Knjigarne v svetu in pri nas nekoč in danes
Velike knjigarniške verige izginjajo, vzpon neodvisnih knjigarn
Odpri galerijo
Kljub spletu in takojšnjemu dostopu do informacij z vsega sveta so knjigarne, ob knjižnicah, še vedno najsvetlejša luč v svet (novega) znanja, kar si jo je doslej izmislila človeška civilizacija.Foto Reuters
Pravkar se je končal knjižni sejem in zdaj je pred nami spet 360 dni, ko bomo do širšega nabora novih knjig v Sloveniji prihajali predvsem z obiskom knjigarn. Ta osnovna in ključna prodajna mesta za tiskane knjige doživljajo velike preobrate po vsem svetu, v tem besedilu pa bomo poskušali na kratko pogledati, kaj se z njimi dogaja čez lužo, v Veliki Britaniji in Nemčiji ter seveda tudi v Sloveniji.
Pojdimo po vrsti.
Z Marcelom Štefančičem, jr. se vsak po svojih poteh že skoraj trideset let odpravljava v Ameriko, in ko se kateri od naju vrne s te poti, je vedno znova na vrsti poročilo, kaj se tam dogaja na popkulturni krajini. Tako se je Marcel pred kratkim vrnil iz Los Angelesa in mi v svojem »reportu« omenil tudi to, da so zaprli knjigarno Barnes & Noble v Santa Monici, ki sem jo obiskoval več kot dve desetletji. Šlo je za dopadljivo večnadstropno knjigarno v obmorskem delu Los Angelesa (LA), kjer ima to velemesto vsaj nekaj pridiha prijetnega mesteca, po katerem se človek lahko sprehaja tudi peš (v nasprotju s preostalim delom LA, kjer je treba skoraj nujno uporabljati avto), njeno zaprtje pa je tako še eno znamenje, kam se obrača knjigotrštvo v Ameriki.
Po tem, ko so pred skoraj desetimi leti zaprli drugo največjo ameriško knjigarniško verigo Borders, je zdaj na udaru tudi korporativno vodena knjigarniška veriga Barnes & Noble, ki je z več kot šeststotimi lokacijami še edina preostala vseameriška veriga knjigarn. Kaj je njen problem? Predvsem to, da je vodena centralistično, da ima precej uniformirano in precej dolgočasno postavitev knjig, da nimajo posluha za lokalne preference prebivalcev mest in območja, v katerih se nahaja, in da knjigarnarji niso dobro poučeni o knjigah, saj praktično na vsako povpraševanje odgovorijo s tem, da te povabijo k pultu, kjer v računalnik vtipkajo naslov, po katerem sprašuješ.
Na ožjem območju LA, ki ima večkratnik prebivalcev Slovenije, sta tako samo še dve knjigarni iz te verige. Zadnja leta smo čez lužo po eni strani zato priče ponovnemu vzponu tako imenovanih neodvisnih knjigarn, torej knjigarn, ki niso vezane na kakšno (večjo) verigo, so pa ponavadi locirane v mestnih jedrih in želijo z domačno prijetnostjo svojega ambienta (h kateremu spada tudi ponudba domače kave), premišljeno razpostavljenimi knjigami, kulturnimi dogodki, na katere vabijo svoje občinstvo in dobro informiranimi knjigarji nagovoriti publiko, ki jo predstavljajo tako lokalno prebivalstvo kot turisti. Kar nekaj takšnih knjigarn vztraja tudi v Los Angelesu in zadnje čase pridobivajo pomen. Med njimi je morda najpomembnejši Vroman's Bookstore v Pasadeni, ki ga štejejo za najstarejšo in največjo neodvisno knjigarno v južni Kaliforniji, saj je bila odprta že daljnega leta 1894, Marcel pa je v njej tokrat naštel več kot trideset zaposlenih.
