Ločitve po slovensko: kriza med 12. in 14. letom

Ločitve: Psihoterapevtka dr. Veronika Podgoršek se je v svoji novi knjigi lotila celostne obravnave ene najtežjih preizkušenj
Objavljeno
11. september 2018 18.00
Posodobljeno
12. september 2018 10.24
Dr. Veronika Podgoršek: Zvezo najuspešneje rešijo tisti, ki v odnosu še vedno najdejo več prednosti kot pomanjkljivosti. FOTO Miran Juršič/Onaplus
Po podatkih statističnega urada se je lani pri nas ločilo 2387 parov, kar je bilo za 5,7 odstotka manj kot leto prej, a je bilo tudi (za 2,8 odstotka) manj porok. Vsi ti zdaj že nekdanji zakonci poleg tistih, ki niso bili poročeni in so se razvezali neuradno, prestajajo oziroma so že prestali povečini vse tisto, kar je v svoji novi knjigi popisala psihoterapevtka s področja družinske in zakonske terapije dr. Veronika Podgoršek.

Po njenih opažanjih ločitve »po slovensko« največkrat potekajo na dva načina: ali se zakonca razideta na miren način in ostaneta spoštljiva drug do drugega in do otrok, ki jim želita prihraniti trpljenje, ter zelo dobro vesta, zakaj sta se ločila, ali pa vse skupaj spremenita v pravo vojno, ki se med drugim zaradi razdelitve premoženja vleče leta in leta. Ločitev tudi dandanes, ko razvezanih ne zaznamuje tako močno, kot jih je še pred desetletji, šteje za eno najtežjih življenjskih preizkušenj in za marsikoga utegne biti enako travmatična, kot bi bila smrt partnerja. Tudi tistim, ki so prepričani, da so nanjo dobro pripravljeni, prinaša veliko čustveno breme in na več področjih vsakdanjega življenja utegne kulminirati v dramo. »Temeljna želja vsakogar je, da bi zveza trajala, zato je vsak razhod težak, saj prizadene temeljno človekovo potrebo po pripadanju, zbuja občutke zavrženosti, zapuščenosti in osamljenosti, torej prizadene vsa tista človekova najgloblja čustva. Zaradi tega se zamegli slika, vse vidimo v povsem drugačni luči in se tudi odzivamo zelo neracionalno. Zato si nekdanja ljubimca lahko postaneta največja sovražnika. V takšnih situacijah ljudje pogosto ostanejo sami in ne vedo, kam se lahko obrnejo, kako lahko kaj uredijo in kako si kaj olajšajo, zato sem v knjigo ob pomoči strokovnjakov s področja civilnega in gospodarskega prava ter policistov vključila tudi te vidike,« pojasnjuje avtorica.

image
V Sloveniji največ zakonov razpade po štirinajstih letih. FOTO: Matej Družnik


Dvesto osemdeset strani Ljubezni po ljubezni je razdelila v deset poglavij, začenši z razumevanjem ločitve in odločitve zanjo. Kot ugotavlja, je »ločitev v sodobni družbi hkrati preveč in premalo v uporabi; ali drugače – prevečkrat se ljudje ločijo z napačnimi razlogi in iz napačnih razlogov ostajajo skupaj«. »Prehitro« ločevanje je vsakdanja praksa, hkrati pa mnogi v zakonu oziroma partnerstvu, ki jih ne zadovoljuje, vztrajajo leta, saj se niso pripravljeni odreči finančni varnosti, družbenemu položaju, se soočiti s samoto in podobno. Po njenih besedah je največja škoda, kadar partnerja prepozno poiščeta pomoč, saj tedaj običajno že izgubita upanje, ki pa je ključnega pomena, da je kaj še sploh mogoče rešiti. »Največ uspeha se obeta tistim, ki želijo odnos ohraniti in v njem še vedno prepoznavajo več pozitivnega kot negativnega, več prednosti kot pomanjkljivosti. Če nekdo še prosi, vpije, joče in teži, je še vedno zelo vpet v partnerstvo in si ga želi ohraniti. Vztrajam, da na terapijo prideta oba, saj je le tako mogoče opredeliti, kakšen je njun odnos. Pomembna pa je predvsem implementacija sprememb, saj brez tega ni napredka. Delo s takimi, ki si zvezo želijo rešiti, je prava poezija, saj vztrajajo in iz srečanja v srečanje kažejo napredek tako pri sebi kot v zvezi,« povzema.
 

