Knjiga tedna: Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Olga Tokarczuk. Cankarjeva založba, Ljubljana 2014, prevod Jana Unuk.

Objavljeno
10. november 2014 15.46
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

Svet, ki mu vlada Zločin. Svet, ki so ga zapustili sočutje, pamet, srce. To je svet na videz in na prvo branje precej melanholičnega romana ene najvidnejših sodobnih poljskih pisateljic in lanske dobitnice vileniške nagrade Olge Tokarczuk Pelji plug čez kosti mrtvih, a tudi svet, v katerem se živali znajo maščevati ljudem.

»Moralni, metafizični triler«, kakor je delu prilepila žanrsko oznako avtorica sama, nikakor ni lahkotno preigravanje vzorca, na katerem temeljijo kriminalke whodunnit, ampak branje, ki v skladu z avtoričinim prepričanjem, da je pisateljeva vloga zmeraj in od nekdaj politična v najširšem pomenu besede, bralca motivira, mu razgrinja drugačne poglede na resničnost in na vse, kar se sicer zdi običajno in splošno sprejeto, a je morda le droben slepi rokav zgodovine, napaka v razumevanju.

Kaj je tisto, kar poganja presenetljivo napeto zgodbo, nemara križanca med kriminalno zgodbo in pripovedko (o pisanju romanov je avtorica v nekem intervjuju povedala, da je kot pripovedovanje pravljic samemu sebi, le premaknjeno iz otroštva v odraslost)?

Mnenja »nore« ženske: »O državi pričajo njene Živali. Odnos do Živali. Če se ljudje zverinsko obnašajo do Živali, jim ne bo pomagala nobena demokracija in sploh nič,« ve povedati pripovedovalka Janina Duszejko, nekdaj inženirka, potem vaška učiteljica angleščine, ki bogu za hrbtom, »na Višavju, daleč od preostalega sveta«, nekje nad Kłoško kotlino v zaspani divjini Sudetov skrbi za nekaj počitniških hiš.

Njena strast sta veliki klasik William Blake (od tod, iz njegovih Peklenskih pregovorov, je kajpak tudi vzet rahlo zagoneten in interpretacijam odprt naslov romana), pravzaprav preudarno in nič prehitro prevajanje njegovih del, in astrologija, no, ali vsaj nekaj podobnega.

Pripovedovalka nekatere besede na primer piše z veliko začetnico, predvsem živalim striktno namenja to spoštovalno obliko, in ima svoja trdna načela; o Astrologiji razlaga, da je bila včasih isto, kar je danes sociobiologija: »Astrolog verjame, da na Človekovo osebnost vplivajo nebesna telesa, sociobiolog, da skrivnostne emanacije molekularnih teles. Razlika je v merilu.«

Ko se začnejo v čudaški provinci pojavljati trupla, se je seveda treba vprašati, kdo je bil storilec, kdo je v zgodbi »kaznujoča roka pravice«. Tako imenovana »grdina«, skrivnostna Zver, ki je ni mogoče ujeti, Zver maščevalka, ob katere dejanjih, pravi pripovedovalka, včasih česa mogoče ne razumemo, ampak to popolnoma dobro čutimo.

Ni jasno do konca, je pa Janina ves čas več kot zavzeta, nesrečne dogodke interpretira v skladu s svojim prepričanjem in pri tem vabi bralca k igri in prepoznavanju ključnih namigov. Še več, v pismu policiji razpravlja o kozmogramih, »pogovorno poimenovanih Horoskopi«, in upa, da jih bo pregledal policijski Astrolog in tako podprl njeno Hipotezo o storilcu skrivnostnih umorov, v izjavi pa policiji razlaga: »Ubijanje ni več kaznivo. In ker ni več kaznivo, ga nihče več ne opaža. In ker ga nihče ne opaža, ne obstaja. Kadar hodite mimo izložb trgovin, v katerih visijo rdeče četrti razsekanega trupla, kaj takrat mislite, da je to? Ne sprašujete se, kajne?«

V tej knjigi se najde imeniten recept za gorčično juho, mesojedcem, kaj šele pripadnikom tako imenovane zelene bratovščine, pa se precej slabo piše. Odlično branje, knjiga s sporočilom.