Kakšno je bilo vreme, ko si prvič prebral Grobnico za Borisa Davidovića?
Eseje in intervjuje Danila Kiša objavljajo, prevajajo in ponatiskujejo že desetletja
Odpri galerijo
Danilo Kiš Homo poeticus
prevod Dijana Matković
Beletrina
Leta 1986, ko so Danila Kiša vprašali, kako komentira, da je Srednja Evropa v modi, pri čemer so kot največja imena vzhodnoevropske literature navajali Kundero iz Češkoslovaške, Konráda iz Madžarske in Kiša iz Jugoslavije, je povzemajoč Clauda Simona odvrnil, da je edino, kar ga je sploh kdaj zanimalo, kako začeti, kako nadaljevati in kako končati stavek.
Relativno pozno odkritje Srednje Evrope je za Kiša imelo politične razloge. Ker se je zavedal nevarnosti preplavitve lastnega bitja s homo politicusom, še posebej, kadar gre za pisca, ki prihaja z »obrobja«, je zagovarjal idejo, da noče biti priča in posrednik političnih in ideoloških sporočil. V kratkem zapisu, ki nosi naslov Homo poeticus, vključenem v knjigo, katere prevajalka ter glavna krivka za njeno izdajo je Dijana Matković, je na primer zapisal: »Mi smo eksotika, politični škandal, mi smo, v najboljšem primeru, lepi spomini z Marne in vest starih poilus d’Orient in članov gibanja upora.« Seveda imajo Jugoslovani pravico pisati tudi o »lepih sončnih zahodih na jadranski obali, mehkih turističnih spominih na lepe in spokojne sončne zahode na Jadranu … spomini, zaliti s slivovim žganjem«, toda to kaže le na to, da smo komajda del evropske kulture.
Kiš gre še dlje in se sprašuje, kdo je kriv za status Jugoslovanov kot političnih živali, ki trpijo tako zaradi ljubezni kot zaradi smrtnosti, predvsem pa zaradi politike. »Sami smo krivi in dolžni smo nositi svojo krivdo, molče,« zapiše v eseju iz leta 1980. »Kajti sami se nismo mogli upreti skušnjavi pošiljanja v svet naših malih (ali velikih, prav briga me) problemov nacionalizma in šovinizma, na vsakem koraku svetu govoriti, da naposled nismo Jugoslovani, temveč, saj razumete, najprej Srbi ali Hrvati, Slovenci, Makedonci, ali kaj-jaz-vem-kaj /…/.« Da bi bila situacija še bolj zapletena, »ubogi Jugoslovaki« v srcu svojih razprtij ljudi delijo še na katolike in pravoslavce, pa na muslimane, na Jude, medtem ko so hoteli citirati Miroslava Krleža, pa Andrića, »Srba ali Hrvata, kakor vam je ljubše«, cinično navrže Kiš.
Kišu gre torej vsaj za dvoje: medtem ko je skušal pozicionirati jugoslovansko literaturo, je opisoval svoj odnos do literature, pri čemer je opisoval samega sebe. Literatura v širšem pomenu besede je bila zanj opis socialnih krivic in morebiti celo patetična obsodba vseh krivic, opis in obsodba taborišč, psihiatričnih ustanov in vseh vrst represij, ki hočejo človeka reducirati na eno dimenzijo, torej na politično žival, toda samo dotlej, ko mu s tem ni vzeta metafizična dimenzija. Ta njegova razpetost med homo poeticusom in homo politicusom, med Orwellovo idejo o angažiranosti literature in Nabokovo čisto literaturo, kaže na visoko stopnjo dvoma, ki ga je, tudi zaradi svojega različnega kulturnega, nacionalnega, religioznega in jezikovnega zaledja, nosil v sebi, in nenazadnje, zaradi katerega njegova razmišljanja o literaturi še danes delujejo aktualno.
Za Kiša se je prekinitev svetlih sončnih podob začela leta 1942, ko ga je iz sna vrglo streljanje pred njihovim oknom: »Moja mati prižge, potem pa hitro ugasne luč, potem pa me v temi vzame s postelje, jaz pa vem, da to ni ne sen ne nočna mora: moja mati drhti,« se izpove v enem izmed intervjujev. Čeprav se tu in tam zdi, da je intervjujev v zbirki preveč, je intenca Dijane Matković jasna: pogledati v drobovje Kiševe avtopoetike, ga predihati v njegovih različnih položajih in držah. Z eno najlepših metafor o hitrem prižiganju in ugašanju svetilke na primer uvidimo, kako je bil Kiš izločen iz lastnega okolja in kako je že kot otrok dojel relativizacijo vseh pojmov in da je tudi kasneje v odraslem življenju, predvsem pa s s svojim prvim romanom Mansarda, ves čas stal zunaj ter od zunaj opazoval razpadanje sveta.
