Tiskane izdaje
Gillian Flynn je zaslovela s tretjo knjigo Ni je več o krizi sodobnega zakona, pa tudi kot scenaristka istoimenskega filma Davida Fincherja. Ameriška avtorica je sicer opozorila nase že s prvencem Ostrina (Sharp Objects) iz leta 2006, ki je že v času izida prejel dobre kritike.
Ostrina se podobno kot Ni je več dogaja na ameriškem srednjem vzhodu, tokrat v mestecu Wind Gap. Ta prostor, ki sicer v ameriški popularni kulturi ni deležen ravno pogoste obravnave, se izkaže za primerno prizorišče za usode malih in navadnih ljudi.
Avtorica se posveti temu, kako znajo ti mali in navadni ljudje skrivati mračno preteklost in kako so življenja najbolj vzornih meščanov povezana z zavržnimi dejanji.
V Ostrini urednik chicaškega časopisa pošlje glavno junakinjo in novinarko Camille v njen rodni kraj Wind Gap, da bi poročala o umoru deklice in izginotju druge mladoletnice. Camille začne pridobivati informacije, indice in se prelevi v detektivko, ki preiskuje, kdo bi lahko bil morilec in ugrabitelj.
Njeno detektivsko delo poteka na ozadju domače drame. Njena premožna mati Adora v mestecu uživa precejšen ugled, do družine pa je precej zadržana. Do Camille ne izraža čustev, do svoje veliko mlajše hčere, trinajstletne Amme, pa se prav tako vede čudaško. Postopoma Camille, ki je tudi prvoosebna pripovedovalka, razkrije svoje osebne težave.
Nedavno je prišla iz bolnišnice, kjer so jo zdravili zaradi samopoškodovanja. Vrsto let si je namreč na kožo vrezovala besede, njena koža je tako polna ran in raz. Ostri predmeti, s katerimi se rezlja glavna junakinja, prinašajo določeno olajšanje. Še več, ostrina ostrih predmetov je manj ostra in manj boleča od realnosti, s katero se je soočala kot otrok in s katero se mora soočiti tudi zdaj.
Gillian Flynn tudi v tem romanu spretno gradi atmosfero malega mesteca, pa tudi atmosfero družine, ki prikriva grozljivo skrivnost, povezano s Camillino pokojno sestro Marion. Knjiga postavlja v ospredje motiv patološkega starševstva in v maniri najboljših kriminalk postopoma razkrije, da je zločinec navadno precej bliže, kot smo pričakovali.
Knjiga se tudi spretno naseli v svet zgodnjega najstništva, v življenje trinajstletnih deklic, še vedno otročjih, a hkrati preračunljivih, ki s pretkanostjo, lažmi in zlobo obvladujejo tudi svet odraslih. Portret Amme, Camilline sestre, je prav toliko srhljiv kot intriganten.
Z Ostrino je avtorica pokazala, da zna konstruirati prepričljivo detektivsko pripoved pa tudi junake, ki delujejo avtentično. Njen slog in osnovna drža do obravnavane tematike in družbenega konteksta zločina pričata o inteligentnem peresu z ravno pravšnjo mero ironije in humorja pri obravnavi najbolj temnih in travmatičnih dimenzij človeškega bivanja.
Obup njenih junakinj, ki ga v vsej kompleksnosti občuti tudi bralec, subtilno komentira tudi ameriško realnost.