Po drugi strani pa lahko zadnje čase spremljamo tudi razvoj internetnega giganta Amazon, ki svojo prisotnost v fizični obliki krepi v treh smereh. Prva so sodobne zidane knjige, v katere razporejajo predvsem knjige, ki so se že izkazale s prodajo na njihovi spletni strani, pri čemer posrečeno združujejo digitalni in fizični model, saj naročnikom njihovega Amazon Prime (plačljivega mesečnega paketa, ki ga ima že kakšna polovica ameriških družin) omogočajo nakup knjig po spletni ceni tudi v zidanih knjigarnah. Zdaj imajo že sedemnajst knjigarn, eno so pred kratkim odprli tudi v Los Angelesu, napovedujejo pa se odprtja novih.
Druga veja njihovega razvoja so trgovine z imenom Amazon 4-star, ki so jih začeli odpirati pred kratkim, v njih pa je na voljo blago (tudi knjige), ki ima na Amazonu oceno kupcev v višini najmanj štirih zvezdic. Tretji segment njihovega približevanja kupcem pa so prodajna mesta, tako imenovani Amazon Pop-Upi, ki so postavljeni v nakupovalnih središča, v trgovine z zdravo hrano Whole Foods (ki je od lani v lasti Amazona) itn., na katerih lahko ob pomoči usposobljenega svetovalca kupite vse Amazonove naprave in pakete. Inteligentno združevanje ter povezovanje digitalnega in realnega se torej kot prihodnji poslovni model kaže tudi v knjigotrštvu.
V Evropi stvari na tem področju še vedno potekajo po stari matrici. Ponekod veliki knjigarji še zmeraj prevzemajo manjše in jih potem poskušajo integrirati v svoj poslovni model. Najbolj očiten tovrsten primer se je pred kratkim zgodil v Veliki Britaniji, ko je po Otoku najbolj razprostranjena knjigarniška veriga Waterstones prevzela butično knjižno verižico Foyles, ki se je ponašala tudi z eno najbolj priljubljenih londonskih knjigarn. Novi lastniki, ki menda srednjeročno načrtujejo prodajo celotne verige, so zagotovili, da bodo v Foylesovih knjigarnah tudi v prihodnje ohranjali njihovo avtohtono identiteto, tako da bo zanimivo opazovati, ali se bo to res zgodilo.
Drugje po Evropi stavijo na ohranjanje knjižne kulture tudi na mestni ravni. Pred nekaj tedni mi je eden od slovenskih založnikov prinesel najnovejši nemški knjigarniški zemljevid (stanje november 2018). Mesto, ki se uvršča v sam vrh po obsegu knjigarniških površin, je, denimo, Augsburg, tretje najstarejše mesto z močno univerzo in bogato kulturno zgodovino, ki ima v absolutnem smislu precej več kvadratnih metrov knjigarn kot, denimo, dobrih šestdeset kilometrov oddaljeni München, čeprav je bavarska prestolnica kar šestkrat večja od njega.
Po tem, ko se je ravnokar končal knjižni sejem v ljubljanskem Cankarjevem domu, v katerem je večina založb imela svojo stojnico, s čimer smo šest dni lahko simulirali nacionalno knjigarniško ulico, na kateri ima vsaka založba svojo knjigarno, se vračamo v realnost slovenske knjigotrške infrastrukture. Ta je v zadnjih tridesetih letih, vse od sprejema zakona o podjetjih konec leta 1988, doživela veliko evolucijo (o čemer obširneje pišem v decembrskem uvodniku revije Sodobnost), saj se je v primerjavi z desetletji poprej ponudba knjig v slovenskih knjigarnah v povprečju močno zožila. Vsaj v manjših enotah in v manjših mestih po Sloveniji se je osredotočila predvsem na ponudbo programa založbe, ki je upraviteljica posamezne knjigarne in/ali pa knjigarno pomaknila krepko v smer trgovine s papirnimi, keramičnimi in drugimi (šolskimi) potrebščinami.
