Kje je Slovenija in kje pika

Slovenija in pika je dokument časa v obliki knjige, ki so jo trije avtorji, Boštjan Furlan, Ožbej Peterle in Marko Balažic, izdali­ pri Cankarjevi založbi ob petindvajsetletnici osamosvojene Slovenije. V njej je 24 intervjujev z ljudmi, ki so bili po mnenju avtorjev pomembni pri nastajanju slovenske države. Temeljna ideja za ta projekt, so zapisali, se je razvila po naključju, pri nekem druženju, in koncept so si zastavili tako, da bralcem ne bi ponudili končnih odgovorov.

V resnici je to delo sestavljeno iz dveh: enega izdanega in drugega še neizdanega, izšlo naj bi jeseni. Vsega skupaj nabor obsega kakih petdeset izprašancev, v prvem delu pa so se znašli tile: Igor Bavčar, France Bučar, Andrej Capuder, Francis Fukuyama, Gregor Golobič, Spomenka Hribar, Jaime Jaramillo-Vallejo, Jelko Kacin, Marko Kremžar, Milan Kučan, David Lipton, Jože Mencinger, Ivan Oman, Borut Pahor, Lojze Peterle, Ernest Petrič, Boris Pleskovič, Dušan Plut, Marjan Podobnik, Ciril Ribičič, Dimitrij Rupel, Jeffrey Sachs, Anton Stres in Franc ­Zagožen.

Ob tistih, ki so se odzvali vabilu na pogovor, utegne biti v kontekstu knjige bralcu zanimivo, kdo je zavrnil pogovor. Avtorji nam to informacijo dajo že v predgovoru. To so: Ciril Zlobec, Janez Janša (zanj še vedno upajo, da bo privolil v pogovor za drugo knjigo), Peter Jambrek, Tone Krkovič (prvi knjigi se je izmuznil s pogojno obljubo pogovora v drugi knjigi), Slavoj Žižek, Noam Chomsky (rekel je, da preslabo pozna problematiko), James Baker (ne daje več intervjujev). Pogovor je zaradi pomanjkanja časa odpovedala Madeleine Albright.

Zapleti in zanimive izjave

Zanimiv zaplet, so popisali avtorji, se je zgodil pri avtorizaciji intervjuja z Marjanom Podobnikom, zaradi česar intervju ni objavljen, je pa objavljeno Podobnikovo precej indikativno pojasnilo. V procesu avtorizacije je namreč Podobnik naknadno tako radikalno posegal v tekst, so zapisali, »da po našem mnenju niso več odražali vsebine dejanskega pogovora«. Bralca bo odgovor zanimal.

Dve izjavi oziroma dogodka so avtorji označili bodisi za ganljiva bodisi nosilna. Prvi pripada misli iz pogovora s predsednikom države Borutom Pahorjem, ki je postala naslov knjige: »Slovenija in pika!«, drugi pa so besede pokojnega Franca Zagožna, ki je izpraševalcem po štiriurnem pogovoru »s solznimi očmi položil na srce«: »Fantje, naša Slovenija je samo ena. Od vas je odvisno, kakšna bo čez 25 let!«

Posebnost, pravzaprav revolucionarnost Pahorjevega odgovarjanja je v tem, da je odprto podal tole: »Partiji, zlasti njenemu liberalnemu delu, ki jo je vodil, ne moremo pripisati zasluge, da je vzpostavila demokracijo. Takšne zasluge prav tako ne moremo pripisati celotni strukturi takratnega establišmenta, vključno z ZSMS-jem. Še posebno ne te, da bi dosegli neodvisnost države. Največja zasluga, ki pa ni tako majhna, je v tem, da temu ni nasprotovala ...« Potem je napravil »hommage« koaliciji Demos in Novi reviji in priznal, kako njegova stranka tedaj ni razmišljala o osamosvojitvi. Njegova stranka je glede odnosa do Jugoslavije kolebala, je povedal, Demos ni kolebal. Rekel je: »Slovenija in pika!«

Srečanje s člani osamosvojitvene vlade ob 25-letnici RS. Foto: Tomi Lombar

Priznanja in maskiranja

Če gremo po vrsti, pri Igorju Bavčarju boste izvedeli, katere napake v življenju priznava in katere maskira, katere kontekste riše, da bi lahko izpeljal oboje. Pokojni France Bučar v intervjuju briljira z neposrednostjo in ocenami zgodovinskih momentov, ki jih sicer poznamo, vendar jih skozi njegova razmišljanja pogledamo z drugačne perspektive. Andrej Capuder v pogovoru pokaže, kako se v bistvu ni spremenil, kako ohranja enake teze, kot jih je pred toliko leti, toda v ozadju nepopustljivosti je začutiti moment sprave: »Morda to, da bi kakšne stvari pozabili«, je odgovor na vprašanje, kaj želi Sloveniji ob jubileju.

Analitsko močan je pogovor s Francisom Fukuyamo, ki je z ­ameriške in razdalje teoretika, ki je najavil konec zgodovine, povedal, kaj si misli o razpadu Jugoslavije v kontekstu razpada Sovjetske zveze in zakaj je vse to vendarle presenetilo, čeprav so si želeli. O Sloveniji ne izvemo ničesar razen želje o vztrajanju v evropski ­integraciji.

Gregor Golobič je pojasnjeval, kaj je za ZSMS takrat pomenil koncept oblasti »kot nujno in po definiciji praznega mesta«, pri čemer so se zgledovali pri francoskem filozofu Claudu Lefortu. In moral je pojasnjevati, zakaj in kako so našli način, da so obrnili pravila igre tedaj etablirane oblasti proti igri sami »in s tem tudi v prid novonastajajočim opozicijskim strukturam«.

