Kjer živijo le živali in angeli
Gre za prostor ki ni več krajeven, temveč tudi duhoven
Odpri galerijo
Sociolog Zygmunt Bauman meni, da je problem današnjega časa, da smo vedno bolj izrinjeni iz polisa, ven iz družbe z drugimi ljudmi. Foto: Voranc Vogel Foto
Delo Zygmunta Baumana med drugim govori o dobi nostalgije, vendar tudi samo pripada nostalgiji.
Pisana je kot intelektualni presežek, povrh v refleksu dobe, ki je na intelektualno besedo še kaj dalo. Začne z opisom pojma nostalgija, ki naj bi se po definiciji Svetlane Boym utemeljil v občutki izgube in izkoreninjenosti ter zagledanosti v lastno fantazijo. Nostalgija sodi v družino »odnosov z nekje drugje«, pravzaprav gre v današnjem svetu kar za »globalno epidemijo nostalgije«.
Včasih, je zapisal avtor, je Thomas More sanje o vrnitvi v Paradiž oziroma o vzpostavitvi raja na Zemlji (vse skupaj je poimenoval Utopija) postavil v nek točno določen prostor. Poslej je bila človeška sreča povezana s toposom, mogoče s polisom, suvereno državo, vedno tudi z modrim vladarjem. Danes je drugače. Rutger Bregman je napisal knjigo Utopija za realiste, spregovoril je o temeljnem univerzalnem dohodku. Bauman je iz tega izvlekel žalostno spoznanje, kako je oblast prodala privatizacijo in industrializacijo ideje o »napredku«, o prizadevanju za boljše življenje. Ljudje so v zameno dobili strahove, kot jih niso poznali. Ustvarili so si idealno podobo preteklosti, ko so bile stvari drugačne, boljše, bolj humane. To so temelji »retropije«, ko ljudje poustvarijo in poidealizirajo preteklost. Retropija, pravi avtor, je negacija negacije utopije. Z Morom ima skupno željo po trdnih tleh, po kančku stabilnosti in samozaupanja. Toda razlikuje se v tem, da na koncu upa, da je mogoče spraviti varnost in svobodo.
Svetlana Boym je zapisala, da epidemija nostalgije »pogosto sledi revolucijam«, toda, primer je francoska revolucija: 1789 revolucije ni ustvaril le ancien régime, temveč je v določenih pogledih revolucija ustvarila ancien régime. Danes se povečuje prepad med oblastjo in politiko. Orwellovo ministrstvo resnice je ob veljavo spravil internet, toda ta je močno povečal zagon »politik zgodovinskega spomina«. Zgodilo seje to, kar napovedal Ulrich Beck, namreč, da mora zdaj vsak posameznik iskati individualne rešitve za težave, ki jih je ustvarila družba.
Da bi pojasnil in ponudil razumevanje tega pojava, nas avtor popelje nazaj k Hobbesu in njegovemu boju vsakogar zoper vse. Tu je srhljiva izkušnja holokavsta in tolažili smo se, da smo z »družbenoinžinirskim podvigom iz dr. Jekylla za vselej izgnali gospoda Hyda«. Toda šlo je bolj za poskus lepotne kirurgije. Timony Snider je v odgovor predlagal pregled konceptualnega okvira: sodobne države so trenutno nekje na osi med idealnim tipom države Maxa Webra in Snyderjevo »spodletelo« državo oziroma ozemljem brez države. Avtor citira Henryja Girouxa, enega najopaznejših družbenih kritikov, ki pravi: »…V sistem je vgrajeno nekakšno sistemsko nasilje, ki uničuje planet, občutek za javno dobro in demokracijo – ne nadzira ga več ideologija, temveč vzpon kaznovalne države -, kjer je vse čedalje bolj kriminalizirano, ker pomeni grožnjo za finančno elito in za nadzor, ki ga ima ta nad državo… neoliberalizem v naša življenja vnaša nasilje, v politiko pa strah«.
Zdaj živimo v svetu, v katerem je ideja Webrove »instrumentalne racionalnosti« postavljena na glavo. Danes, pravi avtor je zato veliko rodovitne prsti, »v kateri lahko klijejo semena nasilja«. Tu je jeza, ki muči ljudi. Jock Young, raziskovalec korenin jeze je zapisal: »Obsedeno nasilje mačistične ulične tolpe in kaznovalna obsedenost zglednega državljana si nista podobna zgolj po naravi, ampak tudi po izvoru«. In kje so ti? »Oboje izvira iz premikov na trgu dela«.
