Kjer je Kosovel pasel svojo kozo in poslušal vršenje borov

Moja duša je tiha, mirna sobica s črnimi zavesami, je v eni od pesmi zapisal Srečko Kosovel. Danes se v sobi, v kateri je bil rojen, poklanjajo njegovemu življenju in delu, enako velja za domačijo, obdano z mogočno glicinijo in številnimi hortenzijami, v kateri je pesnik preživel zadnja meseca življenja. Kot je poudarila njuna skrbnica Mateja Kralj, obiskovalcem Kosovelove sobe v Sežani in Kosovelove domačije v Tomaju poskuša ponazoriti, »kako zelo je bil Srečko predan umetnosti in zakaj je bil prepričan, da lahko umetnost polepša naše življenje ter nam pomaga pri oblikovanju boljše družbe in lepšega sveta«.

»Ko sem kot dijakinja prvič vstopila v ta prostor, sem bila izredno navdušena; takrat se mi je odprla nova dimenzija Kosovelove poezije in začela so se moja raziskovanja zgodovinske avantgarde na različnih umetnostnih področjih,« se je Mateja Kralj spomnila svojega prvega srečanja s Kosovelovo spominsko sobo.

Ta je od leta 1976 urejena v prostoru, v katerem so Kosovelovi živeli med letoma 1893 in 1906 in v katerem so bili rojeni tako Srečko kot njegovi sorojenci. V letu, ko zaznamujemo stoto obletnico Kosovelove smrti, mineva tudi 50 let od odprtja Kosovelove sobe, v kateri se obiskovalci lahko približajo pesniku tudi prek eksponatov, povezanih z njim, izdaj in videovsebin.

Kot je dodala sogovornica, je med nami »dolgo živela podoba Srečka Kosovela kot pesnika Krasa in smrti. Marsikateri obiskovalec v njegovih pesmih še vedno vidi predvsem temo, grozo, smrt in negativne občutke, kar je po mojem mnenju zmotno, zato v Kosovelovem ustvarjanju poleg kritične misli iščemo tudi svetlobo in optimizem. V velik izziv mi je, da poskušam pesnika približati obiskovalcem in jih navdušiti nad njegovo avantgardno poezijo, ki se marsikomu zdi težka in nerazumljiva. Pomembno se mi zdi, da pesnika predstavim v vsej raznolikosti, heterogenosti in kompleksnosti ter da predstavim literaturo kot možnost za poglobljeno razmišljanje o lastnem življenju.«

Srečko Kosovel: Pesnik obrobja, ki je postalo središče

Kosovelova spominska soba je urejena v prostoru, v katerem so Kosovelovi živeli med letoma 1893 in 1906 in v katerem so bili rojeni tako Srečko kot njegovi sorojenci. FOTO: Jošt Gantar/arhiv občine Sežana

Kras, razklan kakor rana

Po mnenju Mateje Kralj je ključno, da prek Kosovelovih del razkrivamo tudi identiteto Krasa, ki je »osnovna paradigma njegove biografije«, kajti iz Ljubljane, kjer je obiskoval realko in nato filozofsko fakulteto, se je vselej rad vračal na Kras, »kamor se je zatekel pred hrupom civilizacije in šumečimi transmisijami v tvornici svetovnega kapitala«.

Rad se je sprehajal po gmajni, pasel kozo in poslušal vršenje borov. Večkrat se je primerjal s to pokrajino, saj pravi, da ljubi deželo, ljubi razvaljeni Kras, ožgan, razklan kakor rana njegovega lastnega jaza. V svoji baržunasti liriki, kot je poimenoval svojo impresionistično liriko, je podal čudovite opise Krasa. V njej najdemo motive, ki so vezani na tipične značilnosti pokrajine. Na ta način lahko obiskovalci Krasa spoznajo to pokrajino še z druge perspektive.«

Kot je poudarila sogovornica, lahko torej ob prebiranju Kosovelove poezije pristneje podoživimo kraško pokrajino, slednje pa je mogoče tudi na pohodu po Kosovelovi poti od njegovega rojstnega kraja Sežane do Tomaja, kjer je pesnik preživel otroštvo in zadnja meseca življenja. Na devetkilometrski Kosovelovi poti nas pričakajo številne značilnosti kraške pokrajine; Mateja Kralj je opozorila na »kamnito pokrajino, borove gozdičke, burjo, brin, gmajno, bele poti med vinogradi, suhizid in značilno kraško arhitekturo«.

Ker pa je pesnik kljub močni vpetosti v kraško pokrajino »presegel lokus Krasa, lahko identiteto Sežane, Tomaja in Krasa vključimo v širši evropski in tudi svetovni kontekst, Kosovelovo delo pa nudi ogromno iztočnic za trenutna politična, geopolitična in družbena vprašanja«.

