Katorga, stanje njegovega duha

Ob novi izdaji so interpretacije izziv, saj se z Dostojevskim ukvarja ogromno strokovnjakov.

Objavljeno
14. avgust 2018 18.00
Posodobljeno
14. avgust 2018 18.00
Dostojevski na portretu slikarja Vasilija Perova iz leta 1872, zbirka Tretjakovske galerije v Moskvi. FOTO: Wikipedia
Mrtvi dom je konkretni prostor, katorga, zapor, taborišče, kjer človek izgubi človečnost, se priliči živali, toda da bi kot nekdanji človek preživel, razvije upanje. Katorga je bila način, kako je carska Rusija kaznovala kriminalce, mednje pa so spadali tudi svobodomisleci, oponenti in Fjodor Mihajlovič Dostojevski, ki je v Sibiriji izkusil katorgo, je bil eden od njih.

Zapiski iz mrtvega doma so začeli nastajati leta 1859, deset let po tem, ko je na krožku pri Petraševskem javno bral prepovedano pismo Belinskega Gogolju. Tako predstavitev dela, ki naj ne bi spadalo v tako imenovano peteroknjižje (Zločin in kazen, Idiot, Besi, Mladenič in Bratje Karamazovi), v spremni besedi pojasni poznavalec, prevajalec in Sovretov nagrajenec Borut Kraševec. Kljub vsemu pričujoče delo spada med tiste mojstrovine, ki pisatelja delajo znamenitega. Ko je bil Dostojevski v zaporu, je srečeval ljudi, ki jih sicer nikoli ne bi srečal. Dobil je idejo in si zapisoval, kar je videl, kar je ob njih spoznal in kar se je od njih naučil.

Ob novi izdaji, novem prevodu Zapiskov iz mrtvega doma, težko na originalen način interpretiramo to res branja vredno delo, saj se z Dostojevskim ukvarja ogromno odličnih strokovnjakov. Bolj kot na to želimo opozoriti na spet nov izid knjige, ki jo je natisnila Beletrina, in na prevod, ki ga je napravil Borut Kraševec. Ne glede na to …

Ko delo beremo, bi težko rekli, da se pisatelj vpenja v močna simbolna ali metafizična sporočila. »V oddaljenih sibirskih krajih, med stepami, hribi, neprehodnimi gozdovi«, srečaš le preproste ljudi, policijske prisednike in nižje uradnike vseh vrst. In seveda kaznjence, te prebivalce katorg, ki vsemu skupaj dajejo smisel. Ko Dostojevski popisuje vzroke, zakaj je to mrtvi dom, niza realistične opise okolja in ljudi, ki so v njem. To in nič več. Tu so suhi opisi kaznjencev, tu je ugotovitev, da je večina med njimi civilistov ...

image
Fjodor Mihajlovič Dostojevski. FOTO: Wikipedija


Potem so tu njihove zgodbe, vzroki in posledice ter opredelitev realnega stanja, o katerem se največkrat ne govori. Tu so očetomorilci (na primer Akim Akimič), katoržnikom v posmeh, lahko da tudi v strah. Tu so nesrečniki vseh oblik in agregatnih stanj, kajti, pravi Dostojevski, »ni naključje, da ljudstvo po vsej Rusiji zločin označuje za nesrečo, zločince pa za nesrečnike«. Tu so opisi, ki jih preprosto na kratko ni mogoče posneti, kajti gre za dosledni in natančni realizem, ki je tako značilen za Dostojevskega in njegovo pripovedništvo.

Kraševec v svoji študiji pravi, da so Zapiski umetniško strukturirani, da je struktura časovna in da je usmerjena na empiričnost spominov. Prvi del je posvečen le mesecu decembru, ko Gorjaničkov pride v katorgo in so njegovi vtisi najmočnejši. Potem je nekaj poglavij namenjenih »prvim vtisom« in naprej se drugi del knjige časovno sprosti, vendar zadrži v okviru prvega leta. Vse skupaj se konča spet decembra, vendar deset let pozneje, kajti Gorjančikovu se kazen izteče prav decembra.

V delu se pojavijo karakterni prototipi, pravi Kraševec, zgodbeni nastavki za »časovno še zelo oddaljene Brate Karamazove«. Ti Zapiski z mrtvega doma so pomembni, ker odprejo veliko idejno-tematskih sklopov, meni komentator.

Kar je bralcu očitno, je, da Dostojevski zasleduje dve zanj značilni protislovnosti: zločin oziroma kaotičnost človeške duše, ki se občasno prelevi v podlost in diaboličnost na eni strani, in koncept krščanstva, preobrazbe, smrti in vstajenja na drugi strani. Glede tega Dostojevski ne pušča dvoma. V naboru in diapazonu umetniških vtisov, izrazov in sporočil pa njegovo bogastvo ostaja tema intimnega dotika med njim in bralcem. Pravzaprav gre za dotik z bralci vseh naslednjih generacij in njihove kulture, ki je od nekega trenutka neizbrisno zaznamovana prav s – Fjodorjem Mihajlovičem Dostojevskim.