Sproščanje nakopičene jeze potem postane brezosebno, ker je »avtotelično«, v slogu ezopske basni o škorpijonu in žabi, ki jo je prvo sredi vode pičil – pač zato, ker je on tak. Tu se pojavi lik paranoidnega evropskega zarotniškega spektra, ki ga je Umberto Eco ubesedil takole: Vedno sem poznal ljudi, ki so se bali zarote kakšnega skrivnega sovražnika. Ded Judov, jezuiti prostozidarjev, moj garibaldinski oče jezuitov, vsi evropski kralji karbonarjev….« V tej kaskadi gredo misli in dogodki vse do »samomorilskega terorizma«, sodobni različici japonskih kamikaz, ki so pripravljeni dati življenje »za stvar«. Varčevalni ukrepi so bolne, nesposobne in prizadete porinili med javno socialo in zasebni sektor in ti so se znašli v skupnostih, ki jih ne morejo prenašati ali skrbeti zanje. Deležni so le malo konstruktivnih družbenih intervencij. V ZDA se na širšem vzorcu šiti občutek, »da je moč nekje drugje, kot smo mi«. Giridharadas temu pravi «tesnoba nemoči«.
Države postajajo velike soseske in avtor to logiko pripelje v primerjavo z vračajočo se plemensko logiko. Tribalizem lahko sproža antikapitalizem, moralizem in ksenofobijo in enostavni populizmi gradijo na tem. Soseska, polna tujcev, v plemenu sproža občutke nesigurnosti, nestabilnosti, nepredvidljivosti. Območje svobode postane prihodnost in o tej, ko se izkaže, da je zveza med državo in narodom le zgodovinsko naključje, je mogoče govoriti na populističen način. Pojavi se zloba, ki na začetku noče škoditi drugim, bolj brani lastni užitek. Sociolog Anthony Smith se je vprašal, kako je mogoče, da so se komaj štirideset let po padcu nacizma spet tako močno razplamteli zublji nacionalizma. Odgovarja Eric Hobsbawm: eksplozija separatizma 1988–1992 kaže pripisati nedokončanemu poslu iz let 1918–1921.
Problem neenakosti je v razkoraku med doživljanjem lastnega dostojanstva. V ZDA je v kampanji 2004 senator John Edwards ljudi razdelil na »the haves and the have-nots«, na tiste, ki imajo in tiste, ki nimajo. V resnici se ljudje ne čutijo deprivirane, če nimajo, temveč, če so taki v pogledu drugega in v primerjavi z njimi. Danes v porastu ni solidarnost, temveč rivalstvo in spori. Avtor dokazuje, zakaj podpira idejo o temeljnem univerzalnem dohodku.
Bauman knjigo sestavi iz štirih poglavij. V prvem (Nazaj k Hobbesu) pokaže, kaj pomeni vrnitev logike, da je človek človeku volk. V drugem (nazaj k plemenom) pojasni v čem moderna doba ni opravila svojega posla, v tretjem (Nazaj k nenakosti) pokaže, kaj se je zgodilo z idejo solidarnosti, v četrtem (Nazaj v maternico) nas postavi pred provokativno vprašanje, ali je etično, da na svet spravimo otroka, ne da bi za to imeli njegovo soglasje. Pravzaprav to ni njegova teza, temveč predvsem ponazoritev absurdnosti sosledja dogodkov in idej, ki človeka pripeljejo do te vrste eksistencialne stiske, da si ne želi zapustiti maternice.
Problem današnjega časa, citirajoč avtorja in sklicujoč se na Aristotela, je, da smo vedno bolj izrinjeni iz polisa, ven iz družbe z drugimi ljudmi, tam pa živijo le živali in angeli. Živimo v dobi motenj in razhajanj, obenem ne moremo storiti ničesar. Narava, največja božja stvaritev, se ne meni za to, da bi zagotovila zmago dobrega nad zlom. Od tu naprej je naloga humanizma, da dobremu ponudi svojo organizacijo. Ideja pravičnosti torej ostaja osrednja ideja. Toda pripravljeni moramo biti, da bomo delovali v senci krhkega ravnovesja med uspehom in neuspehom.
