Knjiga tedna: Amerikanka

Chimamanda Ngozi Adichie. Sanje, Ljubljana 2014, prevod Gabriela Babnik.

Objavljeno
29. december 2014 16.00
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Nigerijsko-ameriška pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie je v Amerikanki, zajetnem, skoraj petsto strani dolgem romanu, »z mogočnim zamahom in na širokem platnu« – oguljene fraze, ki pa še vedno najbolje povzemajo stanje – izrisala veliki multikulturni ep naše dobe. Če povlečemo primerjavo med Chimamando Ngozi Adichie in njeno Amerikanko ter Zadie Smith in njenimi Belimi zobmi, ne moremo prav veliko zgrešiti.

Adichiejeva postavi v ospredje­ dva mlada Nigerijca, lepo in inteligentno­ Ifemelu in nekoliko­ bolj zadržanega Obinzeja. Skupaj­ ju drži iskrena in nedolžna ljubezen,­ ki pa se kmalu znajde na preizkušnji, saj Ifemelu zaradi stanja stvari v domovini, ki jih kroji vojaška diktatura, emigrira v ZDA, Obinzeju pa ne uspe, da bi se ji pridružil.

Namesto tega gre nekaj let kasneje iskat boljše življenje v Veliko Britanijo. Obema se sanje o pravljičnem življenju v tujini, ki sta si ga zgradila z branjem literature, kmalu razblinijo. Živita trd imigrantski vsakdan, pravzaprav gre za boj za preživetje – boj za delo, boj za dovoljenja za bivanje, vsakdanji rasizem ter hrepenenje po domovini so konstante tega vsakdana.

In to kljub temu da ne gre za klasično ekonomsko ali politično emigracijo,­ temveč za mlade, izobražene in inteligentne ljudi, ki študirajo na uglednih univerzah. Roman zajema obdobje petnajstih let njunega zdomstva,­ konča pa se v demokratični Nigeriji, ko se glavna lika spet srečata. Americanah­ (Amerikanka) je izraz, s katerim v Nigeriji označujejo povratnike iz Amerike, od tod naslov romana.

Poleg tega da Chimamanda Ngozi Adichie virtuozno pripoveduje in vodi zgodbo ne samo okrog osrednjih dveh likov, temveč tudi okrog številnih stranskih likov, po večini imigrantov, navdušuje predvsem s tem, kako spretno v tkivo tega v osnovi ljubezenskega romana vpleta družbeni in politični komentar oziroma analizo.

Ifemelu med drugim piše blog o rasnih vprašanjih, v katerem lahko denimo preberemo, kako so razredno razvrščene rase v sodobni Ameriki, ali pa zakaj imajo črne ženske rade Obamo (ker si kot vpliven črni moški ni izbral za ženo belke ali mulatke, kar naredijo mnogi drugi vplivni črnci, temveč povsem črno črnko).

V romanu izvemo, da so svojevrstna politična izjava tudi črnski lasje oziroma način, na katerega si jih uredijo njihovi lastniki. Ravnanje las pomeni, da se podrejajo belskim normam, kitke pa pomenijo nekakšen afro ponos, a hkrati manjšajo možnosti za družbeni uspeh. Pravzaprav se lep del romana dogaja v salonu, kjer pletejo kitke. Ifemelu si jih uredi, ker se vrača v domovino.

Po Škrlatnem hibiskusu (nominacija za bookerja) in Polovici rumenega sonca (nagrada orange) je Adichiejeva napisala še en briljanten roman, za katerega je dobila več pomembnih nagrad, med drugim national book critics circle award for fiction, knjiga pa je bila ena od desetih najboljših leta po The New York Times Book Review. Pisateljica ne taji, da je vanj vpletla tudi marsikatero osebno izkušnjo.