Kazuo Ishiguro, umetnik plavajočih svetov

Nobelova nagrada: Njegova literatura si zastavlja prvinska vprašanja, na katera je odgovor večni Ne vem.

Objavljeno
09. oktober 2017 18.32
Srečko Fišer
Srečko Fišer

Motivacijska pota Nobelove ustanove so včasih čudna, to je menda njen privilegij. Lansko leto smo imeli primer, ko so si gospodje žiranti nemara zaželeli večje pozornosti zase.

Takrat je komentatorka uglednega časopisa zapisala, da dotični (lanski prejemnik) ne potrebuje Nobelove nagrade za literaturo, literatura pa potrebuje Nobelovo nagrado, in to leto bo ostala brez nje.

Letos jo je dobila, o tem ni dvoma: Kazuo Ishiguro je pisatelj po vseh kriterijih, in to sijajen pisatelj. Dalo bi se sicer ponergati o favoriziranju angleško pišočih avtorjev, ki jih že sicer favorizira trg; kajti ena najdragocenejših moči Nobelove ustanove je, da z eno potezo pomakne na proscenij kakega odličnega pisca, ki je drugače svetovnemu literarnemu občinstvu slabo znan.

Letošnji nagrajenec je znan zelo dobro; publicitete ne potrebuje. Je pa seveda Nobelova nagrada poleg drugega izjemna čast in potemtakem bi bilo nepravično, ko bi jo odrekali nekomu, ki je kriv le tega, da je že itak slaven. Ishigurovo delo si počastitev zasluži.

Sam sem se z avtorjem seznanil na (po mojem prepričanju pač) enega najbolj privilegiranih načinov: tako, da sem ga prevajal. Ko me je prijatelj urednik zgodaj v devetdesetih vprašal, ali bi hotel prevajati roman The Remains of the Day, nisem poznal ne pisatelja ne knjige; slišal sem bil, da je ta in ta knjiga dobila to in to nagrado, a saj vemo: ni vse, kar dobi kako nagrado, tako zelo genialno. Tudi lepi Ivoryjev film še ni bil posnet. Seveda sem hotel knjigo najprej prebrati.

Kazuo Ishiguro. Foto: Reuters

Vprašanje dolžnosti

Precej je pisateljev, ki jim brez zadržka priznam kvaliteto ali celo mojstrstvo, a neposredno in zares me nekako ne »zadenejo«: ta se mi je nemudoma zavlekel pod kožo. Dvesto strani finega tkanja brez razkazovanja bravure, pisava v besedah boljkone skopa, z malo potezami, a velikim bogastvom podtona … In motivika! Vzame literarno figuro, ki niti ni oseba, marveč tip, preguljen skozi petsto knjig, da ne omenjamo scenskih obdelav, angleškega butlerja in si ga izvoli za obdelavo enega ključnih civilizacijskih vprašanj, vprašanja dolžnosti: do bližnjih, do gospodarja, do domovine, do zgodovine, do sebe.

Butler je figura, ki nosi svojo karakterizacijo s sabo v obliki cele krošnje klišejev in pisatelj to izkoristi, da lahko s skopimi potezami naslika ono drugo, kar je onkraj klišejev. Dobimo pripoved, ki se na daleč ogne vsakemu globočinjenju, hkrati pa ves čas namiguje na tisto plazmo, v kateri plavajo besede, ki jih beremo, in fiktivni ljudje, ki so z njimi upodobljeni. Brez vseh pomožnih reanimacijskih postopkov kakega literarnega post-obdobja je ta pisava docela živa.

Podoba, ki jo riše, pa je fraktalna, takorekoč vsaka sintagma je nekaka metafora in to je navsezadnje tudi ves tekst. Ob tem dikcija ostaja peresno lahka po najboljši recepturi Itala Calvina; vožnja skozi besedilo je zajamčeno popolnoma gladka, kot v limuzini novega butlerjevega ameriškega delodajalca. Kot furnir pušpanove korenine na armaturni plošči intarzirana s humorjem, z ironijo; vendar blago, brez sarkazma ali celo cinizma. Vsega tega ne potrebuje, ker ima nekaj drugega: intimno občuteno usodnostno dimenzijo, ki je zaščitni znak klasike.

Po prvi izkušnji s pisateljem in užitkarskem uglaševanju slovenskega besedila sem zlagoma prebral še drugo, kar je objavil v knjigah – ima tudi to odliko, v mojih očeh vsaj, da ne objavi zelo mnogo in kar objavi, ni preveč voluminozno. Sedem romanov in novelistična zbirka. Kasneje sicer nisem več imel priložnosti, da bi se tako temeljito ukvarjal z njim kot pri Ostankih dneva; sem ga pa brez zadržkov prištel med peščico svojih najljubših piscev.