Pisana je kot intelektualni presežek, povrh v refleksu dobe, ki je na intelektualno besedo še kaj dalo. Začne z opisom pojma nostalgija, ki naj bi se po definiciji Svetlane Boym utemeljil v občutki izgube in izkoreninjenosti ter zagledanosti v lastno fantazijo. Nostalgija sodi v družino »odnosov z nekje drugje«, pravzaprav gre v današnjem svetu kar za »globalno epidemijo nostalgije«.
Včasih, je zapisal avtor, je Thomas More sanje o vrnitvi v Paradiž oziroma o vzpostavitvi raja na Zemlji (vse skupaj je poimenoval Utopija) postavil v nek točno določen prostor. Poslej je bila človeška sreča povezana s toposom, mogoče s polisom, suvereno državo, vedno tudi z modrim vladarjem. Danes je drugače. Rutger Bregman je napisal knjigo Utopija za realiste, spregovoril je o temeljnem univerzalnem dohodku. Bauman je iz tega izvlekel žalostno spoznanje, kako je oblast prodala privatizacijo in industrializacijo ideje o »napredku«, o prizadevanju za boljše življenje. Ljudje so v zameno dobili strahove, kot jih niso poznali. Ustvarili so si idealno podobo preteklosti, ko so bile stvari drugačne, boljše, bolj humane. To so temelji »retropije«, ko ljudje poustvarijo in poidealizirajo preteklost. Retropija, pravi avtor, je negacija negacije utopije. Z Morom ima skupno željo po trdnih tleh, po kančku stabilnosti in samozaupanja. Toda razlikuje se v tem, da na koncu upa, da je mogoče spraviti varnost in svobodo.
Svetlana Boym je zapisala, da epidemija nostalgije »pogosto sledi revolucijam«, toda, primer je francoska revolucija: 1789 revolucije ni ustvaril le ancien régime, temveč je v določenih pogledih revolucija ustvarila ancien régime. Danes se povečuje prepad med oblastjo in politiko. Orwellovo ministrstvo resnice je ob veljavo spravil internet, toda ta je močno povečal zagon »politik zgodovinskega spomina«. Zgodilo seje to, kar napovedal Ulrich Beck, namreč, da mora zdaj vsak posameznik iskati individualne rešitve za težave, ki jih je ustvarila družba.
Hobessov človek človeku volk
Da bi pojasnil in ponudil razumevanje tega pojava, nas avtor popelje nazaj k Hobbesu in njegovemu boju vsakogar zoper vse. Tu je srhljiva izkušnja holokavsta in tolažili smo se, da smo z »družbenoinžinirskim podvigom iz dr. Jekylla za vselej izgnali gospoda Hyda«. Toda šlo je bolj za poskus lepotne kirurgije. Timony Snider je v odgovor predlagal pregled konceptualnega okvira: sodobne države so trenutno nekje na osi med idealnim tipom države Maxa Webra in Snyderjevo »spodletelo« državo oziroma ozemljem brez države. Avtor citira Henryja Girouxa, enega najopaznejših družbenih kritikov, ki pravi: »…V sistem je vgrajeno nekakšno sistemsko nasilje, ki uničuje planet, občutek za javno dobro in demokracijo – ne nadzira ga več ideologija, temveč vzpon kaznovalne države -, kjer je vse čedalje bolj kriminalizirano, ker pomeni grožnjo za finančno elito in za nadzor, ki ga ima ta nad državo… neoliberalizem v naša življenja vnaša nasilje, v politiko pa strah«.
Zdaj živimo v svetu, v katerem je ideja Webrove »instrumentalne racionalnosti« postavljena na glavo. Danes, pravi avtor je zato veliko rodovitne prsti, »v kateri lahko klijejo semena nasilja«. Tu je jeza, ki muči ljudi. Jock Young, raziskovalec korenin jeze je zapisal: »Obsedeno nasilje mačistične ulične tolpe in kaznovalna obsedenost zglednega državljana si nista podobna zgolj po naravi, ampak tudi po izvoru«. In kje so ti? »Oboje izvira iz premikov na trgu dela«.
