Tiskane izdaje
Kanadska pisateljica Alice Munro, Nobelova nagrajenka za literaturo 2013, je nesporna kraljica kratke zgodbe. Še nekaj avtorjev je, ki so to literarno zvrst pripeljali do vrhunca – med njimi Anton Čehov, Flannery O'Connor in Raymond Carver. Munrojevo s Flannery O'Connor druži »provincialna senzibilnost«, s Čehovim empatija, z Raymondom Carverjem pa bolj malo.
Če je Raymond Carver zapeljal kratko zgodbo v minimalizem, jo je Alice Munro pripeljala v bližino novele ali celo romana, naredila jo je ekspanzivno, razvejano, kompleksno. Nekoč je pisateljica izjavila: »Kompleksnost stvari se mi zdi brezkončna. Nič ni lahko, nič ni preprosto.« Munrojeva je začela pisati v najstniških letih, prvo zgodbo pa je objavila med študijem novinarstva.
Študij je po dveh letih opustila, saj se je pri dvajsetih poročila in v naslednjih letih rodila tri hčere. Prvo zbirko zgodb je objavila leta 1968 pri 37 letih, zatem jih je izšlo še trinajst. Ljubo življenje je torej štirinajsta zbirka zgodb Alice Munro in kot je ob njenem izidu leta 2012 dejala pisateljica, tudi zadnja.
Zgodbe so prepoznavno munrojevske, take, kot smo jih brali že v njenih prejšnjih prevodih – le morda nekoliko bolj preproste. Smo na kanadskem podeželju, v krajih na koncu sveta, v polpreteliku, v svetu, ki že počasi izginja. Pogosto so v ospredju so ženske junakinje, ki živijo povsem običajna življenja, a se počasi znajdejo v nekem pomembnem, tudi prelomem trenutku.
Lahko je v ospredju tudi par, moški in ženska, ki prav tako skozi zgodbo doživi neke vrste nenavadno razkritje, transformacijo ali udarec usode. Ali pa mati in otrok, ki sta v težkem, obremenilnem trenutku. In celo moški, čeprav je Alice Munro veliko bolj fascinirana nad ženskimi usodami.
Zgodbe se začnejo brez uvoda, brez predzgodovine, kar je že prvi suspenzivni element. Potem jih postopno, metodično razvija tako naprej kot nazaj v času, prav tako razvija karakterjevo perspektivo, pelje ga skozi ne najbolj prijetne preizkušnje in spoznanja, vedno z veliko sočutnosti.
V Dragem življenju spoznamo žensko, ki pusti otroka samega na vlaku, zato da se preda kratki erotični avanturi, stara ljubimca, ki se srečata v nenavadnih okoliščinah, moškega, ki skrbi za bolno ženo, mlado učiteljico, ki se pusti zapeljati moškemu, dekle, ki se vrže v vodo, zato da bi zbudila pozornost svoje matere itd.
Na koncu zbirke so objavljene štiri zgodbe, za katere Alice Munro pravi, da so »avtobiografske po občutku, ne pa povsem povsem resnične po dejstvih«, in o njih dodaja: »Mislim, da so prva in zadnja in – najbolj natančna stvar – ki jo imam za povedati o svojem življenju.«
Med te štiri zgodbe sodi tudi naslovna Ljubo življenje, v kateri Alice Munro povzame svoje zgodnje otroštvo, ki ga je zaznamoval očetov finančni zlom in materina Parkinsonova bolezen. Pravzaprav te zgodbe ne izstopajo, saj tudi vse ostale delujejo nekako avtobiografsko, čeprav to niso. So pač blizu življenja. Običajnega človeškega življenja, ki je pri Alice Munro lahko tudi zelo nenavadno in presenetljivo.
