Tiskane izdaje
Ob imenu nekdanjega reperja, stand up komika in prevajalca Boštjana Gorenca Pižame je odslej treba napisati tudi pisatelj: Cankarjeva založba je prejšnji teden izdala njegovo knjigo, ki ima naslov sLOLvenski klasiki 1.
Presenečenj je v Gorenčevi knjigi veliko, smeha je polna skleda, njegov Povodni mož na omrežju oznani, da je v razmerju z Uršika Zala, Župančičevo pismo, ki pride iz daljne dežele, iz tujega kraja, je seveda belo pismo, črn font, napisal ga ni nihče drug kot sin trgovca kakava in kralja v zamorju, urednikovo elektronsko sporočilo, ki ga dobi Miško Kranjec, predlaga zamenjavo güčanja z grčanjem, inšpektorica Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je, kot izvemo, za Pekarno Mišmaš zaradi vrste kršitev odredila takojšnje zaprtje, vprašati se je mogoče, ali je bil Anton Bonaventura Jeglič mož, ki je pred nosom liberala Cankarja pokupil vse vinjete?, prav tako se je mogoče zamisliti ob tem, da Google za kaplana Martina Čedermaca predlaga Ste mogoče mislili: Martin Krpan Čedermac?
Predelave in parodije, pravi Gorenc, je imel ves čas v mislih, še v predzgodovinskih časih, sredi devetdesetih, ko je repal, se je domislil komada Kdo je ubil Rožleta, v katerem je Vandotov Kekec predelan v kriminalko, za revijo Joker je za februarske številke delal Prešerna, na primer debato dveh povodnih mož ali pa šahovsko partijo med krščanskim bogom in staroslovanskimi božanstvi.
Z dediščino se Gorenc rad igra, prejšnji teden je v pogovoru po novinarski konferenci povedal, da jo reinterpretira, postavlja v nove kontekste, za sLOLvenske klasike 1 si je, kot smo lahko nedavno prebrali, kupil Kosov Pregled slovenskega slovstva, brskal je po leksikonu Slovenski literarni junaki.
Menart, Levstik, Vodnik
Lani, ko je Ana Ugrinovič, urednica njegovega prvega prevoda Georga J. J. Martina, nadomestila upokojenega Zdravka Dušo, ga je poklicala in mu dala vedeti, da si lahko vendar privošči napisati tudi kaj svojega. Pokazal ji je omenjenega Prešerna in se spraševal, kako bi bilo videti za celo knjigo takih parodij, ki pa ne bi vse temeljile na facebooku, ampak nasploh na spletu. »Ko sem prodajal to idejo, sem imel v glavi tri stvari, za katere sem vedel, da bi se jih lotil, Menartovo Croquis, za katero sem že vnaprej vedel, da bo instagram, Levstikovo Popotovanje iz Litije do Čateža, ki sem ga imel v mislih kot foursquare, štemplanje po zidanicah, a sem pomislil, da bi twitter omogočal lepše debate, ki bi nastavile ogledalo sodobnemu knjižnemu trgu, in Vodnikovo Dramilo, a se ta pesem potem ni izkristalizirala, ker ne obstaja čustvenček za smučarsklega skakalca in mi je zato manjkal Kranjc.«
Mačkova očeta - istospolna skupnost?
