Ko je lahka muza preživljala opero

Novo glasbenozgodovinsko delo Henrika Neubauerja razgrinja skoraj pozabljeno zgodovino zvrsti, ki je bila po drugi svetovni vojni pri nas v nemilosti.

Objavljeno
27. maj 2020 19.00
Posodobljeno
27. maj 2020 19.00
Neubauer v novi knjigi razkriva skoraj pozabljen del slovenske gledališke zgodovine.
Foto Jure Eržen
V izjemno obsežnem, več kot štirideset enot obsegajočem knjižnem opusu zgodovinarja opere in baleta, opernega režiserja, koreografa, profesorja, zdravnika in publicista Henrika Neubauerja je nov naslov: knjižica Operetno dogajanje v ljubljanski operi med koncem prve in koncem druge svetovne vojne 1918–1945.

Neubauerjeva knjiga je posvečena operetam slovenskih in tujih skladateljev, ki so bile izvedene med letoma 1918 in 1945 v ljubljanski operni hiši, v dodatku ponuja natančen kronološki seznam izvedenih operet v tem obdobju.
 

Straussov Netopir petkrat


Avtor je razdelil vsebino na poglavja, ki jih začne z zgodovino nastanka operete pri Jacquesu Offenbachu in Florimondu Rongerju - Hervéju ter njenim začetnim zmagovitim pohodom po svetu, popiše tudi prve operete pri nas in operete v slovenščini od leta 1892 do prve svetovne vojne. Poznejši razvoj zvrsti je razdelil na tri obdobja, ko so ljubljansko narodno gledališče in njegovo repertoarno politiko vodili ravnatelji Friderik Rukavina, Mirko Polič in Vilko Ukmar.

Neubauer vsa dela obravnava z vidika njihove recepcije glede na medijske odmeve in mnenja v strokovni glasbeni literaturi. V omenjenem času je bilo med več kot 400 glasbenogledališkimi deli v ljubljanski operni hiši premierno izvedenih 93 operet, od teh je bilo prvih izvedb 77, nekaj od teh je prišlo na vrsto večkrat – Netopir Johanna Straussa na primer petkrat. Vsako sezono je bilo razmerje med operetami in operami približno ena proti štiri, včasih nekaj manj, včasih več. Vsekakor so vedno prevladovale opere, čeprav je bil finančni izplen pri operetah, ki so imele večinoma več ponovitev, bistveno večji.


 

Je opereta tlakovala pot operi?


Na včerajšnji predstavitvi dela v dvorani kulturnega centra Schellenburg na Slovenski cesti je pisec krajšega spremnega besedila Borut Smrekar povedal, da je Neubauer na področju glasbenega gledališča opravil velik opus, avtor je po njegovem opravil izredno pomembno delo, saj so njegova dela izhodiščna točka za nadaljnje raziskave.

»Ta knjiga,« je dodal Smrekar, »je za našo kulturno zgodovino zelo pomembna: opereta je bila po drugi svetovni vojni pri nas v nemilosti, taka prepoved je bila unikum, bili smo najbolj čistunski, odgovora, zakaj je bilo tako, še nimamo, zgolj predvidevanja, in to je izziv za raziskave. V predgovoru sem opozoril na branje med vrsticami, razdelitev na tri ravnatelje in primerjave njihovih repertoarjev ponujajo več aspektov, s to knjigo pa dobimo tudi podatke o odzivnosti občinstva.«
 

Lahka muza


V spremni besedi je Smrekar zapisal, da se je Neubauer lotil »skorajda povsem zastrtega dela naše gledališke zgodovine. 'Pozabo' obdobja operete pri nas lahko v veliki meri pripišemo izredno odklonilnemu odnosu do 'lahke muze' s strani nove oblasti in z njo povezanih intelektualnih krogov na Slovenskem takoj po drugi svetovni vojni in nekakšni neuradni prepovedi operete, svoje pa je prispeval tudi precej podcenjevalen odnos dela glasbene in gledališke kritike do te zvrsti že v času med obema svetovnima vojnama.«

Smrekar je dodal, da je v času, ki ga obravnava Neubauerjeva knjiga, opereta »dobesedno 'preživljala' opero oziroma je operno dejavnost omogočala«, po njegovem je ravno opereta tlakovala pot do zlate dobe slovenske opere.
 

Pregled domačih in tujih operet


Avtor v uvodu dela omeni, da je operete slovenskih skladateljev predstavil že pred dvanajstimi leti v delu Opereta v Sloveniji, za simpozij letošnjih (zdaj prestavljenih) Slovenskih glasbenih dnevov je pripravil pregled vseh operet, domačih in tujih, ki so bile na sporedu v ljubljanski operni hiši od konca prve svetovne vojne, novembra 1918, do konca druge svetovne vojne, maja 1945.

Knjiga je izšla s finančno pomočjo Slovenskega gledališkega inštituta kot samozaložba v butični nakladi 100 izvodov.