Knjiga za pogovore s prijatelji

Izšel je prevod mednarodne uspešnice Pogovori s prijatelji mlade irske pisateljice Sally Rooney

Objavljeno
24. september 2019 11.00
Posodobljeno
24. september 2019 11.00
Sally Ronney pravijo tudi prva velika milenijska avtorica. Foto Reuters
Knjigo irske pisateljice Sally Rooney Pogovori s prijatelji sem prebrala zelo hitro in se o njej potem veliko pogovarjala s prijatelji. Osemindvajsetletna Rooneyjeva je dobra pisateljica, njen slog je poseben in živ, poglavja tečejo elegantno kot gepard. Stavki so realistični in kratki, natančni in premišljeni, včasih jih zaključi zelo poetično in nikoli ni patetična.

Pripoveduje o prijateljstvu, mladosti, strahovih in tesnobi, o čustvih oziroma o tem, kako jih skriti, in tem, da je komunikacija med ljudmi lahko zapletena stvar. A vendar se mi je zdelo, da junaki v romanu drsijo po površini sveta in čustev, kot dolgonoge žuželke drsijo po gladini jezera. Zaradi strahu pred globino? Spraševala sem se, ali gre za generacijsko stvar, navsezadnje o Rooneyjevi pravijo, da je prva velika milenijska avtorica. Morda pa gre zgolj za svet, v katerem živimo. Ali sploh verjamem v generacijske romane? A najprej k zgodbi.
 

Rane in čustva


Roman, pisateljičin prvenec, govori o enaindvajsetletni zadržani študentki in talentirani pesnici Frances in njeni prijateljici Bobbi, ki je samozavestna, pametna in lepa performerka. Nekoč sta bili par. Na literarnem večeru spoznata glamurozno fotografinjo in esejistko Melisso in kasneje še njenega moža Nicka, ki je igralec. Lep, vendar brez prave življenjske sile, pozneje spoznamo, da se je v preteklosti spopadal z depresijo. Frances in Nick postaneta ljubimca. Frances prvič spi z moškim. Njun odnos je zapleten, a včasih se zdi, da mu manjka kar nekaj strasti in hrepenenja. Rooneyjeva je sicer pisateljica, ki ne mara melodramatičnosti.

Frances je všeč tudi Nickovo življenje, elegantna in čista hiša, v kateri živita z ženo, mlinček, ki zmelje svežo dišečo kavo, ter počitnice v Franciji, kamor sta z Bobbi povabljeni in kjer se ponoči splazi v njegovo spalnico. Jasno ji je, da je v zakonu podrejen ženi, in morda podzavestno ve, da je ne bo nikoli zapustil, zato se mu vsaj na videz nikoli povsem ne preda. »Nenadoma me je pograbila skoraj neustavljiva nuja, da bi rekla: ljubim te, Nick. Ne bi mogla reči, da je bil ravno zoprn občutek; kar malo zabaven, nor občutek je bil, kot tedaj, ko človek vstane s stola in šele takrat ugotovi, kako pijan je. Ampak bila je resnica.« A mu je ne pove. Tako kot mu nikoli ne pove, da je šele, ko je bila na obisku pri njiju, prvič jedla avokado.

ℹSally Rooney
Pogovori s prijatelji
prevedla Vesna Velkovrh Bukilica
Sanje, 2019



Frances je boleče nesamozavestna, čeprav se ves čas ukvarja predvsem sama s sabo, kadar se najbolj prezira, se rani, in potem skriva kri pod obližem, tako kot svoja čustva skriva za ciničnimi in ironičnimi opazkami. Ima očeta, ki je alkoholik, in razumevajočo mamo. Frances kasneje zboli za endometriozo. Bolečine so včasih tako hude, da se onesvesti. V tistem času začne brati sveto pismo. V enem od intervjujev je Sally Rooney povedala, da odlomki iz svetega pisma nimajo nič opraviti z Irsko kot katoliško državo, ampak s tem, da včasih ljudje potrebujemo tolažbo. »Sveto pismo ponuja nekaj, česar v filozofskem smislu danes ljudem manjka. Kako se potolažiti, ko trpimo? Kapitalizem na to nima odgovora.« Kot marksistka Rooneyjeva prizna, da niti branje Kapitala ne bo pomagalo. »Ne verjamem v nadnaravno, verjamem pa, da je v krščanstvu in njegovi filozofiji o radikalnem samožrtvovanju in radikalni ljubezni do drugih nekaj, kar Frances v življenju pogreša.«

