Ko imaš deda Amerikanca

Štefan Kardoš je v romanu Vse moje Amerike postavil literarni spomenik družinski in prekmurski mitologiji

Objavljeno
19. junij 2018 01.00
Posodobljeno
19. junij 2018 13.33
Štefan Kardoš pravi, da niso vsi Prekmurci tako hrepeneli po združitvi s preostalimi Slovenci. Foto Tadej Regent
V petem romanu je Štefan ­Kardoš prepletel resničnost in fikcijo ter zgodovino svoje družine, domačih Križevcev in Prek­murja. Sprva je v Delovih poletnih zgodbah objavil kratko zgodbo, ki je bila napoved novega romana o Prekmurcih v ameriškem Betlehemu. Nato je zgodbo o dedu Šandorju Amerikancu in vnuku K.-ju zapisal še v večplastnem romanu Vse moje Amerike.


Številne slovenske družine imajo strica ali teto v Ameriki. Jo ima tudi vaša?


Ima, vendar se stiki počasi, a zanesljivo, izgubljajo. Moji predniki so se namreč izselili v Ameriko že pred prvo svetovno vojno ali tik po njej. Drugače je z ženino družino. Njenemu staremu očetu je po drugi svetovni vojni grozila že druga deportacija na Goli otok, na vrat na nos je zbežal z ženo in tremi sinovi, hči, ženina mati, je takrat bila v šoli in je ostala doma.
 

»Žijtek se lejko tüdi tak obrnej, ka müva te najni Dou gledava zdaj poslejdnjič.«
Ameriški Betlehem ima najbolj strnjeno skupnost Prekmurcev v ZDA. Ste veliko raziskovali?


Sem, že zato, ker se je moj stari oče rodil v tem pensilvanskem jeklarskem mestu. Obsežno raziskavo je opravil že dr. Mihail Kuzmič, veliko gradiva je zbranega v njegovi disertaciji. Se pa še vedno odkrije kaj novega. Publicistična dejavnost tamkajšnjih prekmurskih izseljencev je bila zelo močna, veliko pa je bilo izgubljenega.

Ves čas romana poteka boj različnih oseb z narodnostno in državno identifikacijo. Gotovo so mnogi imeli velike težave s tem?


O avtorju
Štefan Kardoš je pesnik, pisatelj, urednik in učitelj, ki je preživel otroštvo v Križevcih v Prekmurju. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz slovenščine in socialne kulture ter se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Leta 2003 se je z romanom Sekstant s soavtorjema Normo Bale in Robertom Titanom Felixom uvrstil med pet finalistov za nagrado kresnik. Za delo Rizling polka je leta 2008 prejel nagrado kresnik za najboljši slovenski roman.
Del romana govori o času tik po prvi svetovni vojni, ko niso vsi Prekmurci tako hrepeneli po združitvi s preostalimi Slovenci, kot se zdi z današnje oziroma zmagovalne perspektive. Še več težav z nacionalno identifikacijo so imeli tako imenovani ogrski Slovenci v Betlehemu, o katerih govorim v prvem delu romana, saj tja niso segale lovke ideološkega, predvsem pa ne represivnega aparata nove države, Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Branje betlehemskega časopisja s prve polovice dvajsetih let 20. stoletja lepo kaže močne ideološke pritiske madžarske strani, ki je poskušala vplivati na ogrske Slovence s tako imenovano vend­sko teorijo, po kateri naj bi bili Slovenci med Rabo in Muro nekaj povsem drugega od kulturno inferiornih, zaostalih kranjskih Slovencev ali Srbov, ta ideologija je poleg šovinističnega strašenja pred primitivnimi Balkanci ogrskim Slovencem pihala na dušo, da so v civilizacijskem smislu nekaj več od drugih Slovanov, Slavov, po tisočletni skupni zgodovini malodane enakovredni Madžarom.
Na čelu betlehemske evangeličanske cerkve ogrskih Slovencev je bil karizmatični madžarski duhovnik dr. Stiegler, ki se je prekmurščine tako dobro naučil, da je v njej pisal dramske igre. Stiegler je bil najvplivnejši zagovornik vendske teorije v tem mestu, njegov vpliv je bil velik tudi širše v ZDA.
Najpomembnejši katoliški negovalec verskega življenja in madžarske zavesti 'Vendov' v ZDA je bil duhovnik Lovrenc Horvat, po poreklu Slovenec iz porabskega Gornjega Senika. Oboji skupaj, promadžarsko usmerjeni katoliški in evangeličanski vplivneži, so pisali in pošiljali peticije svetovnim silam, zmagovalkam prve svetovne vojne, naj Prekmurje (to poimenovanje je nastalo komaj po vojni) oziroma Slovensko/Vendsko krajino vrnejo stari domovini Madžarski. Madžarski ideološki pritiski na Slovence v Betlehemu so popustili komaj takrat, ko je Vatikan konec leta 1923 vzel Prekmurje sombotelski škofiji in ga priključil ­mariborski.

Posebnost romana so dialogi v stari prekmurščini. Ste med pisanjem odkrili veliko starih besed?


Dialogi so pisani v eni izmed različic severnega prekmurskega narečja, ki morda res zveni arhaično, vendar se skoraj tako govori še danes. Namerno sem pretiraval z nekaterimi arhaizmi in madžarizmi, da bi bil jezik podobnejši tistemu iz slovenskega betlehemskega časopisja iz dvajsetih let 20. stoletja. Poleg tega sem nekatere citate iz teh časopisov zapisal v originalni, madžarski grafiji, tako da je za bralca, tudi takega, ki je vešč prekmurščine, to lahko velik šok. Podoben šok je bil pred sto leti za Prekmurce, vajene prekmurščine, zapisovane z madžarskimi črkami, soočenje s kranjsko slovenščino in gajico.

Zgodba je tipično sodobna, saj zajema aktualno emigrantsko ­tematiko. Če morda na migrante­ iz lastne družine gledamo nekako z romantično naklonjenostjo, nas migranti, ki prihajajo v Evropo, resno ogrožajo?


Vnuki današnjih migrantov bodo na trpljenje dedov najbrž prav tako gledali z romantično naklonjenostjo. Tudi Amerika izpred stotih let ni gledala na prišleke, predvsem tiste iz vzhodnega dela Evrope, prav nič naklonjeno, imela jih je za drugorazredne ljudi. Otok Ellis pred New Yorkom ni ­dobil imena Otok solza po naključju. Naši dedje so kljub ponižanjem verjeli v Ameriko in jo ­idealizirali.

Deli romana se dogajajo v relativni sedanjosti, ko se po koščkih odrivajo vezi naše sedanjosti, ki je zgrajena le iz preteklosti.


Sedanjost temelji na naših predstavah o preteklosti, dejstvom enakovreden del teh so tudi izmisleki, pomote, spominski zdrsi in podobno. Prva pripovedna linija v romanu je literarizacija družinskega mita o Šandorju Amerikancu, druga je glas vnuka, ki bi rad napisal roman o dedovi življenjski poti. Manjša možganska poškodba vzbudi v njem strah in dvome o spominih, ti dvomi pa ga pripeljejo za hrbet idealiziranim predstavam o dedu in lastnem odnosu do njega, mit začne razpadati pred njegovimi očmi. Toda ali je sedanjost mogoča brez mita o prednikih in preteklosti?