Tema dolžnosti je v njegovem delu brez dvoma ključna. V tem oziru je najbolj podoben Ostankom dneva roman An Artist of the Floating World (Umetnik plavajočega sveta): tudi tu je v središču vprašanje, koga ali kaj je človek dolžan ubogati pred menljivim obličjem zgodovine. Kronološko je roman neposredno pred Ostanki dneva in čeprav je postavljen v japonsko okolje in se ukvarja z nekaterimi tamkajšnjimi aspekti banalnosti zla, bi lahko rekli, da je priprava na Ostanke, čeprav gre kajpak za docela samostojno in koherentno pripovedno delo.

»Ravnal sem, kot mi je velevala dolžnost, in pri tem sem nekaj izgubil. Pravzaprav sem vse izgubil. Vendar sem ravnal, kot mi je velevala dolžnost.« Tako bi lahko povzeli življenjski confiteor butlerja Stevensa ob pogledu na posmrtne ostanke svojih nekdanjih dni. Dolžnost je nerazločljivo povezana z izgubo.

Pravzaprav bi jo bilo nemara bolje imenovati naloženost ali kar usojenost, kot jo avtor brezkompromisno prikaže v romanu Never Let Me Go (slovenski prevod Katarine Jerin: Ne zapusti me nikdar) v podobi klonov, spočetih in rojenih z namenom, da bodo zaloga nadomestnih organov za petične hiralce. Je pa tema izgube dominantna že v Ishigurovem izjemnem prvencu A Pale View of Hills (Bleda podoba hribov), v katerem mati, v Anglijo preseljena Japonka, poskuša znova sestaviti svoje življenje po hčerinem samomoru in hodi iskat njegove drobce v rodno deželo v času tik pred drugo svetovno vojno.

Nestabilne meje resničnega sveta

Izguba je tudi središčna tema njegovega romana When We Were Orphans (slovenski prevod Ingrid Kovač Brus: Ko smo bili sirote). V njem se uspešen zasebni detektiv v tridesetih letih prejšnjega stoletja vrne iz Anglije v Šanghaj, da bi poiskal starše, ki jih je tam izgubil trideset let poprej, in se znajde sredi halucinantnega kaosa japonsko-kitajskega spopada. Vendar ta »detektivski« roman izrazito potiska v ospredje še eno temo, namreč nestabilne meje resničnega sveta v naši zaznavi. Ta tema, sicer navzoča vseskozi, je najbolj radikalno izpisana v romanu The Unconsoled (Neutolaženi).

Ta roman kaže našega sodobnika kot enega redkih avtorjev, ki so znali ustvarjalno uporabiti izkušnjo Kafkovega literarnega univerzuma. Franz Kafka je zelo razvpit pisatelj, dejansko že element popularne kulture – pridevnik »kafkovski« je kar dobro razpomenjen od šablonske rabe – vendar se je od njega zelo težko učiti. Pri Ishiguru se zdi, da gre prav za sorodnost videnja razmerja figure in okolja – da nekako podobno kot K. vidi tenko človekovo figuro, ki jo okolje stiska in jo bo zdaj zdaj preščipnilo, če se izrazim z grafično prispodobo.

Svoj »kafkovski« pisateljski jaz je razvijal v novelistični zbirki Nocturnes (Nokturni) – in posebej zanimivo, v bolj komični modulaciji, čeprav vseprisotni občutek usodne izgube, ki je tudi tu tik pod površjem, nezgrešljivo doda grenko noto. V noveli je našel dobro posodo svojemu finemu smislu za humor, ki je bil vse od Ostankov dneva nekoliko zapostavljen.

Z zadnjim romanom The Buried Giant (Pokopani velikan) pa kot da se hoče vrniti k tonu in temi dolžnosti. Premislek, ki je vodil k tej odločitvi, je bil v našem cesarstvu laži nemara pravi, kakor tudi na pogled čudaška postavitev v globoki ruralni srednji vek; vendar se zdi, da bo moral umetnik o današnji permutaciji podobe sveta, ki plava na hrbtu ribe Faronike, napisati še kako knjigo, da ga zares izkristalizira.

Poreče kakšna pamet, morda od slavljenih zdravih kmečkih: si res zasluži toliko slavo, kdor kar naprej piše o istih stvareh? Da pisatelj piše zmeraj o istih, svojih temah, je najbolj naravna stvar, celo vrlina, če govorimo o integriteti. Ključna je vitalna zmožnost teme, da z njegovim peresom generira besedilo, ki nas prime in drži, ohranjaoč večno visoko napetost med istim in drugim.

Prava umetnost je tista, ki zastavlja prava vprašanja. Ishigurova so najbolj prvinska. Kaj sem? Od kod prihajam? Kam grem? Odgovor je večni Ne vem.

»/…/ in priprla sem oči in si zamišljala, da je to tisti kraj, kamor je prineslo vse, kar sem kdajkoli od otroštva naprej izgubila, da zdaj stojim tu pred njim, in če bom čakala dovolj dolgo, se bo na obzorju onkraj polja pokazala drobna pojava, ki bo postopoma rasla /…/« (Ne zapusti me nikdar)