To je eden »močnejših« intervjujev. Zanimiv je tudi zato, ker Golobič potrdi Omanovo tezo, kako SDZ nikoli ni prebolela, da so leta 1991 dobili volitve krščanski demokrati, in kako je Demos začel razpadati pravzaprav v tistem ­trenutku.

Spomenka Hribar je pokazala na drugo plat medalje, na globino in širino, na resnost slovenske zadeve in njenega projekta. Povedala je, kako je bilo s Pučnikom, svetostjo življenja, interesno zakulisno igro RKC, kako in zakaj je zapisala, da je treba ustaviti desnico in kako razpad Demosa ni bil napaka, temveč so obžalovanja vredni vzroki zanj.

V pogovorih se boste seznanili s tistimi, ki so imeli svetovalne pozicije pri privatizacijskih modelih v Peterletovi vladi: Jaime ­Jaramillo-Vallejo, David Lipton, Jeffrey Sachs, Marko Kremžar in Boris Pleskovič. Kogar zanimajo detajli teh konceptov, jih bo prebral z zanimanjem. Politični spopad na vročem parketu tistega časa pa je pojasnil tedanji podpredsednik vlade Jože Mencinger. K temu sodijo tudi presenetljivo mirna stališča o turbulencah tistega časa.

Pogovor z Jelkom Kacinom sodi med »osamosvojitvene«, govor je o vojni, plebiscitu, Demosu, deklaraciji za mir, Miloševiću, o tem, kako je bil Milan Kučan odprt, in o tem, kako je bil Janez Drnovšek »turbo ego svoje vrste«.

Pogovor z Markom Kremžarjem dobro razkriva, kako je bila realizacija ideala osamosvojene Slovenije videti iz Argentine, ZDA ..., skratka, z gledišča politične emigracije. Brali boste tudi o nastajanju in propadanju dnevnika Slovenec ter o njegovem sodelovanju s Peterletovo vlado, kako je k temu nagovoril še Jožeta Bernika, kako so se priključili še drugi. Primerjave s tezami Franceta Bučarja naj bodo na tem mestu priporočene kot ­obvezne.

Kučan se ni izogibal vprašanjem

Smo pri Milanu Kučanu, prvem predsedniku slovenske države. Intervju je kakovosten, dolg in temeljit. Tudi ta je obvezen za branje, zlasti povedno je dejstvo, da je sploh privolil v pogovor in se ni izogibal odgovorom na težka ­vprašanja.

Ivan Oman je ena od ključnih osebnosti te knjige. Pove, kako ni privolil, da bi postal predsednik Demosa, pove, kakšne zasluge ima Marjan Podobnik za pridobitev Dušana Pluta in Zelenih k sodelovanju v Demosu. Pove, kako in zakaj se je razšel s stranko, ki jo je vodil, pove, kako se je strinjal z rekonstrukcijo Peterletove vlade, vendar ne tako, da bi pomenila vladno krizo, in pove, kako je Demos začel razpadati, ko so krščanski demokrati dobili večino.

Potem je tu intervju z Lojzetom Peterletom, ki poglobljeno pojasnjuje, kaj pomenijo te Omanove besede, kako se je vzporedno s cerkveno hierarhijo razvijala krščanska demokracija in kako se jih je po nemarnem povezovalo z njo. Kako je potekala osamosvojitev, kako se ga je odstavljalo, kako je razpadel Demos in kako nobena vlada doslej ni ponovila dosežkov njegove vlade.

Kaj je imel povedati Ernest Petrič, si bo bralec prebral sam, prav tako, kaj ima povedati Boris Pleskovič, zaustavili se bomo spet pri Dušanu Plutu in Antonu Stresu. Res velik vtis naredi dialog med Milanom Kučanom in Dušanom Plutom, potem ko je slednji povabljen na razgovor zaradi izstopa iz Partije 1987. Šlo je za Plutovo nezadovoljstvo zaradi okoljske destruktivnosti Partije, torej za uničevanje temeljnih pogojev za življenje prihodnjih generacij. Si lahko zamislimo, da je bila prihodnost Demosa, osamosvojitve in države odvisna od okoljskega momenta? Peterle je pohvalil Pluta, ker je kot kritični člen omogočil sestavitev Demosa, če se ­spomnimo.

Ciril Ribičič je povedal, kako je v svojem času potekalo razmerje med ZKS in ZSMS in katere ukrepe so njegovi že dolgo pripravljali, da se je lahko zgodila osamosvojitev. Tudi Dimitrija Rupla bomo preskočili, vsakdo si bo lahko po svoje razložil, zakaj. Anton Stres bo pojasnil, kakšna je bila vloga Cerkve pri demokratizaciji in osamosvajanju. Pojasnil bo enigmo Vekoslava Grmiča, kaj se je dogajalo, ko je Tito oslabel, kako je pristal v odboru za varstvo človekovih pravic, spregovoril o restavracijskih tendencah Cerkve in njega osebno in o sporu s Tinetom Hribarjem. Prebrali boste, kako še vedno relativizira in zagovarja prijateljstvo Cerkve z Ivanom Zidarjem, in merili boste lahko stopnjo načelnosti v načelnih stvareh, katerih oskrbnik naj bi bila Cerkev.

Knjiga se konča s pogovorom s pokojnim Francem Zagožnom. Presenetil vas bo s kontroverznim stališčem, da se je v Janševi vladi med letoma 2004 in 2008 v Sloveniji zgodilo več dobrih sprememb kot ves čas poprej in pozneje in kako je v tej smeri edina rešitev za Slovenijo. Potem je dobil solzne oči, so že v uvodu zapisali avtorji knjige.