Knjiga tedna: Devica sikarijev

Pripovedovalcu, ki ima očitno skoraj reputacijo in se z njo pretika ne samo po podzemlju, temveč ima besedo tudi pri policajih, slutimo, da zaradi njegovega jezikovnega početja in morda zaradi tega, ker je videl nekaj sveta in se zdaj vrnil v kraj odraščanja, podarijo dečka.

V roke mu porinejo Alexisa, puhastega, naivnega, navihanega,­ seveda letom primerno tudi oboževalca teveja in sploh vse nemogoče množične kulture in še bolj industrije zabave, zraven pa še obstreljenega, oboroženega, nevarnega – pravega angela uničenja, ki najprej strelja in potem razmišlja.

Maščevalca in izvrševalca pravice, ki ga kolumbijski Medellin še kako potrebuje v času, ko so narkokarteli že preštevilni in med njimi ni nobene utečene hierarhije več, v času, ko se je korupcija kapilarno zažrla v vse sfere, sikariji, mladoletni morilci pa so, tisti redki preživeli, postali svobodnjaki oziroma so se razpršili po raznih tolpah.

Te imajo svoje rajone po favelah, ki so področje permanentnih sporov in spopadov, malo kar tako, zaradi revščine in brezperspektivnosti, malo zaradi gona teritorialnosti, ki naj bi jo v mesta prinesli podeželani v davnih časih, takrat še oboroženi z mačetami, danes s pištolami in počasi tudi že uziji in kar je urbane smrti.

Tisto, kar se ob nasilju najbolj množi in dosega neverjetne razsežnosti, je ljudska religioznost. Na skupnem potovanju obeh in potem še z Alexisovim morilcem po različnih krogih urbanega pekla so cerkve, v katere hodi oborožena mularija molit za natančne strele, pa da bi preživela naslednji strelski obračun in dobila plačilo, široko odprte za vse, tudi za prekupčevanje in pokrivanje zločinov mogočnežev.

Cerkve so samo večje barake med ostalimi, ker med avtomatizmom in samoumevnostjo krvoprelitja in religiozno vznesenostjo na otročajski stopnji ni bistvene razlike; svet je solzna in še bolj krvava dolina, v kateri padajo v nesmiselnih obračunih oboroženci in priče, po logiki videoigric in impulzivno, brez premisleka, kaj šele kesanja.

Alexis seveda ni kakšen očiščevalec, je predvsem produkt z nasiljem prestreljene družbe, v kateri je zrasel, v kateri kradejo in ubijajo vsi, najbolj in največ tisti na vrhu hierarhije – politiki, cerkveni dostojanstveniki, vrh policije in za njimi še za vse drugo netalentirani pravi kriminalci, naturščiki z enim samim poklicem in strelskimi veščinami.

Fernando Vallejo, ki je – enako kot njegov pripovedovalec ob koncu, v trenutku nemoči – emigriral, si kolumbijsko družbo dobro nanudi. Nekatere z imeni, drugje razkriva zažrtost korupcije in pridobljeno brezbrižnost do krvoprelitja, do 'naravnosti' zločinov.

Izstopa liturgična vznesenost, ki se meša z drastično in dristilno satiro in ironijo, na trenutke je Kraljica sikarijev spisana blizu ekspresionistične jobovske drže, enkrat izrazito surova in neposredna, potem naslonjena na literarno tradicijo. Nezadržno in pogumno kontrastiranje človeškega blata in krvi z vznesenostjo in urbano folkloro deluje izrazito satirično in provokativno, pa tudi literarno polno in jezikovno sugestivno.