Kdor se zadnji smeje ...

Knjiga Predigra Jureta Apiha je poročilo iz sveta, ki na način, na kakršnega se je udejanjil, ne obstaja več – naklade tiskanih medijev, nekdaj fantastično visoke, so v desetletjih upadle – vendar že na zavihih avtor opozarja, da je ciljna publika, ki bi jo njegova pripoved utegnila zanimati, tista, ki je odraščala pod rdečo zvezdo, drugim je po njegovem mnenju dovoljeno ne vedeti, ne imeti spomina. A morda si vedenja o čudaštvih nekdanjega sveta in medijske pokrajine v njem ne bi smeli privoščiti spregledati.

Na prvem zavihu Apih še opozarja, da je Predigra »pripoved generacije, ki je verjela, podvomila in se prebudila«, toda vsaj v njegovem primeru je nespregledljivo – na to tudi sam opozarja – da ni v zgodbi niti malo konvertitstva, ki se je imenitno ogabno razširilo po slovenski osamosvojitvi in je morala javnost z zamudo poslušati in brati o najrazličnejših petelinih, ki so kikirikali prezgodaj, ali pa ugotavljati, da so bili nekdaj tihi sprijaznjenci s sistemom v resnici – njihovi resnici – pravzaprav disidenti.

O takih disidentih z zamudo posebna knjiga še ni bila napisana. Tudi zato Apih o knjigi navrže: »Vsem ne more biti všeč. Kdor je prepogosto suknje preoblačil, se morda v njej raje ne bi videl.«

Zgodba, ki jo Apih razgrinja v Predigri, ne zadeva njegove celotne poti v nekdanjem partijsko vodenem glasilu od konca šestdesetih let naprej, kjer je bil najprej prodajno-propagandni referent, skrbeč za promocijo štirinajstdnevnika Razgledi in takrat nove revije Avto, ki je skupaj s srbohrvaško izdajo dosegala naklado 120.000 izvodov, potem pa je »gori postavil« prvo tukajšnjo zaresno oglasno agencijo, Studio marketing, ki je, kot nekje navrže, v poldrugem letu postala tudi prva tovrstna jugoslovanska agencija in na svojem področju pobrala vse nagrade.

Predigra prav tako ne popisuje časa, ko je Apih prišel v upravo Dela, spremlja zgolj dogajanje, ki je v dveh letih, kolikor je bil s projektom povezan, vodilo k vzponu in razmahu revije oziroma informativnega tednika Dela Teleks, ki je s svojo uredniško politiko, predvsem pa z odličnim, ambicioznim, kredibilnim, provokativnim novinarstvom bistveno spremenil dotakratne predstave o moči in dometu medija.
 

V vsakodnevni igri absurdov

Ob začetnem dogovarjanju za vodenje projekta, ki je bil najprej v rokah Anteja Mahkote, je za kandidaturo za glavnega in odgovornega urednika Apih, po izobrazbi ekonomist, nenovinar, pripravil primerjalno analizo takratnih jugoslovanskih tednikov in ugotovil, da je bilo namesto avtorskega in kompetentnega pisanja novinarstvo pretirano vdano le prenašanju in komentiranju:

»Zdelo se mi je pomembno, da časopisu dajo težo avtorji s kredibilnostjo in imenom, ne novinarji, temveč ljudje s svojo profesijo, poslanstvom, s tem, kar počnejo v življenju.«

To je seveda storil in si nato na večletni poti pri tedniku, ki je začel s komaj verjetno naklado 290.000 izvodov, v oblastem servilnih krogih in drugod nabiral negativne točke. Začel je z refleksivno intoniranimi pomisleki, ali bo izziv obvladal, a šlo je imenitno, različne rubrike – To morate videti/slišati/prebrati, Svobodna katedra – in drugi članki so, kot se reče s puhlico, odmevali v javnosti, ekipa, ki je Teleks ustvarjala, pa si pri svojem početju ni delala prevelikih iluzij.

​Apih med kronološkim prečesavanjem spomina nekje na začetku navrže tudi: »Prekucije, prevrata, revolucije se nismo šli. (...) Prepričanje, da je oblast birokratska, pretežno nesposobna in marsikje tudi dvolična in sprenevedava, je opravičevalo ni, je pa vsakodnevno igro absurdov malce le pomagalo razumeti. (...) Naivnost je bila naše najmočnejše orožje.«

Vendar naivnost ni zmogla biti dovolj uspešno zdravilo ali zapik, ki bi vodilnega Teleksa ubranil pred spletkarjenjem večjih in manjših partijskih veljakov, približevanje točki, ko bo postal dokončno neprimeren za vodenje tednika, Apih popisuje z odličnimi dokumentarnimi intervencijami najrazličnejših poniglavosti, ki jih je doživel.