Kakšen je bil svet starorimskih knjižnic

Antika: Na vznik prvih starorimskih knjižnic so vplivali Grki, na Apeninskem polotoku so končale tudi tiste, zaplenjene v osvajanjih.

Objavljeno
07. avgust 2018 18.00
Posodobljeno
07. avgust 2018 18.00
Odločilna za razkritje funkcije starorimske knjižnice v Kölnu je bila primerjava s Celzovo knjižnico v Efezu, ob knjižnicah v Aleksandriji in Pergamonu najpomembnejšo v starem veku. Foto wikipedija
Ko so se arheologom v Kölnu ob forumu nekdanjega starorimskega mesta Colonia Claudia Ara Agrippinensium pokazali masivni zidovi, je odkritje nakazovalo pomembno antično javno zgradbo. Ko so prišli do niš v njih, pa so te razkrile spektakularno najdbo, ostanke javne knjižnice, na evropskih tleh zunaj meja Grčije in Italije izjemne redkosti. Kakšen je bil svet starorimskih knjižnic?

»Knjižnica datira v sredino 2. stoletja in je vsaj najstarejša v Nemčiji, morda tudi v severozahodnih rimskih provincah,« je ob odkritju v Kölnu povedal dr. Dirk Schmitz iz tamkajšnjega rimsko-germanskega muzeja. »Morda obstaja veliko rimskih mest s knjižnicami, a niso bile odkopane. Tudi če bi sami odkrili le temelje, ne bi vedeli, da gre za knjižnico. To smo odkrili, ker so se ohranili zidovi z nišami.«

Ker gre za velik objekt ob nekdanjem forumu, so prepričani, da je bila knjižnica javna, v njej pa bi lahko hranili do 20.000 zvitkov. Odkritje je pomembno. Če po današnji največji knjižnici na svetu, medmrežju, brskaš za podatki, kakšna je bila antična mreža knjižnic po Evropi zunaj meja Grčije in Italije, je poizvedovanje zaman. Tudi v Sloveniji tovrstne dediščine ne poznamo.
 

Rimljani večinoma pismeni ali ne?


Četudi, denimo, številni grafiti v Pompejih namigujejo na misel, da je bila pismenost v Rimu splošno razširjena, se ocene tega med poznavalci antike razlikujejo in segajo od optimističnega mnenja, da je bilo znanje branja in pisanja tako rekoč že javno dobro, do tega, da je bilo podobno kot v drugih sodobnih družbah omejeno na manjšino, pri čemer je bila tako kot pri Grkih tudi pri Rimljanih pomembna oralna tradicija. Nezapisan govor, pripoved. Ne Grki ne Rimljani niso vodili statistike o pismenosti. Toda čemu bi služili ohranjeni starorimski propagandni napisi, če jih ljudje ne bi mogli prebrati? Med avtorji, ki ne verjamejo v množično pismenost antike, je na primer William V. Harris, ameriški akademik, donedavni profesor na univerzi Columbia in avtor knjige Ancient Literacy (Antična pismenost).
 

Nesojeni prvi knjižničar Cezar


Na vznik prvih starorimskih knjižnic so vplivali Grki, na Apeninskem polotoku so končale tudi njihove knjižnice, zaplenjene v osvajanjih. Ko je Lucij Emilij Pavel leta 168 pr. n. št. porazil zadnjega makedonskega kralja Perzeja in uničil makedonski imperij, je v Rimu končala tamkajšnja kraljeva knjižnica ter se tako v zgodovino Rima zapisala kot najstarejša knjižna zbirka, o kateri je mogoče govoriti z gotovostjo.

Prvo reprezentančno knjižnico z javno funkcijo pa je dobro stoletje zatem načrtoval Gaj Julij Cezar. Pravzaprav je načrtoval dve, objekt, posvečen grškim delom, in objekt, namenjen latinskim, a so mu to leta 44 pr. n. št. preprečile marčeve ide.

image
Novoodkrita knjižnica v Kölnu sodi v sredino 2. stoletja in je vsaj najstarejša v Nemčiji, morda tudi v severozahodnih rimskih provincah. FOTO: Arhiv Rimsko-nemškega muzeja v Kölnu

 

Branje ob svetiščih ali v termah


Cezarjevo zamisel je že pet let zatem uresničil Azinij Polion, politik, vojščak, pesnik, zgodovinar in prijatelj Horaca, Vergila in Katula ter znanec, a politični nasprotnik Cicera. To mu je omogočil plen z enega vojnih pohodov tostran Jadrana, v Iliriku. Rim je prvo javno knjižnico dobil leta 39. pr. n. št., pri čemer je Cezarjeva delitev na grški in latinski del ostala standard vseh rimskih knjižnic. Naslednjo reprezentančno ob Apolonovem templju na Palatinu je dal zgraditi Avgust (ta je kot edina znana po skromnih ostankih, med drugim je arhitektura že vsebovala niše za knjižna dela), kasneje pa so si cesarji prizadevali, da bi njihove knjižnice zasenčile blišč knjižnic predhodnikov. Gradili so jih ob svetiščih ali forumih, bile so tudi del term.
 

Knjižne novitete takoj »javno dobro«


Ko je rimski literat predstavil svoje delo in razdelil prve izvode, je bilo te prek mreže prijateljev, posojevalcev besedil in kopistov mogoče brezplačno množiti, literatura je bila v svetu elite tako rekoč »javno dobro«. Avtorji so se kdaj pritožili; Cicera je razjezilo, ko je neki izobraženki in navdušenki nad filozofijo Cerelija njegovo delo De Finibus uspelo prepisati, še preden je bil sam pripravljen na njegovo uradno premiero. V tem času se je že porajal tudi poklic knjigarnarja, prepise je bilo mogoče kupiti. A če ta ni nastal v tvoji režiji, kot individualno naročilo, pač pa kot tržno blago, nisi imel nadzora nad kvaliteto. Že isti Cicero se je zgražal nad napakami prepisovalcev, ki jih je po njegovem mnenju v kopijah knjigarnarjev mrgolelo.
 

Najbolje ohranjena starorimska knjižnica


Podobno kot Pompeje je Vezuv leta 79 v času zamrznil tudi bližnji Herculaneum in v tem so odkrili najbolje ohranjeno zasebno knjižnico, danes znano z imenom Villa dei Papiri. V njej so doslej našli okoli 1800 karboniziranih zvitkov, ki so še vedno predmet dešifriranja s sodobno tehnologijo. Knjižnica ni bila namenjena le zvitkom. V njej so odkrili freske in številne umetnine, bronaste in marmornate skulpture, bila je ena najbolj reprezentančnih zgradb v mestu.

Vezuv je Herculaneum prekril s kar 30 metri vulkanskih nanosov in vila še ni odkopana v celoti, a so na drugem koncu sveta že postavili njeno repliko. Naftni mogotec J. Paul Getty je na obrobju Los Angelesa po njenem vzoru zgradil Villo Getty, ki je še danes ena izmed obeh točk Gettyjevega muzeja. Odprli so jo leta 1974, v njej hranijo 44.000 grških, etruščanskih in rimskih predmetov.