Milan Jesih, klasik, čeprav niti mrtev niti star

Jesih je letošnji slovenski avtor v središču festivala Vilenica. Objavil je prelomne in verolomne zbirke.

Objavljeno
04. september 2015 16.35
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

Že dvajset let velja za klasika, pri čemer ni niti mrtev niti star. Takšen položaj je prav toliko ugleden kot neudoben in doleti redke avtorje. Logično je torej, da je letošnji izbranec za slovenskega »središčnega« literata na jubilejni 30. Vilenici prav Milan Jesih; njegova naloga je svetiti na domačem literarnem nebu tako močno, da razsvetljuje tudi goste. Takšnemu izboru ne more ugovarjati nihče, očitno niti avtor sam, ki se sicer nerad postavlja v središče pozornosti.

Zakaj je Jesih »živi klasik«, kakor ga vidi splošna poznavalska percepcija? Prav gotovo ne samo zaradi izjemno obsežnega in raznovrstnega opusa. Za njim je enajst pesniških zbirk, kar glede na slovensko povprečje sicer ni zelo veliko, a večina njegovih zbirk, s prvo vred, Uran v urinu, gospodar (1972), je bila tako ali drugače prelomna, morda verolomna, morda samo občudovana. Poezija je njegova prva disciplina, ni pa edina.

Za njim je namreč tudi obsežen dramski opus gledaliških, radijskih, televizijskih in lutkovnih iger (kakšnih štirideset naslovov, to pa je zelo veliko!), tako rekoč vse so bile uprizorjene. Kdor je dovolj star, se spominja, kakšno veselje je na obskurne, se pravi alternativne ljubljanske odre v sredini 70. let, prejšnjega stoletja seveda, prinesel njegov ludistično-parodični komad Grenki sadeži pravice z neštetimi ponovitvami. In druge modernistične komediografske invazije, ki so na oder naplavile tudi nov tip satiričnega humorja, omenimo samo najbolj odmevne, kot so Vzpon, padec in ponovni vzpon zanesenega ekonomista, Brucka ali Obdobje prilagajanja, Pravopisna komisija in Triko (vse, razen zadnje, uprizorjene sredi sedemdesetih).

Jesihova dramatična invencija, ki je zrasla iz avantgardnih gledaliških akcij konec 60. let (predvsem Pupilija Ferkeverk), se je po burnem desetletju počasi selila z odra v druge medije, zelo veliko na radio. Približno v istem času, torej konec sedemdesetih, pa je začel na veliko prevajati dramatiko, najprej iz hrvaščine in srbščine, zmeraj več iz angleščine in ruščine. Danes je Jesih naš najuglednejši prevajalec dramske klasike (na novo je prevedel velik del Shakespeara, Čehova), tudi kakšno prozo vmes, vsega več kot šestdeset naslovov. Gre za dejavnost, ki najbolj zanesljivo še traja.

Neprešteti zlatniki

Na kaj torej mislimo, ko rečemo, da je Jesih klasik? Seveda, veliko posevkov mu gre v bogato klasje (tudi vse nagrade, ki jih je pri nas mogoče dobiti, je dobil), a pomembneje je to, da tako s svojo izvirno poezijo kot s sodobnimi prevajalskimi rešitvami kanoniziranih del postavlja nove standarde knjižne slovenščine. In sploh: skoraj vsak njegov besedilni izdelek, tudi neštevilni drobni songi, premore »klasično« harmonijo med vsebino in formo, kar je sicer šolska percepcija popolnosti – toda koliko pesnikov jo zmore? Boris Paternu je že leta 1989 priobčil esej Jesih v klasiki. Tistega leta so izšli pri celovškem založniku Wieserju njegovi Soneti.

Soneti so prelomna zbirka slovenske poezije. In začetek, če še enkrat povemo po šolsko, Jesihovega drugega pesniškega obdobja – ki sledi prvi, veseli, radostni, nagajivi in malo tudi prevratniški ludistični eri 70. let. S Soneti, ki so jim sledili Soneti drugi (1993) in nato še Jambi (2000), je v slovensko poezijo pozno, a zelo razkošno vstopil t. i. postmodernizem. Ni tako pomembno, koliko sta si zaradi tega končno oddahnili domača pesniška teorija in praksa, pomembno je, da je v zadnjem desetletju minulega tisočletja slovenska poezija zaradi Jesihovega vračanja h »klasiki« doživela neobičajno in že pozabljeno pozornost.

Paternu je ta fenomen prostodušno opisal takole: »Gre za pesniško besedo, ki gara v dve smeri, v prešernovsko in v svojo lastno, s tem pa ustvarja napeto konkurenco med njima. Konkurenco, ki je za bralce nova in taka, da ga preseneča, draži in vleče v svoj posebni čar, čar romantične klasike, osvežene z verizmom našega časa.«

A ni šlo samo za verizem, čeprav je ta morda najbolj »zadel«, šlo je tudi za cele trezorje novih ali na novo upesnjenih motivov in hkrati za visoko pesem jezika, ki je umetelnost slovenščine dvignila za eno nadstropje više. V treh omenjenih knjigah – v vseh žuborijo jambski verzi – je vsega skupaj 264 pesmi; to je semantično bogastvo, zlatniki, ki jih še dolgo ali nikoli ne bomo v celoti prešteli.

Najproduktivnejši jezikovni laboratorij na Slovenskem

V tem tisočletju, govorimo lahko o Jesihovem tretjem obdobju, je pesnik sicer ostal v jambski reki, a se je izvil formi soneta in se razgledal po načinih lirskega upovedovanja, ki dopuščajo kompleksnejše in bolj slojevite »zgodbe«. Njegova poezija ostaja verjetno najproduktivnejši jezikovni laboratorij na Slovenskem; slovenščina, ki prihaja iz njega, sodi med najboljše inovativno študijsko gradivo za vse (digitalne) slovarske korpuse v nastajanju; in za pozne rodove.

Razlogov, da imamo Jesiha za klasika – navsezadnje je, sliši se lahko tudi zabavno, klasik tako modernizma kot postmodernizma –, je torej dovolj. A vsi so za njim, so minulo delo. Kam bo pesnik, čigar zadnja beseda je še daleč, krenil v prihodnje, ne moremo vedeti, a glede na to, da se zadnji verz zadnje zbirke Lahkoda (2013) glasi Tu boljši šele sploh začel bi pesem, nič ne kaže na to, da bi mu zmanjkalo volje biti klasik.