Kako zelo je govorica aparat užitka

Andrej Medved v novi knjigi bralca vabi na dolgo popotovanje od Freuda k Lacanu z veliko postanki.

Objavljeno
03. marec 2020 19.00
Posodobljeno
03. marec 2020 19.00
Skulptura Jakova Brdarja Križani je po mnenju Andreja Medveda »hkrati Snemanje s križa, Polaganje v grob in tudi (še) Vstajenje«.
Recepcija ali bolje odprta razlaga tistega, kar je premislil Jacques-Marie-Émile Lacan, veliki svečenik pariške freudovske šole, je tisto, kar Andreju Medvedu ne da miru. V obsežni, več kot petsto strani obsegajoči novi knjigi esejev in razprav Lacanova zarečja – les étourdits se loteva pre-obrnjenega, do-polnjenega, nad-grajenega, o-svobojenega Lacana. Bralcu je prepuščena ugotovitev, ali je to nekakšen dialog, neortodoksna interpretacija, revizionizem ali veličastna vaja v tem, kako sploh danes misliti Lacana in tudi vse tiste mislece, ki izhajajo iz njegove dediščine.

image
Andrej Medved FOTO: Blažž Samec
Andrej Medved, filozof, umetnostni zgodovinar, likovni kritik, pesnik (dobitnik nagrade Prešernovega sklada, Jenkove in Veronikine nagrade in prvi dobitnik nagrade čaša nesmrtnosti), prevajalec, založnik, urednik, dolgoletni kustos in umetniški vodja Obalnih galerij Piran, je knjigo s podobnim naslovom, Zarečja, napisal že pred nekaj leti.
 

Dialog s tradicijo


Tokratna Zarečja so drugačne vrste, brez morebitnih aktualij o položaju v poosamosvojitveni Sloveniji, brez odzivov na trenutno likovno prakso in brez poezije, ampak so izrazito filozofsko tkanje, razpostavljanje in presvetlitev Lacanovih modelov in konceptov, pri čemer avtor išče njihovo ustrezno, iz Lacanovega mišljenja utemeljeno pozicijo.

Medved pri tem uporablja posebne vrste izmuzljiv, skrajno meandrski filozofski diskurz, ki zahteva obupno obsežno predznanje, ne le filozofsko, ampak tudi dobro poznavanje svežnjev Lacanove včasih ekscentrične, celo bizarne, vsekakor pa kompleksne terminologije, ki je temelj njegovih konceptov.

image
»Predpostavimo, da obstoji model, ki je izraz pra-bitja, ek-sistence, predpostavimo, da je zunanji 'predmet' označen s simbolom 8 ...«


Za Lacana vemo, da je tako kot nihče v risu psihoanalize teorije Sigmunda Freuda izpostavil kritičnemu dialogu s filozofsko tradicijo in zato samo seznam temeljne literature, ki jo navaja Medved v sklepu knjige, ni ne kratek ne lahkoten: tu so znameniti Seminarji, s katerimi je Lacan, vračajoč se k Freudu, trajno spremenil psihoanalitično teorijo, pa seveda po več del Heideggra, Freuda, Derridaja, Deleuza, Nietzscheja, Artauda, Batailla, pa zbrana dela Lautréamonta, Mallarméja, tudi osem Medvedovih prejšnjih knjižnih del.

ℹ Andrej Medved
Lacanova zarečja – les étourdits
Hyperion, 2020

 

Smisel nikjer in povsod


Izmikanje smisla je v tako strogo zamejenem kontekstu kljub zmeraj izzivalni intelektualni pustolovščini, upam, opravičljivo, nisem prvi, ki je pripravljen javno priznati, da sem se med branjem Medvedovega sintetičnega teoretičnega tkanja veselo izgubljal oziroma začel domnevati tisto, kar avtor navede v drobnem razdelku, ki se sklicuje na spis Sama Tomšiča Pisava realnega: Joyce in Lacan iz ene od startnih številk Problemov:

»V Joyceovih zadnjih delih – tu gre predvsem za določena mesta v Uliksesu in za celoten Finnegans Wake – ni mogoče locirati smisla oziroma ga je mogoče locirati vsepovsod, v vsaki besedi, v vsaki črki. Odsotnost smisla se kaže kot vseprisotnost smisla, preveč smisla, skratka kot enigmatičnost.« Temu sem strastno kimal med branjem Medvedove knjige, hkrati tuhtajoč, da bo pisanje o njej žal zahtevalo mučno javno priznanje o moji nekompetentnosti oziroma izgubljenosti v morju Lacanovih in Medvedovih briljantnih zastavkov. Nekaj je jasno: kljub izgubljanju v tematikah je branje Medvedovega dela posebne vrste užitek.
 

