Ko snežak ni samo snežak in druge zimske zgodbe

Četrti letni čas je odlično orodje za ustvarjanje atmosfere v romanu. Sneg imajo najraje pisci kriminalk.

Objavljeno
15. februar 2018 14.39
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

Ponavadi pišemo o poletnem branju, lahkotnih knjigah, ki se priležejo ob pljuskanju valov in petju škržatov. Toda zimsko branje je lahko še prijetnejše: zunaj naletava sneg, bralec si pod debelo odejo greje noge, opazuje ognjene zublje v kaminu in se v miru predaja bralnemu užitku. Ker se približujejo zimske počitnice, je trenutek za tovrstno ugodje tu. Zbrali­ smo nekaj popularnih knjig za prebiranje v smučarskem letovišču.

Zima in sneg sta odlično literarno orodje, pisatelj lahko z njima ustvari atmosfero, ki podpira različne zgodbe. Zasnežena, hladna pokrajina lahko oddaja idilične, pravljične, srhljive, opustele, klavstrofobične, romantične ali kake druge vibracije.

Posebno priročen je snežni metež, ki odreže kraj od sveta. Taka izolacija je sama po sebi srhljiva, poleg tega v odrezani skupnosti ustvari posebno dinamiko dogajanja. Zima in sneg sta pogosta zlasti v delih ruskih in skandinavskih avtorjev, pri slednjih predvsem pri piscih kriminalk, kar glede na tamkajšnje vremenske razmere najbrž ni nič nenavadnega.

Rdeči madeži na beli podlagi

Mojster združitve bele snežne podlage in krvavih dejanj je denimo vodilni pisec skandinavskih kriminalk Jo Nesbø. V slovenskem prevodu imamo njegovega Snežaka, kriminalko, v kateri se sneženi mož pojavi na prizoriščih zločinov vedno, ko izginejo poročene ženske, in to ob prvem snegu.

Na delu je množični morilec in kriminalist Hole seveda skuša ugotoviti, kdo to je in kaj ga žene k umorom. Roman je napisan v hitrem, napetem ritmu, polnem suspenza, ki bralca priklene nase.

Sneg kot eno osrednjih gibal dogajanja uporabi tudi danski pisatelj Peter Høeg v kultnem trilerju Gospodična Smilla in njen občutek za sneg. Gospodična Smilla ima raje sneg kot ljudi, na sneg se tudi dobro spozna, saj je preživela otroštvo na Grenlandiji.

Poznavanje snega jo pripelje do suma, da smrt dečka, s katerim se je spoprijateljila, v resnici ni bila nesreča, temveč umor, zato začne zadevo raziskovati na lastno pest. Roman ob napeti kriminalni zgodbi obravnava tudi dansko postkolonialno stvarnost, ki se kaže skozi ambivalenten odnos glavnega lika do danske ­družbe.

Zadušljivo ozračje

Zadeve lahko postanejo še bolj grozljive kot v Nesbøjevih romanih. Spomnimo se na Sijaj Stephena Kinga. Dogajanje je postavljeno v hotel v koloradskem gorovju, kjer se pisatelj in zdravljeni alkoholik Jack Torrance zaposli kot zimski oskrbnik. Njegov sin ima nadnaravne sposobnosti, da vidi v grozljivo preteklost hotela. Nadnaravne sile, ki naseljujejo hotel, napadejo Jackov razum in spravijo njegovega sina in ženo v veliko nevarnost. Zima in mraz še stopnjujeta grozljiva občutja in sta odlična kulisa za paranormalno sceno.

Odlično kriminalko, postavljeno­ v zimsko idilo, je napisal tudi ­Tadej Golob. V intervjujih je povedal, da si je od skandinavskih mojstrov žanra izposodil slabo vreme in postavil dogajanje svoje kriminalke Jezero v novoletni Bohinj, kjer je zbrana razigrana družba. Gorenjsko je ravnokar na debelo pobelil sneg in v enem od zamrznjenih pritokov Save Bohinjke najdejo žensko truplo brez glave.

Primer rešuje ­kriminalistični inšpektor Taras Birsa, zanimiv tip, bivši alpinist, alergičen na alkohol, v krizi srednjih let, ki se mimogrede zaplete v romanco z mlajšo sodelavko. Golob je navil niti v napet klobčič, v katerem ne manjka zarot, prevar, napačnih ­indicev, prepovedanih strasti in še česa. Zima v tem romanu ustvarja zadušljivo ozračje, ki se seveda odlično ujema z dogajanjem.

Sneg je kot pripovedni element uporabila tudi kraljica kriminalk Agatha Christie v svojem najbolj znanem romanu Umor na Orient ekspresu. Dogajanje se odvrti v dveh dneh na ­luksuznem ­vlaku, snežni plaz pa ga ustavi na ozemlju Jugoslavije. Poirot mora ugotoviti, kdo je umoril dvanajstkrat ­zabodenega človeka, pri čemer nima zunanje pomoči, saj je zaradi snega vlak odrezan od sveta.

Prelepe zimske scene

Tistim, ki prisegajo na resno literaturo, priporočamo roman s kratkim naslovom Sneg turškega pisatelja, kasneje nobelovca, Orhana Pamuka. Dogajanje je postavljeno v vzhodnoturško mesto Kars, ki ga vznemirijo množični samomori deklet.

V mesto se po dvanajstih letih eksila v Nemčiji vrne tudi novinar in pesnik Ka. Mesto za nekaj dni zasuje snežni metež in skozi dogajanje pisatelj naslika nekatera nasprotja, ki razdvajajo sodobno Turčijo, zlasti tista med sekularizmom in vero ter med zahodnim in islamskim svetom. Sneg je v tem romanu torej kulisa za zgodbo o pomembnih, tudi političnih ­vprašanjih.

Tistim, ki bi v zimski idili raje brali klasiko, priporočamo Doktorja Živaga Borisa Pasternaka. Velika epika se dogaja v turbulentnih in nevarnih časih ruske zgodovine v prvi polovici 20. stoletja, pretresljiva ljubezenska zgodba pa se odvija med pesnikom in zdravnikom Jurijem ter Laro, ženo revolucionarja. Tistim, ki smo si ogledali film, so najbolj ostale v spominu prelepe zimske scene, ko se Jurij in Lara vrneta v zapuščeno hišo v Varikinu. Sicer pa je verjetno malo ruske literature brez snega.

Pa še nekaj »zimskih« predlogov za mlajše bralce. Kako kruta je bila nekoč zima za slovenske kmečke otroke, je mogoče prebrati v zgodbi Levi devžej Prežihovega Voranca. Slabo oblečeni, lačni in bosonogi gazijo do sosedove hiše, da bi od prijazne gospodinje dobili kos kruha.

Veliko bolj razkošno podobo zime ponuja fantazijska pustolovščina Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara C. S. Lewisa. Nekaj otrok stopi skozi omaro v Narnijo, kjer je vedno zima, za kar je kriva čarovnica. Polarni vlak pa je zgodba o dečku, ki še vedno verjame v Božička.

Nekega večera se pred njegovo hišo ustavi polarni vlak, sprevodnik ga povabi na vožnjo na severni tečaj in razburljiva zimska pustolovščina se začne.

Najbolj žalostna zgodba na temo zime v literaturi pa je nedvomno Andersenova Deklica z vžigalicami. Revna deklica, ki poskuša prodati vžigalice, v mrzli noči umre.