Zaradi zmesi avtobiografskega in fikcijskega imamo občutek, da je pred nami razpravljavec, s katerim je še vedno mogoče vstopiti v dialog, predvsem pa razpravljavec, ki razkrinkava dobo, v kateri živimo. V že omenjenem eseju zapiše, da redukcija človeka na zgolj angažiranega človeka kaže, do kolikšne mere je politika prodrla v vse pore življenja in bitja, »do kolikšne mere je človek postal enodimenzionalen in revnega duha, do kolikšne mere je poezija poražena in do kolikšne mere je postala privilegij bogatih in 'dekadentnih' – tistih, ki si luksuz pesništva lahko privoščijo, mi ostali pa …« Jasno je torej, da je Kiš, katerega roman Grobnica za Borisa Davidovića (Mladinska knjiga, 1978) je sprožil eno največjih literarnih polemik na območju Jugoslavije, očitali so mu plagiat, dejansko pa je bilo problematično njegovo judovstvo in pomanjkanje patriotizma, pisal za prihodnje generacije.
Svetlana Slapšak v knjigi Mikra Theatrika 2 (2018) zapiše, da se natančno spominja, kje je bila, kako je bila oblečena in kakšno je bilo vreme, ko je prvič prebrala knjigo Grobnica za Borisa Davidovića. Gre za prvo neavtobiografsko delo Danila Kiša, dokaz o premišljenosti njegovega književno-življenjskega projekta; po avtobiografskih delih in zgodovini sveta iz nizkega rakurza, kot piše avtorica, po utrditvi lastne poetike je sledil niz sedmih povezanih zgodb iz »visoke«, travmatične, dogodkovne zgodovine sveta, ki ga je živel tudi Kiš. V času ideološkega fanatizma, posebej mladih, ko je zgolj omemba sovjetskih taborišč pomenila svetoskrunstvo, je Kiš stopil v dogajanje s poetičnimi zahtevami, ki so bile, kot pravi Svetlana Slapšak, »v robno-liberalno-ciničnem jugoslovanskem sistemu neznosne, predvsem za kulturno elito«.
Grobnica je s fikcionalizacijo žrtvam skušala vrniti dostojanstvo. Ritualni pogreb junaka Borisa Davidovića, s katerim se izkazuje čast nekomu, čigar truplo ni bilo najdeno, mešanica stvarnih in izmišljenih virov, ki so omogočili imaginarij, da se žrtev osvobodi nizkotnih manipulacij. Legitimizacijo teme v kulturi, in sicer, da se mora končati nasilje tistih, ki so branje, filologijo in stilistiko desetletja postavljali na zatožno klop, je Kiš izvedel s pomočjo Borgesa in Köstlerja. S prvim je polemiziral zaradi njegove obsedenosti z metafiziko, z drugim zaradi njegovega življenja in idej. V enem od intervjujev v knjigi Homo poeticus Kiš navaja, da je Grobnica dopolnitev in popravek Köstlerjeve Opoldanske pomračitve; Borgesa je Kiš popravil na način, da je pokazal, da splošna zgodovina podlosti niso pirati in banditi, temveč taborišča, ki imajo v ozadju milijone izginulih.
Če je Kiš z Grobnico pokazal, da je minilo obdobje zadovoljevanja nad totalitarizmom v mraku, je ostala njegova osebna dilema: ali naj se vključi v polemike, v zunanji svet (v politiko), ali pa naj verjame, da je njegov odgovor že literatura. Dijana Matković v spremnem zapisu navaja, da je bila Mirjana Miočinović tista, ki je Kišu prigovarjala, da ne sme popustiti, medtem ko je Miroslav Krleža v veliki polemiki molčal. Kiš je kritikom odgovoril s knjigo Ura anatomije, napisano v mesecu dni. Z njo je »provincialcem in gasilcem« razložil, kaj je sodobna literatura, ki je oni, zazrti v lokalno ustvarjanje, dobesedno v socrealizem, niso razumeli. Pri tem pa je naredil še en novuum: razlagal in branil je svoje delo, kar je bilo za tiste čase, in je deloma še danes, nenavadno, saj naj bi pisec molčal in kritikom prepustil, da interpretirajo njegova dela.
