Spinozova pisma: »Groza me je prerekanja«

Pisma Benedictusa (Baruha) de Spinoze so izjemno branje. Popeljejo nas v ozadje njegovega miselnega sveta, v njegovo socialno življenje, intelektualno omrežje Evrope, če se sme tako reči. Podobno kot smo lani ugotovili v predstavitvi Wittgensteinovih Dnevnikov, branje tovrstnih dnevnikov v našem dojemanju avtorjev, posebej če so filozofi, znani po resnih teorijah, dela počlovečujoče. Pokaže nam jih v vsakdanjem utripu življenja, ranljive, napadene in razmišljujoče v realnih koordinatah družbenega in intelektualnega dogajanja.

Zato velja vabilo bralcu, naj, podobno kot avtor teh vrstic, pozorno prebira pismo za pismom, za potrebe tega prispevka pa bomo najprej predstavili, kaj je o njih, in o slovenskem prevodu v spremni študiji, povedal eden od prevajalcev, Kajetan Škraban.

Upoštevali so jih misleci, kakršna sta Jacobi in Hegel

Kar zadeva prisotnost Spinoze v slovenskem jeziku, pove, so njegova dela pri nas dobro zastopana. Že precej zgodaj je Primož Simoniti prevedel Etiko, v dvojni izdaji in v prevodu Nataše Homar sta izšli dve razpravi, Razprava o izboljšavi uma in njegovo zadnje delo, Politična razprava. Sledila so Pisma o zlu, ki jih je prevedla Tanja Mlaker, in pa Teološko-politična razprava, ki jo je prevedel Jan Bednarik. V prevodu Blaža Božiča je izšla tudi Kratka razprava o Bogu, človeku in njegovi dobrobiti.

Poleg Hebrejske slovnice sta za prevajanje ostala še dva »deziderata«, torej deli, ki bi ju želeli prevesti: prvo delo, ki ga je Spinoza edinega objavil pod svojim imenom, so Principi kartezijanske filozofije, ki jim pripadajo tudi Metafizične misli, drugo pa je njegova integralna korespondenca.

Spinoza se je v svojem filozofiranju strogo držal logičnih načel in izpeljav in v argumentaciji nikoli ni bil žaljiv. FOTO: Shutterstock

Čeprav Pisma nimajo enakega pomena kakor na primer Etika ali Teološko-politična razprava, kaže omeniti, da so jih z resnostjo učenjakov brali in upoštevali misleci, kakršna sta Jacobi in Hegel.

Škraban poudari dve značilnosti Spinozovih pisem. Prva je v »določeni previdnosti«. Zaradi svojih nekonvencionalnih tez se je ves čas spoprijemal z negativnimi reakcijami, zato se je zatekal k določeni meri previdnosti in diskretnosti. Zlasti ko je denimo razpravljal o protislovnosti učlovečenja Boga in alegoričnosti Kristusovega vstajenja. Nekaterim, na primer Blijenberghu in Leibnizu, svojih najpomembnejših stališč niti ni želel posredovati.

Druga posebnost pa je to, da pisemske izmenjave nikoli ni začel sam. Leta 1662 je v pismu Oldenburgu zapisal tole: »Bojim se namreč, da bi to razjezilo teologe našega časa in da bi s svojim običajnim sovraštvom pričeli napadati mene, ki me je prerekanja naravnost groza.« Spinoza je nekoč pripadal judovski skupnosti in dobro se je zavedal, kaj pomeni manjšinsko idejno izpostavljanje v večinskem okolju.

Leta 1663 so izšli njegovi Principi Descartesove filozofije. Odzivi so bili dobri in upal je, da mu bodo omogočili objavo še drugih del. Toda ta, razen Principov z Metafizičnimi mislimi, za časa njegovega življenja niso bila objavljena. Že v 60. letih pa je pisal osnutke drugih del.

V prvih pismih z Oldenburgom leta 1661 je razpravljal o definicijah, podobnih tistim iz Etike, leta 1662 je spisal razpravo o odvisnosti od prvega vzroka, o božjih atributih, o odnosu med Bogom in naravo ter o izboljšavi uma. To je bilo v 13. pismu.

V 29. pismu, odposlanem leta 1665, mu je Oldenburg pisal, kako vidi, da Spinoza že bolj teologizira kot filozofira, kajti zapisoval je misli o prerokbi, angelih, čudežih in podobno. To je bil odgovor na Spinozovo pismo, ki žal ni ohranjeno, toda v odgovoru je mogoče prepoznati začetke Spinozovega pisanja Teološko-politične razprave.

