Ko je bilo lastništvo nad ljudmi naravno kot dihanje

In dobila je krila: Zgodovinski roman Sue Monk Kidd o boju za odpravo suženjstva in enakopravnost žensk.

Objavljeno
20. april 2016 17.07
Romana Dobnikar Šeruga
Romana Dobnikar Šeruga

Koča strica Toma pisateljice­ Harriet Beecher Stowe je bil leta 1852 prvi ameriški protisuženjski roman (in leto dni kasneje že preveden v slovenščino).

Roman In dobila je krila pisateljice Sue Monk Kidd nekaj več kot poldrugo stoletje kasneje opisuje natanko tisto obdobje ameriške zgodovine, ko sta se zdela sužnjelastništvo in manjvrednost črncev od Boga zapovedani in v kamen za večno vklesani dejstvi.

V vmesnem času se je podrl svet, v katerem se je zdelo »lastništvo nad ljudmi tako naravno kot dihanje«, in napisana je bila vrsta del najrazličnejših žanrov, ki so popisali trpljenje temnopoltih sužnjev v Ameriki in razgalili sistem, ki je ne samo dopuščal, ampak celo predpisoval tako neusmiljeno izkoriščanje in rasno razlikovanje.

V zadnjih letih je Hollywood po­vzdignil to tematiko med trendov­ske, denimo s filmom Dvanajst let suženj, nastalem po istoimenski prvoosebni knjižni pripovedi ­Solomona Northupa.

Tudi iz knjižnega prvenca Sue Monk Kidd Skrivno življenje čebel (2002) je nastal istoimenski film, v katerem je vlogo glavne junakinje, štirinajstletne Lily, ki zbeži od doma, zaigrala Dakota Fanning, gojiteljico čebel, h kateri se zateče, pa Queen Latifah.

Pri njeni drugi knjigi In dobila je krila (2014) je za promocijo največ naredila kar slavna Oprah, ki je delo uvrstila v svoj knjižni klub. Sue Monk Kidd je pridobila naklonjenost Oprah pa tudi številnega (verjetno večidel ženskega) bralstva po svetu, ker je v svoji zgodbi prepletla dve temi, suženjstvo oziroma boj za njegovo ukinitev in emancipacijo žensk.

Zgodovina in fikcija

Ena od dveh glavnih junakinj je namreč ameriška borka za odpravo suženjstva in za ženske pravice iz prve polovice 19. stoletja Sarah Grimké. Na to v ameriškem zgodovinskem spominu skoraj neznano ime je pisateljica naletela v newyorškem Brooklynskem muzeju, na sliki Banket Judy Chicago, na kateri so med drugim zapisana imena 999 žensk, ki so pomembno prispevale k zgodovini. Med njimi sta imeni Sarah in Angeline Grimké, sester iz Charlestona v Južni Karolini, od koder je doma tudi pisateljica.

Začela je raziskovati njuno živ­ljenjsko zgodbo, ki je bila za ženski iz visoke družbe na ameriškem jugu 19. stoletja zares skrajno nekonvencionalna: namesto da bi se poročili stanu primerno, sta se odpovedali bogastvu, veri in domu, da bi se borili ne samo za takojšnjo osvoboditev sužnjev, temveč celo za rasno enakopravnost, kar je bila celo med zagovorniki odprave suženjstva prelomna ideja. ­Sarah je bila poleg tega prva ženska v ZDA, ki je napisala feministični manifest.

Sarah kot zgodovinski osebnosti je Sue Monk Kidd za par ustvarila izmišljeno junakinjo, sužnjo Pokoro, ki jo Sarah dobi kot darilo za enajsti rojstni dan. Sarah noče sužnje, vendar te tradicionalne geste ne more zavrniti. Zato pa skuša karseda ignorirati predpisani položaj in obnašanje do sužnjev, tako da jo, denimo, uči pisati in brati – kar je bilo sužnjem prepovedano –, nazadnje ji tudi obljubi, da jo bo nekega dne osvobodila.