Kiš, ki je vedel, kaj je napisal in zakaj, je v nekem hipu hotel »videti svet«, in se je odločil slediti dolgi tradiciji jugoslovanskih romarjev v Pariz. Francosko prestolnico je izbral ne samo zato, ker mu je ta predstavljala veliko križišče idej, pač pa, ker je v Parizu imel mir (v Franciji tudi ni pripadal nobeni politični stranki, nekje je celo izrekel, da se mu je politika zagnusila zaradi francoske levice). Pisal je še vedno čakajoč na izjemne trenutke, uobličenje »forme, ki bi morda lahko povzročila, da se ta usodni poraz, ta obsodba poraza, zazdita manj boleča in manj nesmiselna«. Razumljivo, da njegov opus ni obsežen. Vedno ga je zanimalo, kako stopiti onkraj prejšnje knjige; bal se je namreč, da bi se ponavljal. »Sam tega ne morem, kajti ko enkrat izpopolnim tehniko, me to neha zanimati,« je izjavil v intervjuju.
V kratkem zapisu, ki deluje kot pesem, Zakaj pišem?, Kiš odgovarja, da piše zato, ker ne zna drugega. V eseju Mi pojemo v puščavi ga to vprašanje obseda: pisec je anahronizem, družbi in svetu nepotreben, breme založnikov in kulturnih institucij, svoji eksistenci skuša dati smisel in opravičilo, četudi sluti in ve, da je, kar je: parazit in norec, za kakršnega ga tudi imajo, kajti le norec lahko kljub spoznanju, da njegovih knjig nihče ne bo bral, te knjige piše. In kaj potem? Pisec očitno vendarle ve, da vse, kar počne, ni tako nesmiselno. Citirajoč Jeana Ricardouja Kiš pravi, da je literatura v dvojni funkciji pisanja in branja ena redkih človeških distinktivnih dimenzij. Zato navaja Gnus. »Ta knjiga determinira s svojo navzočnostjo /…/, prostor, v katerem je smrt nekega otroka zaradi izčrpanosti – škandal: tej smrti daje smisel.« Brez navzočnosti literature, zaključuje Kiš, »smrt nekega otroka na svetu ne bi imela večjega pomena od smrti neke živali v klavnici«.
Relativno pozno odkritje Srednje Evrope je za Kiša imelo politične razloge. Ker se je zavedal nevarnosti preplavitve lastnega bitja s homo politicusom, še posebej, kadar gre za pisca, ki prihaja z »obrobja«, je zagovarjal idejo, da noče biti priča in posrednik političnih in ideoloških sporočil. V kratkem zapisu, ki nosi naslov Homo poeticus, vključenem v knjigo, katere prevajalka ter glavna krivka za njeno izdajo je Dijana Matković, je na primer zapisal: »Mi smo eksotika, politični škandal, mi smo, v najboljšem primeru, lepi spomini z Marne in vest starih poilus d’Orient in članov gibanja upora.« Seveda imajo Jugoslovani pravico pisati tudi o »lepih sončnih zahodih na jadranski obali, mehkih turističnih spominih na lepe in spokojne sončne zahode na Jadranu … spomini, zaliti s slivovim žganjem«, toda to kaže le na to, da smo komajda del evropske kulture.
Leta 2012 so v Srbiji Kiša upodobili na znamki. Foto wikipedija
Kiš gre še dlje in se sprašuje, kdo je kriv za status Jugoslovanov kot političnih živali, ki trpijo tako zaradi ljubezni kot zaradi smrtnosti, predvsem pa zaradi politike. »Sami smo krivi in dolžni smo nositi svojo krivdo, molče,« zapiše v eseju iz leta 1980. »Kajti sami se nismo mogli upreti skušnjavi pošiljanja v svet naših malih (ali velikih, prav briga me) problemov nacionalizma in šovinizma, na vsakem koraku svetu govoriti, da naposled nismo Jugoslovani, temveč, saj razumete, najprej Srbi ali Hrvati, Slovenci, Makedonci, ali kaj-jaz-vem-kaj /…/.« Da bi bila situacija še bolj zapletena, »ubogi Jugoslovaki« v srcu svojih razprtij ljudi delijo še na katolike in pravoslavce, pa na muslimane, na Jude, medtem ko so hoteli citirati Miroslava Krleža, pa Andrića, »Srba ali Hrvata, kakor vam je ljubše«, cinično navrže Kiš.
