Knjiga tedna: Potrgajte poganjke, postrelite otroke

Kenzaburo Oe. Založba Sanje, Ljubljana 2015, prevod Iztok Ilc.

Objavljeno
09. marec 2015 14.47
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Pravkar smo dobili drugi knjižni prevod japonskega nobelovca Kenzaburoja Oeja v slovenščino. Oe je konec januarja letos praznoval osemdeseti rojstni dan, Nobelovo nagrado pa je dobil leta 1984. Po branju romana Potrgajte poganjke, postrelite otroke je jasno, zakaj jo je dobil.

To je njegov prvenec, napisal ga je pri triindvajsetih letih, a izpisan je tako suvereno, kot da je na delu preizkušen mojster. Roman je izpisan kot prvoosebna pripoved dečka, ki je s skupino štirinajstih drugih dečkov, mladoletnih prestopnikov, v nekakšni poboljševalnici. V resnici pa niso prestopniki, temveč dečki, ki so jih starši zapustili, saj sredi vihre druge svetovne vojne niso mogli skrbeti zanje.

Vojno se da slutiti skozi opise bombardiranj, predvsem pa skozi strupeno hladno, razčlovečeno vzdušje. Povedano z Oejevimi besedami: »... vojna je kakor dolgotrajna povodenj s kolektivno norostjo preplavila­ gube človeških čustev ...« Za revne, lačne in umazane dečke se nikoli ne najde niti malo človeške topline,­ namesto tega si na vsakem koraku sledijo krutosti.

Dečki so na nekakšni poti: peljejo jih namreč v oddaljeno, od sveta odrezano vas. Na poti zrejo vanje topoglavi, radovedni in prezirljivi pogledi ljudi, vaščanov, otroke gledajo kot zveri v kletki. Sledi naporna, težka pot, pešačenje, vožnja z nenavadnim vozičkom in dečki so na cilju: v vas so bili sprejeti, da bodo služili kot brezplačna delovna sila.

Toda v vasi se kmalu začnejo pojavljati živalska in človeška trupla: udarila je epidemija neznane nalezljive bolezni. Zadeve se samo še stopnjujejo in drvijo v črno dno: vaščani­ zbežijo pred epidemijo in zapustijo otroke same v vasi. Dečki­ so prepuščeni samim sebi.

Poleg ženskega trupla najde naš prvoosebni pripovedovalec zapuščeno deklico in se vanjo zaljubi, kar je eden redkih svetlih trenutkov v romanu. Toda deklica kmalu umre, ker jo je ugriznil okužen pes, pripovedovalčev brat pa zbeži v gozd, ker so dečki pobili njegovega psa.

Potem se vrnejo vaščani in od dečkov na zelo krut način zahtevajo,­ naj nikomur ne povejo, da so bili zapuščeni. Dobesedno zlomijo jih, vse, razen našega pripovedovalca,­ ki ne podleže inkvizitorskim metodam, temveč se poda v črni gozd negotovi usodi naproti. Zlo na koncu zlomi še prijateljstvo med dečki, poleg drobne ljubezni med mladima protagonistoma edine pozitivne stvari v romanu.

To je gotovo ena najbolj črnih, pesimističnih, temnih knjig, kar jih boste v življenju držali v rokah. Toda napisana je briljantno. Bogat jezik, bogato podobje, močna občutja­ – presunljiv roman, ki ostane v spominu.

Kenzaburo Oe je pri nas znan po romanu Osebna zadeva, ki je v prevodu izšel v Modernih klasikih Cankarjeve založbe. O romanu Potrgajte poganjke, postrelite­ otroke ni podatkov, ali ima avtobiografsko ozadje, o Osebni zadevi pa vemo, da ga ima. V njem Oe opisuje človeka, ki se poskuša sprijazniti z rojstvom prizadetega otroka. Tudi njemu se je leta 1963 rodil sin z možgansko poškodbo, ki pa je danes kljub avtizmu priznani glasbenik.