Tiskane izdaje
Če bi radi prebrali ljubezensko zgodbo iz starih časov, polno gorečih čustev, prevar, hrepenenja in deziluzij, je prava knjiga za vas roman Resna igra švedskega avtorja Hjalmarja Söderberga (Modrijan, prevod Danni Stražar).
Pri nas spoznavamo knjigo z več kot stoletno zamudo, v švedskem izvirniku je namreč izšla leta 1912. Seveda nosi pridih časa in okolja, v katerem je nastala, a kljub nekoliko oddaljenemu kontekstu še vedno deluje – z magijo osvoji bralca, tako da jo prebere na dušek, od začetka do konca. Upravičeno velja za literarno klasiko in eno najlepših ljubezenskih zgodb v literarni zgodovini.
Vendar roman ni bil vedno cenjen. V zgodnjem obdobju ustvarjanja literarna kritika Hjalmarja Söderberga (1869–1941) kot pisatelja ni cenila, beremo v spremni besedi Mite Gustinčič Pahor. Dobival je zelo ostre kritike in bil deležen odpora javnosti.
Šele pozneje je dobil priznanje kritikov, ki mu gre. Danes velja za enega največjih švedskih stilistov in je po nekaterih ocenah primerljiv z Augustom Strindbergom. Poleg Resne igre je znan še njegov roman Doctor Glas, ki velja za švedsko verzijo Zločina in kazni.
Nedolžna ljubezen
Dogajanje v Resni igri je postavljeno na Švedsko na prelomu 19. in 20. stoletja. Začne se kot nedolžna ljubezenska zgodba dveh mladih ljudi sredi idiličnega poletja na otoku poleg Stockholma. Vse je videti tako normalno in logično, mladi ljudje se pač zaljubijo, še posebej, če je poletje. On je Arvid Stjärnblom, ambiciozen novinar, ona Lydia Stille, eterično lepa mladenka, hči znanega slikarja.
Med njima se zgodi nekaj zmenkov in poljub, a tu se stvari ustavijo. On je negotov, zdi se mu, da finančno še ni sposoben vzdrževati družine. In ko takole omahuje, nenadoma izve, da se je Lydia zaročila z veliko starejšim dobro situiranim moškim, znanim antropologom. Arvid je globoko razočaran, a poskuša živeti naprej.
Leta minevajo, zdi se, da se rane celijo, in Arvida ujame na limanice ženska z imenom Dagmar. Z njo se poroči, a to je zakon, sklenjen iz nekakšne udobnosti, brez ljubezni. Rodita se jima dve hčeri in Arvidu se zdi življenje še kar znosno in sprejemljivo.
Potem pa nekega dne po naključju sreča v operi Lydio in stvari se postavijo na glavo. Stara čustva izbruhnejo na plan in ljubezen je naposled konzumirana. A nič več ni tako nedolžno in svetlo, kot je bilo nekoč, daleč od tega. Ljubezen postane resna in nevarna igra, saj gre vendarle za prešuštvo. A ne samo to, tudi v Lydijini glavi so se stvari spremenile.
To pot se ona noče vezati. Zapusti moža in se sprijazni s tem, da ne bo več videla hčere, a očitno ne zato, da bi za vedno ostala z Arvidom. Lydia se preda ljubimcu, a ga tudi zavrne in zamenja. Je zapletena, skrivnostna in morda celo manipulatorska ženska. Očitno ona vodi to resno igro. On je v primerjavi z njo veliko bolj preprost in premočrten v svojih hrepenenjih.
Ženska, ki obvladuje
Lydia se v tej moškocentrični družbi vedno bolj kaže kot samostojna, odločna ženska, akterka, znanilka feminističnega prebujanja. V bistvu se oba osrednja lika poskušata znebiti družbenih okovov, vendar se zdi Lydia pri tem veliko bolj aktivna.
Roman primerjajo z dvema najbolj znanima romanoma o prešuštnicah iz literarne zgodovine, Ano Karenino in Gospo Bovary. Toda za razliko od njiju Lydia ni niti žrtev lastnih fantazij niti družbenih predsodkov. In tudi ne konča kot njeni znani literarni sopotnici.
Ljubezenska igra med ljubimcema v nadaljevanju postane tobogan čustev, še posebej za Arvida postane ljubezensko življenje divja ježa z bolečimi padci. Spozna, da je njegova predstava o romantični ljubezni zgolj iluzija.
Zelo živi liki
Söderbergov pripovedni slog je preprost, nekateri pravijo žurnalističen, nikakor sentimentalen, tako kot ni sentimentalen roman kot celota, čeprav se na začetku zdi, da je pred nami ravno nekaj takega. Posebno zanimivega ga delajo zelo živi liki. Zlasti Lydia ni svetniški ženski lik, temveč zelo realen. Prav tako Arvid s svojo mehko, senzibilno in ranjeno dušo.
Pred nami je torej brezčasna ljubezenska zgodba. A še zdaleč ni samo to. V tkivu ljubezenskega narativa je veliko družbenih, političnih in filozofskih tem tedanjega časa. To je tudi roman o moralnih vprašanjih, ki jih prinaša ljubezen, zlasti, če je konzumirana v obliki prevare. Arvid se, denimo, čudi samemu sebi, kako je iz pokončnega in visoko moralnega človeka postal nekdo, ki z lahkoto vara ženo.
Roman raziskuje ljubezen tudi z vidika usode, namreč, usojenosti vsega, kar se nam zgodi. Protagonisti poskušajo ugotoviti, ali bi lahko ušli usojenosti. V ozadju ves čas odmeva takratno družbeno in kulturno dogajanje. Zlasti politične, literarne in druge zadeve se zrcalijo skozi Arvidovo novinarsko delo.
Zgodba je delno avtobiografska. Söderberg je delal kot novinar pri časopisu Svenska Dagbladet. Tudi sam je bil ujet v nesrečen zakon, ki ga je pripeljal na rob obupa in v alkoholizem. Zapletel se je tudi v dolgo in naporno razmerje s poročeno igralko Mario von Platen.