Knjiga, ki pove, česa ne veš


Enega od lepših vzdihov obupa ob bralčevem prebijanju skozi džunglo, poseljeno s takimi in drugačnimi lacanizmi, so pred leti zapisali v New York Timesu: brati Lacana je za običajno izobraženega bralca tako, kot da bi bil ujet v jami, katere vhod je zaprt z veliko skalo, mimo katere ni mogoče; od zunaj je slišati lomastenje razlagalcev Lacanovega učenja, ki uporabljajo najtežja intelektualna orodja, strukturalno lingvistiko Ferdinanda de Saussura in Romana Jakobsona, strukturalno antropologijo Clauda Lévi-Straussa, filozofijo Georga Wilhelma Friedricha Hegla in Martina Heideggra, metapsihologijo Sigmunda Freuda, a poti do odrešitve jim bralcu ne uspe razsvetliti, ker mimo monolita Lacanove grandiozne hermetičnosti pač ni mogoče.

Na to sem pomislil ob večtedenskem branju na obroke: soočenje z Medvedovo knjigo zahteva popolnoma isto veličastno predznanje in vešče vrtenje omenjenih intelektualnih orodij, in ker omenjenega predznanja nimam oziroma je znanje iz študentskih in poštudentskih let žal komaj opazno izpuhtelo, mi je vse prebrano delovalo kot hard core teoretsko žongliranje, ki mu je treba priznati, da vsaj na nekaterih mestih daje lep bralski užitek.

Ugotovitev ni ravno reklama, pa vendar: ta Medvedova knjiga bralcu pove, česa vsega ne ve, strahotno labirintni miselni tobogan, kot ga je avtor skrbno razpostavil v knjigi, pa za nepripravljenega bralca, ki mu v mislih morda odzvanja le sintagma mojstra l’ecole freudienne de Paris nezavedno-je-strukturirano-kot-govorica, nikakor ni »user friendly«, ravno narobe, je hud, skorajda moreč izziv.

Medved v svoje teoretsko razpravljanje vključuje argumentacijske prebliske, nanašajoče se na filmski opus Luisa Buñuela in Piera Paola Pasolinija, pa tudi interpretativne vpoglede v opuse več likovnih umetnikov, Borisa Benčiča, Gabrijela Stupice, Emerika Bernarda, Draga Tršarja, Marija Preglja, Jakova Brdarja in drugih.
 

Soočenje sledi


Mimogrede, naslovnica knjige je rahlo zavajajoča, to, kar dobi bralec v roke, je prvi del projekta, Lacanova zarečja – les étourdits, v katerem se avtor posveča posameznim ključnim točkam Lacanove misli in jim odmerja pravo mesto in pravo razumevanje, šele v drugi knjigi, ki bo izšla kasneje, pa se obeta Medvedovo soočenje seveda z nikomer drugim kot Slavojem Žižkom.

Ta drugi del Zarečij ima vznemirljiv naslov Ne obstaja Žižkova filozofija. Ne obstaja Žižkova resnica, iz napovedi na zadnji platnici knjige je mogoče izvedeti, da bo v njem avtor spregovoril in kritično ocenil Žižkov filozofski opus: »S. Žižek je gotovo eden ključnih strukturalnih in poststrukturalističnih osnov – ozadij – sodobne post Lacanove filozofije, zato ga avtor razporeja v več oddelkov, v več kritičnih spoznanj: od neoklasicistične filozofije, filozofije kot 'gemein', se pravi splošne, družbeno politične in popularne miselne nadvlade in prisile elokventnega, a nazadnjaškega sodobnega mišljenja, ki je v temelju različno od mišljenja Mladena Dolarja, Alenke Zupančič in Sama Tomšiča, ki so v resnici Lacanovi 'posnemovalci': razlagalci in pozitivni interpreti. Ta del je temeljen v avtorjevi tezi, da ne obstaja Žižkova resnica in niti Žižkova filozofija ...« Nič hudega sluteči bralec bi lahko pomislil, da bo letos še bliskalo in grmelo.