In res. Frances ne opazi sveta okoli sebe, za njena čustva se včasih zdi, da so ravna črta, nima notranjih monologov, v katerih bi prav veliko premišljevala o Nicku, tako kot to delajo zaljubljenci. Vlogo žrtve sprejme s tihim užitkom vzvišenosti in prizna, da ji je Jezus všeč, ker se tako kot on počuti moralno superiorno do svojih sovražnikov. »Jezus je vedno hotel biti boljši od njih, tako kot jaz.«


Poslanstvo brez poklica


Frances nikoli ne piše pesmi, beremo le o tem, da v reviji objavi ne preveč diskretno kratko zgodbo, v kateri piše o svojem odnosu z Bobby. Nikoli ne vidimo, kako ustvarja, kaj jo navdihuje, kako premišljuje o pisanju. Če pisateljica na začetku ne bi napisala, s čim se ukvarja, bi lahko bila tudi biologinja, prodajalka ali arhitektka. Podobno velja za vse junake knjige, nihče od njih ni potopljen v svoj poklic. Ali je v današnjem času biti umetnik nekakšen privilegij? Tudi Frances včasih pomisli na to, da se bodo v prihodnosti lahko s tem poslanstvom ukvarjali le bogati.

Sicer pa to dilemo s poklicem Rooneyjeva zelo racionalno razloži, češ da je za mlajše generacije značilno, da se redkokdaj in težko poistovetijo s svojo službo. Najprej zato, ker je iz korporacij izginila solidarnost, ker šteje le učinkovitost, ker je zaposlitev preveč negotova, da bi se človek lahko nanjo navezal, ker danes kljub uspešnosti le redki napredujejo, ker je treba vsakega izkoristiti do konca in ker je vsak nadomestljiv. Nekatera pravila so za vedno porušena. A dejstvo je, da vsi umetniki v romanu nimajo niti prave strasti niti tiste dobre stare norosti in drugačnosti, ki se dviga nad povprečnost in je bila nekoč značilna za ustvarjalne ljudi.

Sally Rooney
Rodila se je na Irskem leta 1991. Leta 2017 je izšel njen prvenec Pogovori s prijatelji. Istega leta je prejela nagrado za mlade pisatelje časopisa Sunday Times. Njen drugi roman Normalni ljudje (2018), ki je bil že skoraj dokončan, ko je izšel prvi, je prišel v ožji izbor za nagrado man booker in prejel nagrado irish book, leto dni kasneje pa še nagrado costa. BBC je po romanu posnel nadaljevanko v dvanajstih delih, predvajali jo bodo prihodnje leto. Rooneyjeva je tudi urednica literarne revije The Stinging Fly.


Beseda umetnik se v romanu ne pojavi niti enkrat. Pogovori s prijatelji so ljubezenski roman. A tudi o ljubezni ni veliko besede. Frances ima shranjeno elektronsko dopisovanje z Bobby – kdo pravi, da so sodobna ljubezenska pisma efemerna; le shranjena so v vesolju medmrežja, namesto da bi bila povezana z vrvico in položena na dno predala – in kadar bi se rada potolažila, skuša v teh pismih oziroma dialogih najti besedo ljubezen. A jo najde le redko, le takrat, ko Bobby govori o tem, da je ljubezen »antiteza kapitalizma, ker spodbija aksiom sebičnosti«, kar Frances razvije v misel, da »kapitalizem vprega ljubezen za dobiček«. Odnosi so vedno igra moči, pravi pisateljica. Morda. Velikokrat, še posebej ko govorimo o ljubezni, pa so tudi marsikaj drugega.
 

Monogamija sploh obstaja?