To vodi vsaj do dveh nasledkov: kot prvo, založniki imajo brez knjigarn zaradi pomanjkanja prostora na knjigarniških policah vse več težav z ustvarjanjem prodaje na tem segmentu prodajnih poti. Zato vsakoletni knjižni sejem zanje postaja vse pomembnejše izložbeno okno, na katerem lahko svoj knjižni program vsaj v sejemskih dneh predstavljajo širše zainteresiranemu občinstvu na bolj izpostavljenih knjižnih policah.
Napredujoča monokulturizacija knjigarn pa, kot drugo, vodi tudi v zoževanje nabora knjižnih vsebin, s katerimi se lahko nagovori širša bralska (in nakupovalska) javnost. Tako med letošnjimi najbolj prodajanimi domačimi knjigami za odrasle najdemo komaj kakšen klasičen leposlovni roman, saj so širše trženje večinoma doživela žanrska ali pa hibridna dela, ki lahko učinkovito nagovarjajo tudi splošne medije, ti pa so ključen element pri predstavljanju knjig širši publiki.
Kaj to pomeni za prihodnost naših knjigarn? Nič dobrega. Ob nadaljevanju obstoječih trendov, po katerih se iz knjigarn vse bolj umika tudi prodaja učbenikov (in obučbeniškega gradiva), ki se seli tako v šole kot naravnost k distributerjem, se lahko, ob odsotnosti korenitih ukrepov, ki bodo pomagali založniški panogi kot celoti, nadejamo nadaljnje erozije knjigarniškega polja. Po grobih ocenah nekaterih strokovnjakov bi se ob nadaljnjem upadanju učbeniške in splošne knjižne prodaje v prihodnjem obdobju lahko začelo znatno zapiranje manjših slovenskih knjigarn, ki so zelo odvisne od tovrstnih prihodkov. Tako bi se lahko kmalu zgodilo, da bi se kar nekaj Slovencev, ki bivajo v (manjših) mestih, nekega jutra zbudilo v kraju brez knjigarne.
Seveda si tega najbrž ne želi nihče, ki kaj da na duhovni in intelektualni razvoj sebe in svojih potomcev. Kljub spletu in takojšnjemu dostopu do informacij z vsega sveta so knjigarne, ob knjižnicah, še vedno najsvetlejša luč v svet (novega) znanja, kar si jo je doslej izmislila človeška civilizacija.
Pojdimo po vrsti.
Amerika – bitka velikanov
Z Marcelom Štefančičem, jr. se vsak po svojih poteh že skoraj trideset let odpravljava v Ameriko, in ko se kateri od naju vrne s te poti, je vedno znova na vrsti poročilo, kaj se tam dogaja na popkulturni krajini. Tako se je Marcel pred kratkim vrnil iz Los Angelesa in mi v svojem »reportu« omenil tudi to, da so zaprli knjigarno Barnes & Noble v Santa Monici, ki sem jo obiskoval več kot dve desetletji. Šlo je za dopadljivo večnadstropno knjigarno v obmorskem delu Los Angelesa (LA), kjer ima to velemesto vsaj nekaj pridiha prijetnega mesteca, po katerem se človek lahko sprehaja tudi peš (v nasprotju s preostalim delom LA, kjer je treba skoraj nujno uporabljati avto), njeno zaprtje pa je tako še eno znamenje, kam se obrača knjigotrštvo v Ameriki.
Po tem, ko so pred skoraj desetimi leti zaprli drugo največjo ameriško knjigarniško verigo Borders, je zdaj na udaru tudi korporativno vodena knjigarniška veriga Barnes & Noble, ki je z več kot šeststotimi lokacijami še edina preostala vseameriška veriga knjigarn. Kaj je njen problem? Predvsem to, da je vodena centralistično, da ima precej uniformirano in precej dolgočasno postavitev knjig, da nimajo posluha za lokalne preference prebivalcev mest in območja, v katerih se nahaja, in da knjigarnarji niso dobro poučeni o knjigah, saj praktično na vsako povpraševanje odgovorijo s tem, da te povabijo k pultu, kjer v računalnik vtipkajo naslov, po katerem sprašuješ.