Drobovje avtopoetike
Kišu gre torej vsaj za dvoje: medtem ko je skušal pozicionirati jugoslovansko literaturo, je opisoval svoj odnos do literature, pri čemer je opisoval samega sebe. Literatura v širšem pomenu besede je bila zanj opis socialnih krivic in morebiti celo patetična obsodba vseh krivic, opis in obsodba taborišč, psihiatričnih ustanov in vseh vrst represij, ki hočejo človeka reducirati na eno dimenzijo, torej na politično žival, toda samo dotlej, ko mu s tem ni vzeta metafizična dimenzija. Ta njegova razpetost med homo poeticusom in homo politicusom, med Orwellovo idejo o angažiranosti literature in Nabokovo čisto literaturo, kaže na visoko stopnjo dvoma, ki ga je, tudi zaradi svojega različnega kulturnega, nacionalnega, religioznega in jezikovnega zaledja, nosil v sebi, in nenazadnje, zaradi katerega njegova razmišljanja o literaturi še danes delujejo aktualno.
Za Kiša se je prekinitev svetlih sončnih podob začela leta 1942, ko ga je iz sna vrglo streljanje pred njihovim oknom: »Moja mati prižge, potem pa hitro ugasne luč, potem pa me v temi vzame s postelje, jaz pa vem, da to ni ne sen ne nočna mora: moja mati drhti,« se izpove v enem izmed intervjujev. Čeprav se tu in tam zdi, da je intervjujev v zbirki preveč, je intenca Dijane Matković jasna: pogledati v drobovje Kiševe avtopoetike, ga predihati v njegovih različnih položajih in držah. Z eno najlepših metafor o hitrem prižiganju in ugašanju svetilke na primer uvidimo, kako je bil Kiš izločen iz lastnega okolja in kako je že kot otrok dojel relativizacijo vseh pojmov in da je tudi kasneje v odraslem življenju, predvsem pa s s svojim prvim romanom Mansarda, ves čas stal zunaj ter od zunaj opazoval razpadanje sveta.
Zaradi zmesi avtobiografskega in fikcijskega imamo občutek, da je pred nami razpravljavec, s katerim je še vedno mogoče vstopiti v dialog, predvsem pa razpravljavec, ki razkrinkava dobo, v kateri živimo. V že omenjenem eseju zapiše, da redukcija človeka na zgolj angažiranega človeka kaže, do kolikšne mere je politika prodrla v vse pore življenja in bitja, »do kolikšne mere je človek postal enodimenzionalen in revnega duha, do kolikšne mere je poezija poražena in do kolikšne mere je postala privilegij bogatih in 'dekadentnih' – tistih, ki si luksuz pesništva lahko privoščijo, mi ostali pa …« Jasno je torej, da je Kiš, katerega roman Grobnica za Borisa Davidovića (Mladinska knjiga, 1978) je sprožil eno največjih literarnih polemik na območju Jugoslavije, očitali so mu plagiat, dejansko pa je bilo problematično njegovo judovstvo in pomanjkanje patriotizma, pisal za prihodnje generacije.
Bomba v Grobnici za Borisa Davidovića
Svetlana Slapšak v knjigi Mikra Theatrika 2 (2018) zapiše, da se natančno spominja, kje je bila, kako je bila oblečena in kakšno je bilo vreme, ko je prvič prebrala knjigo Grobnica za Borisa Davidovića. Gre za prvo neavtobiografsko delo Danila Kiša, dokaz o premišljenosti njegovega književno-življenjskega projekta; po avtobiografskih delih in zgodovini sveta iz nizkega rakurza, kot piše avtorica, po utrditvi lastne poetike je sledil niz sedmih povezanih zgodb iz »visoke«, travmatične, dogodkovne zgodovine sveta, ki ga je živel tudi Kiš. V času ideološkega fanatizma, posebej mladih, ko je zgolj omemba sovjetskih taborišč pomenila svetoskrunstvo, je Kiš stopil v dogajanje s poetičnimi zahtevami, ki so bile, kot pravi Svetlana Slapšak, »v robno-liberalno-ciničnem jugoslovanskem sistemu neznosne, predvsem za kulturno elito«.
