Tiskane izdaje
Berardi je kritičen tako do prekarnega dela kot do tako imenovanega vraževerja mezdnega dela. Avtor množice knjig (v slovenščini imamo poleg novoizdane še knjigo Duša na delu) je prepričan, da je tudi redna zaposlitev, za katero ljudje prejemajo dohodek, oblika zasužnjevanja in izkoriščanja. Temu se je treba zoperstaviti: »Odpoved obveznosti dela ne pomeni lenobe, ampak šele omogoča ustvarjalnost. Hiperaktiven sem, ker nimam obveznosti dela,« je Berardi dodatno pojasnil svoj pogled v pogovoru z Nikolaiem Jeffsom, avtorjem spremne besede h knjigi.
Toda prava nevarnost mezdnega dela danes po njegovem tiči v razmerju do porajajočega se fašizma v Evropi, Rusiji in ZDA. Podobno kot se je Hitler solidariziral z razredom revnih, ponižanih delavcev in jih namesto z delavci naslavljal z Nemci in vojščaki, danes na primer Trump naslavlja belopolto delovno silo ZDA. Podobno kot nacizmu ni uspelo zmagati v Evropi, tudi današnjim desničarskim politikom in njihovim strategijam ne bo, bodo pa poskrbeli za uničenje, je prepričan. »Prihodnjih deset let bo tako groznih, da nočem govoriti o tem,« je dejal.
Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump in politiki sorodnega kova pretvarjajo belopolto delovno silo v razred nacionalističnih delavcev. Po njegovem ni naključje, da se trgi zelo lepo odzivajo na Trumpa. Njegove simpatije do delavcev očitno na noben način ne zmotijo delovanja kapitala. In kakšna je rešitev? »Ni izhoda,« pravi Berardi. Barack Obama je poskušal, a mu je spodletelo na vseh ravneh.
Berardi ne vidi osvoboditve niti v razvoju tehnologij. Pretočnost, dostopnost informacij, v katero so številni teoretiki polagali upe, ni orodje osvoboditve. Množica in hitrost informacij nam v resnici onemogočata razumeti situacijo in ne dopuščata razbrati dogajanja v svetu. Internet, ki ga Berardi pojmuje kot tehnolingvistični avtomatizem, nadomešča voljo, odločanje in možnost vednosti. Kanček možnosti vidi zgolj v kolektivni solidarnosti mednarodnega kognitivnega prekariata (tj. visoko izobraženih ljudi z nestabilno, slabo plačano zaposlitvijo).
Ne samo za otroke
»Zgodba za otroke, v kateri uživajo samo otroci, je slaba otroška zgodba!« S tem mnenjem Cliva Staplesa Lewisa, avtorja Zgodb iz Narnije, bi bilo mogoče povzeti enega od včerajšnjih dogodkov v sejemski Debatni kavarni.
Spregovorili so namreč o dobrih knjigah, ki odpirajo najbolj pereče teme, in vendar so dosegljive zelo mladim, včasih celo najmlajšim, hkrati pa močno nagovarjajo tudi odrasle. O knjižnem trendu oziroma fenomenu otroških in mladinskih knjig, ki jih berejo tudi odrasli, so spregovorili Silva Kos, prevajalci Tina Mahkota, Darko Čuden in Jaka Andrej Vojevec ter predsednica slovenske sekcije IBBY, Mednarodne zveze za mladinsko književnost, Tilka Jamnik, v naslov debate pa postavili trditev, ki najverjetneje povsem drži: Dobre knjige za vse generacije so redke. Pogovor se je torej vrtel o kakovostni literaturi (od slikanic do romanov) za vse generacije, ki je lahko nujna vez z današnjim naraščajočim generacijskim prepadom in edinstvena pot do medsebojnega razumevanja in empatije, o katerih se zdi, da vse bolj usihata.
Fenomen, ki so mu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na Norveškem in Švedskem nadeli ime allålderslitteratur in kasneje na Otoku crossover fiction, da torej odrasli berejo knjige, namenjene otroškim ali mladostniškim očem, seveda ponuja veliko vprašanj, ni pa novost. Táko nalepko so dobile svetovne uspešnice J. K. Rowling o Harryju Potterju, ki so postale tako rekoč prototip žanra, pa niz romanov Philipa Pullmana Njegova temna tvar, roman Marka Haddona Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa, seriji Suzanne Collins Igre lakote in Stephenie Meyer Somrak, sem bi lahko prišteli tudi nekatere naslove Isabel Allende, celo Harukija Murakamija.
Če se ozremo po bližnji okolici, je mogoče ugotoviti, da si odrasli bralec zlahka najde imenitno branje na seznamu, na katerem Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo Mestne knjižnice Ljubljana od leta 2010 opremi odlične izvirne slovenske in v slovenščino prevedene knjižne naslove s priznanjem zlata hruška. Jasne ločnice med pisanjem za mladostnike ali odrasle ni, je pa »crossover« pred dvema desetletjema tako rekoč čez noč postal založniška niša z velikim potencialom, saj je v veliko primerih prinesel tako navdušenje bralcev kot kritiško odobravanje.
Pogled v preteklost pove, da ta fenomen pravzaprav poznamo že dolgo v različnih odtenkih: Robinsona Crusoeja Daniela Defoeja berejo vsi, Cervantesovega Veleumnega plemiča don Kihota iz Manče prav tako, tudi Swiftova Guliverjeva potovanja, sprva namenjena odraslim, že dolgo zanimajo tudi mlajše bralce. Bralsko zanimanje gre seveda tudi v drugo smer – zlahka se najdejo odrasli bralci, ki neznansko uživajo v prigodah medvedka Puja ali se izgubljajo v labirintih Čudežne dežele, po katerih jih vodi Alica.