Sejem postaja pomemben za manjše založnike, ki nimajo svojih knjigarn.
Na ožjem območju LA, ki ima večkratnik prebivalcev Slovenije, sta tako samo še dve knjigarni iz te verige. Zadnja leta smo čez lužo po eni strani zato priče ponovnemu vzponu tako imenovanih neodvisnih knjigarn, torej knjigarn, ki niso vezane na kakšno (večjo) verigo, so pa ponavadi locirane v mestnih jedrih in želijo z domačno prijetnostjo svojega ambienta (h kateremu spada tudi ponudba domače kave), premišljeno razpostavljenimi knjigami, kulturnimi dogodki, na katere vabijo svoje občinstvo in dobro informiranimi knjigarji nagovoriti publiko, ki jo predstavljajo tako lokalno prebivalstvo kot turisti. Kar nekaj takšnih knjigarn vztraja tudi v Los Angelesu in zadnje čase pridobivajo pomen. Med njimi je morda najpomembnejši Vroman's Bookstore v Pasadeni, ki ga štejejo za najstarejšo in največjo neodvisno knjigarno v južni Kaliforniji, saj je bila odprta že daljnega leta 1894, Marcel pa je v njej tokrat naštel več kot trideset zaposlenih.
Po drugi strani pa lahko zadnje čase spremljamo tudi razvoj internetnega giganta Amazon, ki svojo prisotnost v fizični obliki krepi v treh smereh. Prva so sodobne zidane knjige, v katere razporejajo predvsem knjige, ki so se že izkazale s prodajo na njihovi spletni strani, pri čemer posrečeno združujejo digitalni in fizični model, saj naročnikom njihovega Amazon Prime (plačljivega mesečnega paketa, ki ga ima že kakšna polovica ameriških družin) omogočajo nakup knjig po spletni ceni tudi v zidanih knjigarnah. Zdaj imajo že sedemnajst knjigarn, eno so pred kratkim odprli tudi v Los Angelesu, napovedujejo pa se odprtja novih.
Druga veja njihovega razvoja so trgovine z imenom Amazon 4-star, ki so jih začeli odpirati pred kratkim, v njih pa je na voljo blago (tudi knjige), ki ima na Amazonu oceno kupcev v višini najmanj štirih zvezdic. Tretji segment njihovega približevanja kupcem pa so prodajna mesta, tako imenovani Amazon Pop-Upi, ki so postavljeni v nakupovalnih središča, v trgovine z zdravo hrano Whole Foods (ki je od lani v lasti Amazona) itn., na katerih lahko ob pomoči usposobljenega svetovalca kupite vse Amazonove naprave in pakete. Inteligentno združevanje ter povezovanje digitalnega in realnega se torej kot prihodnji poslovni model kaže tudi v knjigotrštvu.
Evropa – prevzemanje in učvrščevanje
V Evropi stvari na tem področju še vedno potekajo po stari matrici. Ponekod veliki knjigarji še zmeraj prevzemajo manjše in jih potem poskušajo integrirati v svoj poslovni model. Najbolj očiten tovrsten primer se je pred kratkim zgodil v Veliki Britaniji, ko je po Otoku najbolj razprostranjena knjigarniška veriga Waterstones prevzela butično knjižno verižico Foyles, ki se je ponašala tudi z eno najbolj priljubljenih londonskih knjigarn. Novi lastniki, ki menda srednjeročno načrtujejo prodajo celotne verige, so zagotovili, da bodo v Foylesovih knjigarnah tudi v prihodnje ohranjali njihovo avtohtono identiteto, tako da bo zanimivo opazovati, ali se bo to res zgodilo.