Najpomembnejša
filozofska pisma

Poznavalci Spinozova pisma oziroma korespondenco razvrščajo v tri skupine: ena je »biografska«, dve sta vsebinski. Biografska pisma osvetljujejo Spinozovo življenje, njegovo biografijo, bolezen, kako so ga vabili na profesuro v Heidelbergu ... Sem sodijo tudi uvidi v njegov intelektualni razvoj in razmisleki o znanosti.

Pri vsebinskih skupinah se najprej nadaljuje njegov angažma v znanstvenih debatah. Na primer korespondenca o Boylovih razpravah, pisma o optiki in brušenju leč. S slednjim si je Spinoza namreč služil kruh. Tu je tudi korespondenca z Leibnizem, z Jellsom, tu so pisma van der Meeru o matematiki. Pisma razkrivajo, kako naj bi v praksi delovala Spinozova zgodnja fizika delcev in kakšni so bili njegovi razmisleki o empirični znanstveni metodi.

Najpomembnejšo skupino pa sestavljajo filozofska pisma. Med njimi niso najpomembnejša tista, ki kažejo na razvoj drugih Spinozovih del, temveč tista, v katerih se za potrebe polemike o določenih stvareh izjasni prvič oziroma drugače kot sicer v objavljenih drugih delih. Komentatorji tako izpostavljajo 12. pismo ali »Pismo o neskončnem«. To je bilo med najbolj odmevnimi. Potem je tu 17. pismo o predstavljanju ali imaginaciji, v katerem raziskovalci njegovega dela najdejo namige za rekonstrukcijo njegove teorije individuuma.

Milanska katedrala, ena največjih cerkva na svetu. Spoinoza je imel velike težave s teologi, ki so predstavljali tudi politično moč svojega časa.  FOTO:Getty Images, Stockphoto

V pismih od 51. do 56. se najde korespondenca z Boxlom o vprašanju nujnosti in naključja ter lepote, kar ponovi še v korespondenci z Oldenburgom (pisma 73–75 in 77–79), v kateri se med drugim loti svojega odnosa do krščanstva. V tej kategoriji se najde tudi (redka) kritika drugih filozofov: Descartesa in Bacona (2. pismo), Hobbesa (50. pismo) in antičnih avtoritet (56. pismo).

Junaki korespondence s Spinozo so Henry Oldenburg, Ehrenfried W. Von Tschirnhaus, Georg H. Schuller, Gottfried W. Leibniz, Johannes Hudde, Willem van Blijenbergh, Hugo Boxel in drugi.

V polemikah glede panteizma

Kot smo zapisali, je Oldenburg v 29. pismu Spinozi zapisal, kako vidi, da tu pa tam bolj teologizira kot filozofira. Oldenburg med vsemi dopisovalci zaseda prvo mesto, pripada mu največji delež med njimi. Bil je nemški teolog, večji del življenja pa je preživel v Angliji in se posvečal spodbujanju znanstvenega napredka. Bil je tajnik Kraljeve družbe in bil je pod patronatom Roberta Boyla. Je eden prvih znanih bralcev Spinozove metafizike in že v prvem pismu v tej knjigi lahko vidimo, v kakšnem slogu in medsebojnem spoštovanju sta si dopisovala. Pisma se začenjajo z »imenitnemu gospodu« in končujejo z »globoko naklonjeni in vdani«. Oldenburga in njegov angažma posebej omenjamo zato, ker je večina Spinozovih problemov z oblastjo izvirala iz »pomenkov« o Bogu, o, kot se je izrazil Oldenburg, »neskončni razsežnosti in mišljenju, o razliki med tema atributoma in o njunem ujemanju, o naravi združitve človeške duše s telesom«. Oldenburg je Spinozo znova in znova izzival, naj mu pojasni ta razmerja, kar se je tudi zgodilo.

Prvotna katedrala Sv. Pavla v Londonu, mesti v katerem je za znanost skrbela Kraljeva družba. Spisnoza se je dopisoval z njenimi člani. FOTO: Wikipedia 

Spinoza je Boga v drugem pismu, torej v odgovoru, definiral kot bitje, »ki sestoji iz neskončno mnogo atributov, od katerih je vsak neskončen oziroma kar najpopolnejši v svojem rodu«. Toda, in to je bilo kasneje predmet premnogih polemik glede panteizma, Spinoza zapiše tudi, da »v naravi ne moreta obstajati dve substanci, ne da bi se razlikovali po vsem bistvu«. Iz tega seveda sledi, da substanca ne more biti »proizvedena«, temveč da obstajanje spada k njenemu bistvu. In končno, za Spinozo mora biti vsaka substanca neskončna in najpopolnejša v svojem rodu.