Kriza med 12. in 14. letom


V Sloveniji največ zakonov razpade po štirinajstih letih, kar se ujema tudi s podatki v spisih družinske odvetnice Nuše Maček, ki je v knjigi prispevala poglavje o postopku ločitve. Vanj je vključila svoje izkušnje z ločitvami strank – med njenimi je največ izobraženih parov srednjega razreda iz urbanega okolja. Kar osemdeset odstotkov žensk, ki se pridejo k njej pozanimat o ločitvi in se poslovijo z nasvetom, naj vendarle poskusijo z zakonskim svetovanjem, se vrne s pojasnilom, da je mož predlog zavrnil, češ da ne potrebuje svetovanja. V svoji pisarni zaznava dve najpogostejši vrsti ločitev. Prva je vezana na teh »statističnih« dvanajst do štirinajst let zakona dveh praviloma univerzitetno izobraženih in dobro situiranih partnerjev z dvema otrokoma.

»To so partnerstva, v katerih ima tudi ženska kariero; ve, kaj hoče v življenju, in ne sprejema podrejenega položaja. Partnerja sta se poročila iz ljubezni, ker sta si želela živeti skupaj, ker sta sanjala o družini, imela skupne cilje, želela sta se skupaj postarati …«, pa se ni izšlo. Pri drugi vrsti ločitev se za razvezo odločijo ženske, običajno pri petdesetih. Leta so vztrajale v zakonu, ki jih ni osrečeval, zdaj ko so otroci odrasli, pa je po njihovem primeren čas, da naredijo ta korak, saj se jim zdi, da s tem ne bodo prizadele nikogar. »Ne počutijo se stare, aktivne so in polne energije, potrebujejo nekoga ob sebi, ki jim reče, rad te imam, ljubim te, želijo si nežnosti … Rade bi bile opažene vsak dan, ne samo za rojstni dan! Njihovi moški pa razmišljajo drugače: Saj sem ti že povedal, da te imam rad, saj vidiš, da sem s tabo, kaj bi sploh še rada!« povzema najznačilnejše besede takšnih dolgoletnih zakoncev odvetnica.

image
V Sloveniji največ zakonov razpade po štirinajstih letih. FOTO: Igor Modic


Prav v takšnih družinah pa se pojavijo očitanja, ki so po besedah Veronike Podgoršek ena najbolj bolečih. »Najhuje je, ko potem starša svojemu oziroma svojim že odraslim otrokom, ki so med odraščanjem že tako ali tako trpeli zaradi njunih odnosov, naposled naprtijo še krivdo, češ da se nista ločila samo zaradi njih. Vselej pravim, da je veliko bolje, da se starša razideta pravočasno. In naj dodam, da se pogosto zgodi, da imajo otroci ločenih na koncu več kot drugi; ne samo da lahko po letih prerekanja med staršema lažje zadihajo. Če se v sestavljenih družinah dobro razumejo, imajo tudi večjo skupnost oziroma več članov, na katere se lahko, denimo, obrnejo po pomoč, podporo. Zato si ne delajmo utvar, da je za otroke najbolj pogubna ločitev,« še opominja.
 

Do končne odločitve v dveh letih


Iskanje skupnih poti se konča, ko eden od partnerjev spozna, da drugi noče ničesar spremeniti oziroma si razmerja ne želi ohraniti. Od prve resne misli na ločitev do končne odločitve zanjo običajno mineta dve leti. Toda kot opominja avtorica, mora moč za razhod – ne glede na navidezni poglavitni vzrok – priti od znotraj, sicer je ta korak težko narediti. Vsekakor pa partnerja v zamerah drug do drugega ne bi smela iskati le pomanjkljivosti in krivde drugega, temveč bi morala predvsem ovrednotiti samega sebe, tudi znotraj odnosa. In takih, ki to vedo, je vse več, opaža. »V mojo svetovalnico vse več ljudi prihaja na individualno psihoterapijo, saj se zavedajo, da morajo najprej stvari pospraviti pri sebi. In vesela sem, da je med njimi vse več mladih, starih od 20 do 25 let, torej takšnih, ki pri sebi opažajo težave, ki bi jih radi rešili, osebnostno zrasli in jih ne nosili oziroma vpletali v razmerje. Radi bi razumeli, zakaj ravnajo, tako kot ravnajo, in se trudijo spremeniti vzorce, ki jih motijo,« povzema. Toda kot večkrat poudarja, tudi ona nima čarobne paličice, navsezadnje pa življenje tu in tam prinese kakšno presenečenje. Družinska odvetnica Nuša Maček je imela primere, ko sta se zakonca že razšla, nato je mož na glavno obravnavo prišel s šopkom. Predlog za razvezo so umaknili, onadva pa sta odšla na kosilo. A tudi kot namiguje naslov knjige, po ljubezni slej ko prej pride – ljubezen, ki ji je avtorica posvetila zadnje poglavje.