Ko se je Sartre spogledoval z jastogi

Zakaj je filozofija o tem, da smo svobodni in odgovorni za svoja dejanja, pozabljena?

Objavljeno
18. december 2018 03.00
Posodobljeno
18. december 2018 11.53
Usoden eksistencialistični par. Foto wikipedia
Težko si predstavljamo, kakšen zvezdnik je nekoč bil filozof Jean-Paul Sartre. Leta 1945 so mladi do zadnjega kotička napolnili Salle des Centraux v Parizu, kjer je predaval, še več jih je ostalo pred vrati. Zaradi slabega zraka in cigaretnega dima se je več ljudi onesvestilo. New York Times je naslednji dan objavil njegovo fotografijo s podpisom: Filozof Sartre. Ženske so omedlevale.

Knjiga ni le polna zgodb, ampak tudi prave, resne filozofije.


Angleška avtorica Sarah Bakewell v knjigi V kavarni eksistencialistov opiše filozofijo in življenje tega filozofskega gibanja, ki je dodobra spremenilo svet oziroma je bilo v dialogu s tistimi, ki so, po uničujoči drugi svetovni vojni, premišljevali o življenju in njegovem bistvu. To je bil čas, ko je bilo prilagajanje največji greh in je idealizem cvetel, kot češnjevi cvetovi maja.
Danes že pozabljen eksistencializem je bil, kot ugotavlja avtorica, bolj razpoloženje kot filozofija. To je bil čas, ko so bile intelektualke in intelektualci seksi, moderni, ko so diktirali modo (črni puliji, obvezna cigareta, pomečkani dežni plašči, kariraste srajce), ves čas so se prepirali, glasne polemike po časopisih so zamenjale smrtonosne dvoboje iz Puškinovih časov. Kavarne so bile takrat najboljše pisarne. Nikjer se ni rodilo več idej in napisalo več knjig. Simone de Beauvoir in Jean-Paul Sartre, najbolj markanten par tistega časa, sta vsak dan pisala za isto mizo v Café de Flore, pila kislo hišno vino in zvečer v tej isti kavarni tudi zaplesala.
 

Od strasti do vrtoglavice


Ko se je vse začelo, sta bila Beauvoirova in Sartre stara okoli petindvajset let, bila sta ambiciozna študenta filozofije in začela ju je zanimati fenomenologija. Sartre je navdih za novo in zeitgeistno filozofijo našel pri nemških filozofih, kot sta Husserl in Heidegger. Ugotovil je, da če si fenomenolog, lahko govoriš o čemerkoli in iz tega narediš filozofijo. Recimo iz fenomenov, kot so: strast, pariški parki, vrtoglavica, sram, revolucija, džez, koktajli, skrivnostna ženska, s katero se je za trenutek spogledal pod nočno svetilko. Sartre je filozofijo pisal, kot bi pisal roman, v njej je bilo veliko občutij, čutil in življenja.



In potem Bakewellova, ki je tudi avtorica odlične knjige o Montaignu z naslovom Kako živeti? (prevod Janez Penca), opisuje zgodbe o glavnih akterjih tistega časa, o privlačnem Albertu Camusu, ki je verjel, da se upor nikoli ne konča, o Borisu Vianu, pisatelju in trobentaču, ki je umrl na premieri filma, posnetega po njegovem romanu, o zapeljivi Juliette Gréco, ki se je leta 1949 zaljubila v Milesa Davisa, o Nelsonu Algrenu, ameriškem pesniku, ki je pisal o obstrancih in prostitutkah, s katerim je imela Simone de Beauvoir strastno ljubezensko razmerje in ki je v kopalnici posnel njeno slavno poželjivo golo fotografijo, ki je šele pred leti prišla v javnost in vznemirila intelektualne kroge. V knjigi izvemo, da je bil Sartre sicer kompliciran, da so bila njegova politična prepričanja mnogokrat sporna, a je bil tudi karizmatičen, ni imel odnosa do materialnih reči, ko je prebral knjigo, jo je takoj nekomu podaril. Tudi denarja se je želel čim prej znebiti – ves čas ga je razdajal, v žepih je nosil zvitke frankov in jih kot bombone delil natakarjem. Znal je biti tudi romantičen: »V navzočnosti ljubezni testo duha vzhaja, kadar pa je ni, se sesede.« Kot je napisal eden od njegovih prijateljev, je bil »pošten kot bruhajoči ognjenik« in »radodaren kot sveže zorana njiva«. Zavrnil je vse državne nagrade, ki so mu jih hoteli dati, odpovedal se je celo Nobelovi.
 

Zgodbe in filozofija


Leta 1953 je Aldous Huxley napisal kultno knjigo Vrata zaznavanja, v kateri opisuje občutenje sveta pod vplivom mamil. Sartre se je prav tako odločil, da bo zalil svoje čute in možgane z meskalinom, ki mu ga je vbrizgal prijatelj zdravnik, in tako odkril nove dimenzije sveta. Najprej je videl eksotične plesalke, ki so plesale po travnikih, a so kasneje halucinacije postajale vse bolj grozljive. Tudi ko je bilo tripa že konec, so ga še mesece zasledovali jastogi s človeškimi očmi, ki so na ulici strmeli vanj. Sartre je bil odvisen od pomirjeval in poživil, goltal jih je velikanske količine.

image
Ko se je vse začelo, sta bila Beauvoirova in Sartre stara okoli petindvajset let. Foto wikipedia



Da ne bo pomote, avtorica knjige je odlična poznavalka filozofije in knjiga ni polna le anekdot in biografskih zanimivosti. V poglavjih natančno in zanimivo preprosto razloži zapleteno Heideggerjevo filozofijo, Sartrovo razmišljanje o svobodi, Merleau-Pontyjevo Fenomenologijo zaznave in seveda izjemno feministično delo Simone de Beauvoir Drugi spol, ki ga je napisala leta 1949.

Knjiga je berljiva, a ni lahkotna, vse te biografske podrobnosti sem navedla le, da bi vas zvabila k branju, kot dračje je, s katerim pokriješ past za slone. To je bil čas, ko filozofije ni bilo mogoče ločiti od življenja in ko so bile ideje tesno povezane z ljudmi, ki so verjeli, da jih lahko tudi uresničijo in da imajo usodo v svojih rokah.