Lahko si predstavljamo, kakšen vihar so povzročili Spinozovi nauki že pri samem Oldenburgu, ki mu je bil sicer zelo naklonjen. Oldenburg je v odgovoru zatrdil, da Bog nima nič formalno skupnega z ustvarjenimi stvarmi, kar je Spinoza ne le postavil na glavo, temveč podprl še s tole mislijo: »... da ljudje niso ustvarjeni, ampak le nastanejo, in da so njihova telesa obstajala že prej, čeprav so bila oblikovana drugače ...«

Spinoza je v svet ezoterike vnašala stroge znanstvene kriterije. FOTO: Arhiv

To je le nekaj (sicer bistvenih) fragmentov misli, s katerimi je Spinoza izzival mislece svojega časa. Oldenburg ga je blagohotno vedno pozival, naj mu pojasni, kako razumeti »resnični in prvi vzrok stvari«, kar lahko spremljamo do 30. pisma, v katerem Spinoza razodene, kako se nanj lepi očitek o ateizmu. V njem je povedal, da sestavlja razpravo o svojem pogledu na Sveto pismo, k čemur ga spodbuja nekaj razlogov: najprej predsodki teologov, ki jih skuša »razkrinkati in odstraniti iz duhov modrejših ljudi«, potem ga k temu spodbuja mnenje, ki ga ima o njem preprosto ljudstvo, »ki me ne neha obtoževati ateizma«, in slednjič ga spodbuja svoboda filozofiranja »in tega, da povemo, kar mislimo«, kar sicer zatirajo pridigarji s svojo pretirano avtoriteto in objestnostjo.

Med pismi najdemo tudi taka, ki jih je podpisal sam Leibniz (45. pismo), vendar zadevajo vprašanja optike in žariščnice pri lečah. Sploh pisma, ki se ukvarjajo s suho fizikalno znanostjo, delujejo kot medetapna prizorišča za druge razprave, na primer o strahovih in zagrobnimi življenji duš (Boxel, 51. pismo). Predvsem pa o teoloških dogmah, zaradi katerih se je Spinoza vedno znova znašel na družbenem in ideološkem obrobju.

V imenu svobode

Spinoza se je v svojem filozofiranju strogo držal logičnih načel in izpeljav in v argumentaciji nikoli ni bil žaljiv. Nasproti sebe pa je večkrat imel ljudi, ki so do njega bili napadalni in žaljivi. Eden takih (67. pismo) je bil Albert Burgh, sicer Amsterdamčan liberalno-protestantskega porekla, ki mu je bil sprva naklonjen. Na potovanju po Italiji (leta 1673) pa je v Benetkah opustil kartezijanske ideje, nato se je v Rimu spreobrnil v katolicizem. K spreobrnitvi je čez dve leti v precej nesramni maniri pozval tudi Spinozo: »Bolj kot sem vas nekoč cenil zaradi tenkočutnosti in ostrine vašega duha, bolj vas zdaj objokujem in žalujem za vami: kajti čeprav ste res genialen človek in ste od Boga dobili duha, odlikovanega z mnogimi darovi, ter ljubite in celo hlepite po resnici, pa dopuščate, da vas vodi za nos in zavaja tisti bedni in tako ošabni knez zločestih duhov.« Na Spinozo so leteli očitki, da je šel v herezijo in da se v svoji teoriji obnaša, kot se obnašajo heretiki.

Amsterdam je bilo zadosti svobodno mesto, da je preneslo svobodomiselnga duha, kakršen je bil Spinoza. FOTO: Cris Toala Olivares/ Reuters Pictures

Baruh, kasneje iz hebrejskega preimenovan v krščanskega Benedikta de Spinozo, je bil v mladosti vzgojen v judovski veri. Živel je v Amsterdamu. Na začetku je svojo filozofsko pot hodil z Descartesom, toda kasneje, kot lahko razberemo tudi iz pisem, je zavrnil teorijo dveh različnih substanc (materialne in duhovne). Spinoza je torej zavrnil Descartesov dualizem, kmalu so ga razglasili za panteista. Zagovarjal je svobodo, tudi pravico do svobode izražanja, še več, zagovarjal je popolno svobodo misli. V pismih, ki jih imamo pred seboj, je to vidno povsem jasno. Ta libertinistični pogled je danes še bolj aktualen kot kritika Svetega pisma, ki ga je bral predvsem kot zgodovinsko stvaritev, ki jo je mogoče podvreči kritiki. Vse te vidike je premišljeval v okviru svobode, ki jo omogočajo filozofija, logika in razum. Pisma se berejo kot dokument življenja velikega filozofa, ki je v marsičem preživel preizkus časa.