Sproščanje nakopičene jeze potem postane brezosebno, ker je »avtotelično«, v slogu ezopske basni o škorpijonu in žabi, ki jo je prvo sredi vode pičil – pač zato, ker je on tak. Tu se pojavi lik paranoidnega evropskega zarotniškega spektra, ki ga je Umberto Eco ubesedil takole: Vedno sem poznal ljudi, ki so se bali zarote kakšnega skrivnega sovražnika. Ded Judov, jezuiti prostozidarjev, moj garibaldinski oče jezuitov, vsi evropski kralji karbonarjev….« V tej kaskadi gredo misli in dogodki vse do »samomorilskega terorizma«, sodobni različici japonskih kamikaz, ki so pripravljeni dati življenje »za stvar«. Varčevalni ukrepi so bolne, nesposobne in prizadete porinili med javno socialo in zasebni sektor in ti so se znašli v skupnostih, ki jih ne morejo prenašati ali skrbeti zanje. Deležni so le malo konstruktivnih družbenih intervencij. V ZDA se na širšem vzorcu šiti občutek, »da je moč nekje drugje, kot smo mi«. Giridharadas temu pravi «tesnoba nemoči«.
Kje je še območje svobode
Države postajajo velike soseske in avtor to logiko pripelje v primerjavo z vračajočo se plemensko logiko. Tribalizem lahko sproža antikapitalizem, moralizem in ksenofobijo in enostavni populizmi gradijo na tem. Soseska, polna tujcev, v plemenu sproža občutke nesigurnosti, nestabilnosti, nepredvidljivosti. Območje svobode postane prihodnost in o tej, ko se izkaže, da je zveza med državo in narodom le zgodovinsko naključje, je mogoče govoriti na populističen način. Pojavi se zloba, ki na začetku noče škoditi drugim, bolj brani lastni užitek. Sociolog Anthony Smith se je vprašal, kako je mogoče, da so se komaj štirideset let po padcu nacizma spet tako močno razplamteli zublji nacionalizma. Odgovarja Eric Hobsbawm: eksplozija separatizma 1988–1992 kaže pripisati nedokončanemu poslu iz let 1918–1921.
Problem neenakosti je v razkoraku med doživljanjem lastnega dostojanstva. V ZDA je v kampanji 2004 senator John Edwards ljudi razdelil na »the haves and the have-nots«, na tiste, ki imajo in tiste, ki nimajo. V resnici se ljudje ne čutijo deprivirane, če nimajo, temveč, če so taki v pogledu drugega in v primerjavi z njimi. Danes v porastu ni solidarnost, temveč rivalstvo in spori. Avtor dokazuje, zakaj podpira idejo o temeljnem univerzalnem dohodku.
Bauman knjigo sestavi iz štirih poglavij. V prvem (Nazaj k Hobbesu) pokaže, kaj pomeni vrnitev logike, da je človek človeku volk. V drugem (nazaj k plemenom) pojasni v čem moderna doba ni opravila svojega posla, v tretjem (Nazaj k nenakosti) pokaže, kaj se je zgodilo z idejo solidarnosti, v četrtem (Nazaj v maternico) nas postavi pred provokativno vprašanje, ali je etično, da na svet spravimo otroka, ne da bi za to imeli njegovo soglasje. Pravzaprav to ni njegova teza, temveč predvsem ponazoritev absurdnosti sosledja dogodkov in idej, ki človeka pripeljejo do te vrste eksistencialne stiske, da si ne želi zapustiti maternice.
Problem današnjega časa, citirajoč avtorja in sklicujoč se na Aristotela, je, da smo vedno bolj izrinjeni iz polisa, ven iz družbe z drugimi ljudmi, tam pa živijo le živali in angeli. Živimo v dobi motenj in razhajanj, obenem ne moremo storiti ničesar. Narava, največja božja stvaritev, se ne meni za to, da bi zagotovila zmago dobrega nad zlom. Od tu naprej je naloga humanizma, da dobremu ponudi svojo organizacijo. Ideja pravičnosti torej ostaja osrednja ideja. Toda pripravljeni moramo biti, da bomo delovali v senci krhkega ravnovesja med uspehom in neuspehom.
