Kako zvenita krivda in groza

»Divje jage še nihče ni videl,« je v Narodnem blagu koroških Slovencev zapisal Vinko Möderndorfer, eden najpomembnejših zbirateljev koroškega folklornega gradiva, »mnogo jih jo je pa že slišalo in tudi občutilo.« Kajti kadar se bliža, »je slišati šum in hrup, lajanje psov, mijavkanje mačk, vmes pa človeške glasove«.

Na fenomen divje jage se v tretjem stripu iz cikla petih avtohtonih domačijskih povesti o temačni in prav nič idilični podobi nekdanjega slovenskega podeželja naslanjata tudi Martin Ramoveš (1989) in Janez Ramoveš (1965), katerih delo korenini v preteklosti njune domače Poljanske doline nad Škofjo Loko in ljudskem pripovednem izročilu. Po Kontrabantarjih (2021) in Ameriki (2023) se zdaj spopadata z divjo jago, ki naj bi iz najbolj temačnih kotičkov narave prihrumela v zimskem času, ko so noči dolge in polne nepojasnjenega hrušča, ki ga povzročajo duše umrlih.