Skupnostni vrt bo vključeval tudi Knjižnico pod hruškami, »namenjeno branju v ambientu domačije in spodbujanju bralne kulture. V sadovnjaku smo načrtovali tudi zasaditev novih dreves.« FOTO: arhiv občine Sežana

Kulturno in intelektualno središče

Ključna za Kosovelovo življenje je bila tudi domačija v Tomaju, po naročilu Antona Kosovela zgrajena v slogu predmestnih vil, v kateri je danes na ogled spominska zbirka družine Kosovel. Tu je pesnik preživel zadnja meseca življenja in 27. maja 1926, star 22 let, umrl. Pokopan je na pokopališču blizu hiše, kjer počivajo vsi Kosovelovi razen Srečkove sestre Karmele.

Mateja Kralj je poudarila, da so ob pesnikovem grobu že potekala številna branja njegove poezije. »Tudi v bodoče si želim, da bi Kosovelov grob ostal pomemben 'romarski' prostor za ljubitelje poezije,« je poudarila in dodala, da je bila Kosovelova domačija od začetka bogato kulturno in intelektualno središče.

»To je bila že v času, ko je tam živela družina Kosovel, kar je bilo še pomembneje v času italijanske okupacije, saj so Kosovelovi ohranjali stike z Slovenci v Kraljevini SHS. Poleg tega so imeli stike tudi drugod po Evropi, na primer na Dunaju in v Münchnu. Na domačiji je do smrti leta 1989 živela Srečkova najstarejša sestra Antonija Kosovel, ki je rada občasno sprejemala obiskovalce in jim je z veseljem pripovedovala o najmlajšem bratu. V hiši danes lahko občudujemo delno ohranjene osebne predmete ter stanovanjsko opremo kraškega pesnika in njegove družine, med stenami domačije je še vedno čutiti srce te družine, ki, žal, nima več nobenega potomca.«

Na devetkilometrski Kosovelovi poti vidimo številne značilnosti kraške pokrajine. FOTO: Jošt Gantar/arhiv občine Sežana

Skupnostni vrt in paviljon

Da bi Kosovelova domačija, ki jo upravlja Kosovelova knjižnica Sežana, tudi v prihodnje živela ne le kot spominska hiša, temveč tudi kot živahno, razvejeno kulturno središče, je pod okriljem sežanske občine trenutno v procesu obnove, ki vključuje statično utrditev, prenovo fasad, delno sanacijo strehe, zamenjavo stavbnega pohištva, energetsko sanacijo ter preureditev prostorov. Obnovljena bosta še tamkajšnji paviljon in lopa, revitaliziran bo tudi vrt v velikosti 590 kvadratnih metrov (uredili bodo poti, zasadili avtohtone rastline ter zasnovali skupnostni vrt, namenjen uporabi v sklopu dogodkov, kot so zeliščarske delavnice).

Največja sprememba je vsebinska, je poudarila Tjaša Likar, pri občini Sežana med drugim zaposlena kot strokovna sodelavka za kulturo, saj bo domačija spomladi »zaživela kot sodoben večnamenski prostor, v katerem se bodo srečevale različne generacije in v katerem bodo s premišljenim programom zaživele raznovrstne vsebine s področja kulture, izobraževanja in turizma«.

Domačija se bo ponašala tudi z novimi programskimi prostori in multimedijskimi vsebinami, vrtni paviljon bo deloval kot vstopna točka za obiskovalce, skupnostni vrt bo vključeval tudi Knjižnico pod hruškami, »namenjeno branju v ambientu domačije in spodbujanju bralne kulture. V sadovnjaku smo načrtovali tudi zasaditev novih dreves.«

Pritličje domačije bo zajemalo pisarno za delovanje društev in organizacij, obstoječa muzejska zbirka bo urejena v sodoben in interaktivni muzej, novosti pa bodo umeščene v prvo nadstropje, ki si ga pred obnovo ni bilo mogoče ogledati, kot izobraževalni prostor bo zaživela tudi prej zapuščena klet. Kot je poudarila sogovornica, so v okviru projekta obnove zasnovali približno 30 dogodkov, ki bodo v prihodnjih treh letih bogatili dogajanje na domačiji ter dopolnjevali temeljno interpretacijo Kosovelove dediščine in zapuščine družine Kosovel.

V ospredju omenjenega programa bodo »literarni dogodki, razstave, pogovori in manjše prireditve, izobraževalne vsebine za različne starostne skupine ter medgeneracijski in skupnostni programi. Domačija bo tudi prostor za ustvarjalne procese, delavnice in povezovanje z lokalnimi ustvarjalci ter turistično ponudbo Krasa.«

Slednje je ključno, je poudarila Tjaša Likar, saj »z ohranitvijo, prenovo in programskim oživljanjem domačije ne varujemo zgolj kulturnega spomenika, temveč tudi krepimo zavest o Krasu kot prostoru ustvarjalnosti, misli in refleksije ter utrjujemo kraško identiteto, obiskovalcem pa ponudimo razumevanje in doživetje kulturnega utripa Krasa. In prav to s Kosovelom presega regijske meje.«