel v proces veliko sveže finančne energije in tako krepil nenehno rast povpraševanja v ZDA, Evropi (kjer so banke kmalu začele pridno ustvarjati zasebni denar) in Aziji. Povzročil je tudi njegov zaton.

Ker so grmade zasebnega denarja na Wall Streetu leta 2008 zagorele in se kmalu spremenile v pepel, Wall Street ni mogel več skrbeti, da bi bil krog globalnega recikliranja sklenjen. In ker ameriški bančni sektor ni mogel več izrabljati obeh primanjkljajev, tudi ni zmogel ustvarjati povpraševanja v ZDA, ki bi ohranjalo neto izvoz drugih ­držav na dotedanji ravni.

Smrt globalnega minotavra

Globalni minotaver je mrtev. Od tega trenutka naprej se svetovno gospodarstvo ne more postaviti na noge. Treba bo najti pot, kako živeti brez zveri. Ali pa iznajti nov globalni mehanizem za recikliranje presežkov.

Kako je z Evropo po tem, ko je minotaver poginil? Evropa razpada, pravi Varufakis, po njegovem zato, ker njena zgradba ni bila dovolj močna, da bi kljubovala pretresom, ki jih je povzročil minotaver v smrtnem boju. Priča smo učinku domin, ki se je začel z Grčijo in na koncu potegnil za sabo še dve ponosni in zelo produktivni veliki evropski državi, Španijo in Italijo.

Kako se izviti iz primeža recesije? Varufakis nakaže nekaj možnosti, a precej ohlapno. Globalnega minotavra naj bi zamenjal dobro premišljen in dogovorjen globalni mehanizem za recikliranje presežkov, vendar bi moral nekdo posredovati pri njegovem nastanku. Pobudo bi po njegovem morale dati ZDA in prevzeti vodilno vlogo.

Zagovornik kapitalizma

Čeprav se Varufakis označuje za marksista, na vse pretege brani kapitalizem. To je kontradiktornost, vendar pravi, da brani­ kapitalizem zato, ker njegov kolaps, kakor vemo od tridesetih let prejšnjega stoletja, ni dober za humaniste. Ustvarja namreč velikanske človeške izgube­ in je najboljši zaveznik nacistov in rasistov. Poleg tega levica ne ve, kako odgovoriti na depresijo kapitalizma. V tridesetih letih prejšnjega stoletja ni uspela nikjer na svetu, prav tako ne v Veliki Britaniji leta 1981, vsakič je zatajila.

Levica ni sposobna naslediti bremena propadajočega kapitalizma. Socializem ali nekaj boljšega od kapitalizma se lahko pojavi le v času rasti kapitalizma, ko tehnološke inovacije na primer omogočajo platformo, na kateri lahko resnično sodelujemo na podlagi socialističnih načel. To se ne bo zgodilo zaradi zloma proizvodnje, razsula ter velikanske brezposelnosti in lakote. Velike napake komunizma so se zgodile, ker smo poskušali ustvariti socialistično utopijo iz razrušene ekonomije. To ni uspelo takrat in tudi zdaj ne bo, je prepričan Varufakis.