Drugje po Evropi stavijo na ohranjanje knjižne kulture tudi na mestni ravni. Pred nekaj tedni mi je eden od slovenskih založnikov prinesel najnovejši nemški knjigarniški zemljevid (stanje november 2018). Mesto, ki se uvršča v sam vrh po obsegu knjigarniških površin, je, denimo, Augsburg, tretje najstarejše mesto z močno univerzo in bogato kulturno zgodovino, ki ima v absolutnem smislu precej več kvadratnih metrov knjigarn kot, denimo, dobrih šestdeset kilometrov oddaljeni München, čeprav je bavarska prestolnica kar šestkrat večja od njega.
Kako pa je v Sloveniji
Po tem, ko se je ravnokar končal knjižni sejem v ljubljanskem Cankarjevem domu, v katerem je večina založb imela svojo stojnico, s čimer smo šest dni lahko simulirali nacionalno knjigarniško ulico, na kateri ima vsaka založba svojo knjigarno, se vračamo v realnost slovenske knjigotrške infrastrukture. Ta je v zadnjih tridesetih letih, vse od sprejema zakona o podjetjih konec leta 1988, doživela veliko evolucijo (o čemer obširneje pišem v decembrskem uvodniku revije Sodobnost), saj se je v primerjavi z desetletji poprej ponudba knjig v slovenskih knjigarnah v povprečju močno zožila. Vsaj v manjših enotah in v manjših mestih po Sloveniji se je osredotočila predvsem na ponudbo programa založbe, ki je upraviteljica posamezne knjigarne in/ali pa knjigarno pomaknila krepko v smer trgovine s papirnimi, keramičnimi in drugimi (šolskimi) potrebščinami.
To vodi vsaj do dveh nasledkov: kot prvo, založniki imajo brez knjigarn zaradi pomanjkanja prostora na knjigarniških policah vse več težav z ustvarjanjem prodaje na tem segmentu prodajnih poti. Zato vsakoletni knjižni sejem zanje postaja vse pomembnejše izložbeno okno, na katerem lahko svoj knjižni program vsaj v sejemskih dneh predstavljajo širše zainteresiranemu občinstvu na bolj izpostavljenih knjižnih policah.
Na Otoku je Waterstones prevzela butično knjigarno Foyles.
Napredujoča monokulturizacija knjigarn pa, kot drugo, vodi tudi v zoževanje nabora knjižnih vsebin, s katerimi se lahko nagovori širša bralska (in nakupovalska) javnost. Tako med letošnjimi najbolj prodajanimi domačimi knjigami za odrasle najdemo komaj kakšen klasičen leposlovni roman, saj so širše trženje večinoma doživela žanrska ali pa hibridna dela, ki lahko učinkovito nagovarjajo tudi splošne medije, ti pa so ključen element pri predstavljanju knjig širši publiki.
Kaj to pomeni za prihodnost naših knjigarn? Nič dobrega. Ob nadaljevanju obstoječih trendov, po katerih se iz knjigarn vse bolj umika tudi prodaja učbenikov (in obučbeniškega gradiva), ki se seli tako v šole kot naravnost k distributerjem, se lahko, ob odsotnosti korenitih ukrepov, ki bodo pomagali založniški panogi kot celoti, nadejamo nadaljnje erozije knjigarniškega polja. Po grobih ocenah nekaterih strokovnjakov bi se ob nadaljnjem upadanju učbeniške in splošne knjižne prodaje v prihodnjem obdobju lahko začelo znatno zapiranje manjših slovenskih knjigarn, ki so zelo odvisne od tovrstnih prihodkov. Tako bi se lahko kmalu zgodilo, da bi se kar nekaj Slovencev, ki bivajo v (manjših) mestih, nekega jutra zbudilo v kraju brez knjigarne.
Seveda si tega najbrž ne želi nihče, ki kaj da na duhovni in intelektualni razvoj sebe in svojih potomcev. Kljub spletu in takojšnjemu dostopu do informacij z vsega sveta so knjigarne, ob knjižnicah, še vedno najsvetlejša luč v svet (novega) znanja, kar si jo je doslej izmislila človeška civilizacija.