Sledilo je kompiliranje, predvsem po spominu, v poštev je prišlo vse tisto, česar se je spomnil iz šole, pa vse tisto, kar znova spoznaš ob triletnem otroku: »Zadnji dve, tri leta sem zelo v pravljicah in ko jih bereš z odraslimi očmi, najdeš podtone, na katere morda še sam avtor ni pomislil, povezave torej, ki te napeljejo na asociacije.« sLOLvenski klasiki 1 temeljijo na dvojem, pravi Gorenc, eno so fabulativne obnove oziroma parodije, v katerih se trdno naslanja na zgodbo, za parodijo je pač pomembno poznati vsebino, mogoče pa je tudi drugače: Gregorčičeva Soči tako lahko postane kratek tvit, ki je bil asociacija. »Pri Kersnikovih Mačkovih očetih, saj veste Ti očeta do praga, sin tebe čez prag, pri naslovu ni jasno, ali imajo opraviti z istospolno skupnostjo in so mi na misel prišli starši, ki so se po najrazličnejših forumih znalih pridušati zaradi knjig, določenih za Cankarjevo priznanje ali za domače branje, saj se spomnite, Na zeleno vejo Andreja Predina na primer, kjer se je dobro videlo, da knjige sploh niso prebrali. Zato je nastalo ogorčeno forumsko sporočilo z zgražanjem nad tem, kaj morajo otroci brati. Iskal sem povezave med izvirnimi deli in dogajanjem na spletu danes – ta plat knjige je satira našega digitalnega vsakdanjika, od sovražnega govora prek forumskih pogovorov do teorij zarot. Bolj kot izvirnike oziroma klasike smešim nas, obnašanje na spletu, ko si nadanemo navidezno masko anonimnosti in smo nenadoma najpogumnejši in najmodrejši v vesolju.«
Nekateri kanonizirani teksti kar kličejo pa parodični obdelavi, drugi ne. Največje težave, pravi Gorenc, je imel s tistimi besedili, ki nazadnje sploh niso pristala v knjigi. »Dogodek v mestu Gogi sem začel trikrat, vsakič z drugačnim konceptom, pa mi še doslej ni uspelo narediti tako, da bi bil zadovoljen. Vem, da mora biti pač dogodek, facebook event, kako pa narediti, še ne vem, z vabili, z odpovedmi udeležbe, problem so liki, ki jih je škoda le za eno repliko. To je primer, ko sem se odločil počakati, da se bo zmedilo.«
Ob ličkanju koruze
O samem procesu Gorenc pravi, da je bil kar se da preprost: »Nekajkrat sem urednici prinesel napisano, pa se je strinjala z zasnovo, a je predlagala drugačen kontekst ali drugačen poudarek. Temu se reče aktivno sodelovanje med avtorjem in urednico z ostrim očesom in tudi svojimi predlogi.« Bodo tisti, ki ne tvitajo in niso na facebooku, imeli težave? Gorenc je pomirljiv: »Mislim, da smo danes vsi potopljeni v vse to, tudi, če sam nimaš profila, veš, da nekaj takega obstaja. Knjigo bi se dalo reklamirati kot medgeneracijsko, daje namreč priložnost, da se starejša in mlajša generacija združita in mlajša starejši razlaga, na kaj aludira določena internetna stvar, starejša pa mlajši, na kaj aludira določena literarna stvar. Imenitno početje ob ličkanju koruze na primer.«
Kakšen je Gorenčev bralni repertoar? Če ves prevajaš, pravi, ti zvečer ni do knjige, sicer pa ima rad humorno pisanje v vseh pojavnih oblikah. »Eden mojih ljubših avtorjev je Robert Rankin, ki zase pravi, da piše za lase privlečeno prozo bogatega sloga, pa pokojni Terry Pratchett (Kako prepoznaš zgodbe za otroke? Po tem, je vedel povedati, da so desetkrat bolj okrutne od zgodb za odrasle), mojster sloga David Mitchell, avtor romanov Atlas oblakov, Slade House in drugih, tu je tudi Flann O'Brien, Pri Dveh Ptičih Na Vodi je prevedel Andrej E. Skubic. Od sodobnih slovenskih avtorjev se zdaj loteva zadnje knjige Emila Filipčiča, pred časom ga je navdušila knjiga Boruta Goloba Smreka bukev lipa križ, pa ritem in mehkoba jezika Anje Štefan (njena hrčka, ki gresta na počitnice, sta »od radosti razrahljana«), nasploh pogledano pa je eden večjih oboževalcev pesmi Janeza Ramoveša, preberite si Skuz okn strejlam kurente in vse drugo.«
