Veliki finalisti kresnika 2016: Ko prideta do besede glasba in dotik

Prvenec Mirta Komela Pianistov dotik popelje bralca na dokaj neraziskano literarno področje dotika.

Objavljeno
15. junij 2016 11.58
17.3.2009 Ljubljana, Slovenija. Mirt Komelj, filozof in predavatelj na Fakulteti za druzbene vede - FDV.FOTO:JURE ERZEN/Delo
Romaneskni prvenec Pianistov­ dotik pisatelja, pesnika, filozofa­ in predavatelja Mirta Komela si za glavno temo vzame nenavaden predmet, ki je v literaturi bolj poredko deležen­ tako izčrpne obravnave – ­problem dotika.

Kot nakazuje že naslov, je osrednja figura zgodbe prav pianistov dotik. Pisatelj postavi v razmerje glasbenika in njegov stik z inštrumentom, torej dotik, ki zanj postane ultimativna izkušnja sublimnega; njegova velika stvar in življenjska strast. Natančneje, roman postavi­ v ospredje življenje pianista ­Gabrijela Goldmana. Zgodba se začne v bolnišnici, v kateri je po psihičnem zlomu pristal glavni junak. To je izhodišče romana, s katerega nas tretjeosebni pripovedovalec popelje skozi Gabrijelovo življenje: od rojstva do trenutka, ko se deček seznani s klavirjem, ki zapečati njegovo usodo in kariero, pa vse do njegovega prodora v svet vrhunske glasbe in naposled zloma, ko se svet tipa ali dotika zreducira le še na klavirske tipke.

Dotik inštrumenta in ves univerzum, ki se z njim vzpostavi, v romanu dopolnjuje ljubezenska epizoda, ko se Gabrijel seznani z usodno in misteriozno lepotico. Tu gre za literarno raziskavo, kaj se z dotikom zgodi v ljubezni, v strastni noči ljubezenske dvojice, četudi je romanca kratka in mimobežna. Z besedami književnega kritika Aljaža Krivca: »Prav tako bi bilo mogoče trditi, da tekst izraža značilnosti svojevrstne študije dotika. V tem natančno spisanem romanu namreč praktično vsi elementi težijo prav k slednjemu – na vse mogoče načine. Odstopanj je malo, ko pa se vendarle pojavijo, so dvosmiselna.«

Gre torej za natančno literarno introspekcijo tega, kaj dotik sploh je, kako definira subjekta in določa njegovo razmerje do sveta stvari in drugih ljudi. Takšen izbor teme nas, glede na to, da je avtor posvetil dotiku tudi filozofsko delo Poskus nekega dotika, ne sme čuditi. Bogat slog tudi sicer neprestano vzdržuje vez s filozofijo, teo­rijo in literarno­ zgodovino. Avtor­ namreč vseskozi referira na teoretske tekste, filozofske ideje, pa tudi na nekatere literarne mojstre. Pomemben element knjige je, da za glasbo – tako za ključna dela glasbene umetnosti kot za razmerje z inštrumenti – iznajdeva nov jezik, ki prav gotovo nekaj dolguje literarnemu modernizmu pa tudi postmodernizmu. Umetnostni zvrsti, ki po definiciji ne nastopa v redu jezika in nas naslavlja v redu emocij, priskrbi literarni izraz, mestoma pa ponudi tudi čisto teoretske uvide vanjo.

V romanu, ki ga je izdala založba Goga, velja izpostaviti še nekaj potez, ki jih ne srečamo pogosto v slovenski književnosti. Predvsem Komel obravnava netipičnega junaka: psihični ustroj pianista, ki se opira na resnično osebnost kanadskega pianista Glenna Goulda, o katerem se je govorilo, da se je v zadnjih letih življenja lahko dotaknil zgolj svojega klavirja. To dovolj nenavadno temo avtor postavi v svetovno metropolo New York in ga prepričljivo oživi pred bralčevimi očmi. Ni nepomembno, da njegov glavni junak pripada judovski skupnosti, s čimer avtor vplete v roman tudi vprašanje judovske manjšine, njenih kulturnih specifik in doprinosa k življenju velike metropole.

Ironični pripovedovalec

Krivec v romanu izpostavi še: »Tisto, kar razburka pripoved, zgrajeno vsaj na začetku iz dvojne časovne perspektive, torej trenutne sedanjosti (tragičnega dogodka, po katerem se osrednji lik znajde v bolnišnici in zaradi katerega očitno občuti fobijo pred dotikom) in predzgodbe čudežnega otroka, je pripovedovalec.«

Če so namreč odlike romana v tem, da se pogumno loti na videz obskurne teme dotika, da nadalje razgrne pred bralcem življenje glasbenega genija v velemestu, je treba dodati, da zgodba deluje prav po zaslugi pripovedovalca, ki ob vseh jezikovnih preigravanjih in intelektualnih odvodih premore nekaj ironije, samoironije in humorja. Ta samorefleksivna, humorna drža pripovedovalca ublaži tesnobne dimenzije Gabrijelove zgodbe oziroma jih primerno uokviri, prav tako po zaslugi te šaljive ­pripovedovalske instance delujejo tudi ­slogovne bravuroze in ­digresije v filozofijo in literarno ­zgodovino.