V intervjuju, objavljenem na koncu knjige, pisateljica pravi, da si želi, da bi ta knjiga ljudem prinesla nekaj tolažbe v teh mračnih časih, saj na skromen način zagovarja možnost ljubezni. Ko je pisala roman, je brala klasiko: Jane Austen, George Elliot, Henryja Jamesa. Želela je napisati roman o odnosu med dvema človekoma, o njuni intimi in intenzivni seksualnosti. Zdi se ji, da je intima nekaj, kar predpostavlja drugo osebo. »Sam si lahko žalosten, srečen, jezen, a za intimen odnos potrebuješ nekoga drugega, moraš hrepeneti po nekom, si ga želeti.«

Nekateri kritiki menijo, da seks v knjigi ni ravno seksi. Sama pravi, da erotičnih prizorov ni opisovala zaradi seksa, ampak ker je želela pisati o tem, kako se v takšni najgloblji intimi znajdejo njeni junaki. Vendar želja in hrepenenja, o katerih govori avtorica, kljub prizorom seksa v knjigi ni prav veliko. Frances ne sanjari, kadar ni z Nickom, kot da bi se ji zdela ljubezenska obsedenost čustveno prenaporna.

Čeprav je v nekem trenutku v romanu res lepo opisan prizor spogledovanja: »Nazadnje je Nick pogledal v najino smer. Vrnila sem mu pogled. V sebi sem začutila trd obrat ključa, tako silovito se je obrnil, da tega nisem mogla preprečiti. Nickove ustnice so se razprle, kakor da bo nekaj rekel, a je samo zajel sapo in potem pogoltnil, tako se je zdelo. Ne on ne jaz se nisva zganila, nisva si pomahala, samo gledala sva se, kakor da že imava zaseben pogovor, ki ga drugi ne morejo slišati.«

Sally Rooney ne verjame v monogamen odnos – to je bila velika ideja, ni pa bila velika realnost, pravi. Gre za formo iz preteklosti, ki ni za vse, premišljuje. Zakaj bi morali vsi živeti v neki obliki partnerskega odnosa, če smo si različni? Kot v knjigi predava Bobby, je monogamija v patriarhalni družbi služila moškim, da so lahko svojo posest predali otrokom oziroma svojemu genskemu naraščaju, žena pa je bila, tako kot polja ali živina, zgolj njihova last. »Nemonogamija bi lahko temeljila na popolnoma drugačnem modelu, je rekla Bobbi. Recimo na spontani, neprisiljeni privolitvi.« Ko Frances posluša Bobby, ki v družbi predava o tej temi, jo občuduje: »Vznemirljivo je bilo poslušati to Bobbijino teoretiziranje. Izražala se je v jasnih, sijajno bistroumnih stavkih, kot bi v zraku ustvarjala oblike iz stekla ali vode. Ni iskala besed, ni se ponavljala.« Kaj ni izjemna metafora – da je govorila bistroumne stavke, kot da bi v zraku ustvarjala oblike iz stekla ali vode. Vesna Velkovrh Bukilica je to slogovno posebno knjigo res mojstrsko prevedla.

Normalni ljudje
Oktobra bo pri Mladinski knjigi izšel drugi roman Sally Rooney Normalni ljudje, prav tako v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica.


Sally Rooney je aktivistka in marksistka, prezira kapitalizem in verjame v dobre plati socializma. Zdi se ji, da civilizacija nima več veliko časa in da planet propada. Njeni glavni junaki se zato radi pogovarjajo o socialnih pravicah, o politiki in nepravični družbi. A ti pogovori so podobni kot dejstvo, da se ne pogovarjajo in ne premišljujejo o svojih najintimnejših čustvih. Zdi se, da so teme o politiki in družbi, ki jih načenjajo, zgolj formalna mašila nekega pogovora med ljudmi, ki se imajo za angažirane državljane.

                                                                                   * * *

Pogovori s prijatelji so ena tistih knjig, ki jo hitro prebereš in o njej veliko premišljuješ, ne, ker bi ti bila tako strašno všeč ali ker bi ti šla do srca, skozi liste te knjige včasih zapiha hladen jesenski veter, ampak zato, ker je posebna. V resnici ni ljubezenski roman, bolj ljubezenska satira, vsekakor pa se na koncu knjige še kako strinjaš z mislijo Franka O'Hare, s katero se roman začne: »V trenutkih krize se moramo vsi vedno znova in znova odločiti, koga ljubimo.«