To se na koncu knjige, 35 let kasneje, tudi zgodi, a vmes se dramatično razvijata živ­ljenjski zgodbi obeh protagonistk, ki si prizadevata osvoboditi se spon in »razširiti svoja krila«. Ena je trpka suženjska usoda Pokore, ki jo držita pokonci materina ljubezen in neskončna kljubovalnost, prav tako podedovana od matere. Mati Charlotte, uporniška, a nadarjena šivilja za svojo gospodarico, je inspiracija za naslov romana. Pokori­ je namreč povedala, da so njeni predniki v Afriki nekoč lahko leteli­ in da bodo tudi njej nekega dne spet zrasla krila.

Po drugi plati Sarahina mati nima niti malo razumevanja za hčerine svobodomiselne nadzore. Njene študijske namene in ambicijo postati prva pravnica v državi v kali zatre, češ, »vsakemu dekletu je treba za njeno lastno dobro izbiti iz glave ambicije«, in jo prisili, da si začne iskati moža. Leta bo trajalo, da se ji bo uspelo rešiti vnaprej določene usode in kot revni kvekerici preseliti na sever ZDA.

Kljub psihološko nekoliko naivno izrisanemu odnosu med Sarah in Pokoro – na srečo se je pisateljica uprla želji, da bi ju napravila za prijateljici – bralca zares presune, s kakšno popolno samoumevnostjo, še več, absolutnim prepričanjem, da je tako pravično in upravičeno, je domnevno omikana in moralna, tudi globoko verna, ameriška družba v 19. stoletju degradirala tako temnopolte kot ženske v manjvredne ljudi.

Oziroma, kot pokaže Sue Monk Kidd, ženske so bile vredne le toliko, kolikor se jih je dalo bogato omožiti, sužnji pa toliko, kolikor je bilo zapisano v knjigovodskih knjigah zemljeposestnikov. V enem od ključnih trenutkov zgodbe sužnja Pokora najde knjigo, v kateri so na zadnji strani, »takoj za vodnim koritom, samokolnico, kladivom za žeblje in mernikom koruze«, navedeni sužnji in njihova vrednost. Njeno mater so ocenili za vredno 550 dolarjev, njo za 500.

Ta šokantna navedba izhaja iz zgodovinskega dejstva. Pisateljica je med proučevanjem zgodovine družine Grimké naletela na študijo o njihovi hiši v Charlestonu, v kateri je bil tudi prepis legalno overovljenega inventarja, ki so ga napravili ob smrti Sarahinega očeta leta 1819. Na podrobnem seznamu lastnine so bila tudi imena sedemnajstih sužnjev. »Navedena so bila med bruseljsko stopniščno preprogo in enajstimi metri bombaža,« je povedala pisateljica v nekem intervjuju.

»Brala sem njihova imena, starosti, dela, ki so jih opravljali ... Kočijaž, sobarica, pomivalec, šivilja itd. in nato, koliko so bili domnevno vredni. Neka sužnja Diana, stara 36 let, je bila navedena kot 'neuporabna', njena vrednost kot en dolar. Vključeni so bili štirje otroci, stari osem, šest, štiri leta in štiri mesece. Njihova mati je bila Bess, stara trideset let. Vrednost vseh petih je bila ocenjena na 1500 dolarjev.«

Zmožnost, da krutost napravimo nevidno

Tu se je pokazala ne samo človeška sposobnost za krutost, ampak tudi zmožnost, da jo napravimo nevidno, opozarja Sue Monk Kidd. Trenutek v romanu, ko Pokora prebere svojo suženjska vrednost, razume kot neizbežno soočenje s travmo suženjstva, ki ga po njenem Američani nujno potrebujejo, saj imajo v svojo zgodovino vtkanih 246 let suženjstva, pa se še vedno ne morejo soočiti z njo.

In ne le Američani. Živimo v času novodobnega suženjstva in zdi se, da naša zmožnost, da – prepričani, da je to edino pravično in pošteno – skupine ljudi določimo za manjvredne, ni nič manjša.