Preselil se je v Pariz, ker je, kot je dejal sam, tam imel mir. Leta 1989 je v francoski prestolnici tudi umrl. Fotodokumentacija Dela
Grobnica je s fikcionalizacijo žrtvam skušala vrniti dostojanstvo. Ritualni pogreb junaka Borisa Davidovića, s katerim se izkazuje čast nekomu, čigar truplo ni bilo najdeno, mešanica stvarnih in izmišljenih virov, ki so omogočili imaginarij, da se žrtev osvobodi nizkotnih manipulacij. Legitimizacijo teme v kulturi, in sicer, da se mora končati nasilje tistih, ki so branje, filologijo in stilistiko desetletja postavljali na zatožno klop, je Kiš izvedel s pomočjo Borgesa in Köstlerja. S prvim je polemiziral zaradi njegove obsedenosti z metafiziko, z drugim zaradi njegovega življenja in idej. V enem od intervjujev v knjigi Homo poeticus Kiš navaja, da je Grobnica dopolnitev in popravek Köstlerjeve Opoldanske pomračitve; Borgesa je Kiš popravil na način, da je pokazal, da splošna zgodovina podlosti niso pirati in banditi, temveč taborišča, ki imajo v ozadju milijone izginulih.
Kako stopiti onkraj svoje knjige
Če je Kiš z Grobnico pokazal, da je minilo obdobje zadovoljevanja nad totalitarizmom v mraku, je ostala njegova osebna dilema: ali naj se vključi v polemike, v zunanji svet (v politiko), ali pa naj verjame, da je njegov odgovor že literatura. Dijana Matković v spremnem zapisu navaja, da je bila Mirjana Miočinović tista, ki je Kišu prigovarjala, da ne sme popustiti, medtem ko je Miroslav Krleža v veliki polemiki molčal. Kiš je kritikom odgovoril s knjigo Ura anatomije, napisano v mesecu dni. Z njo je »provincialcem in gasilcem« razložil, kaj je sodobna literatura, ki je oni, zazrti v lokalno ustvarjanje, dobesedno v socrealizem, niso razumeli. Pri tem pa je naredil še en novuum: razlagal in branil je svoje delo, kar je bilo za tiste čase, in je deloma še danes, nenavadno, saj naj bi pisec molčal in kritikom prepustil, da interpretirajo njegova dela.
Kiš, ki je vedel, kaj je napisal in zakaj, je v nekem hipu hotel »videti svet«, in se je odločil slediti dolgi tradiciji jugoslovanskih romarjev v Pariz. Francosko prestolnico je izbral ne samo zato, ker mu je ta predstavljala veliko križišče idej, pač pa, ker je v Parizu imel mir (v Franciji tudi ni pripadal nobeni politični stranki, nekje je celo izrekel, da se mu je politika zagnusila zaradi francoske levice). Pisal je še vedno čakajoč na izjemne trenutke, uobličenje »forme, ki bi morda lahko povzročila, da se ta usodni poraz, ta obsodba poraza, zazdita manj boleča in manj nesmiselna«. Razumljivo, da njegov opus ni obsežen. Vedno ga je zanimalo, kako stopiti onkraj prejšnje knjige; bal se je namreč, da bi se ponavljal. »Sam tega ne morem, kajti ko enkrat izpopolnim tehniko, me to neha zanimati,« je izjavil v intervjuju.
Njegov prvi roman ima naslov Mansarda.
Poezija je po Kiševem mnenju privilegij bogatih in dekadentnih.
Dejal je, da piše zato, ker ne zna drugega.
Poezija je po Kiševem mnenju privilegij bogatih in dekadentnih.
Dejal je, da piše zato, ker ne zna drugega.
V kratkem zapisu, ki deluje kot pesem, Zakaj pišem?, Kiš odgovarja, da piše zato, ker ne zna drugega. V eseju Mi pojemo v puščavi ga to vprašanje obseda: pisec je anahronizem, družbi in svetu nepotreben, breme založnikov in kulturnih institucij, svoji eksistenci skuša dati smisel in opravičilo, četudi sluti in ve, da je, kar je: parazit in norec, za kakršnega ga tudi imajo, kajti le norec lahko kljub spoznanju, da njegovih knjig nihče ne bo bral, te knjige piše. In kaj potem? Pisec očitno vendarle ve, da vse, kar počne, ni tako nesmiselno. Citirajoč Jeana Ricardouja Kiš pravi, da je literatura v dvojni funkciji pisanja in branja ena redkih človeških distinktivnih dimenzij. Zato navaja Gnus. »Ta knjiga determinira s svojo navzočnostjo /…/, prostor, v katerem je smrt nekega otroka zaradi izčrpanosti – škandal: tej smrti daje smisel.« Brez navzočnosti literature, zaključuje Kiš, »smrt nekega otroka na svetu ne bi imela večjega pomena od smrti neke živali v klavnici«.
