Ko ti vojna reši življenje

Pri založbi LUD Šerpa so izšli dnevniki Ludvika Wittgensteina, prevedel jih je Andrej Ule. Ko preberete knjigo, si ne morete kaj, da na tega filozofa ne bi začeli gledati z drugačnimi očmi. Osrednje obdobje obravnave je med letoma 1914 in 1916. Dodani so njegovi zapisi o logiki, ki jih je leta 1913 narekoval Bertrandu Russllu, v začetku leta 1914 pa Georgeu E. Mooru. Tu je še nabor njegovih pisem Russllu med letoma 1912 in 1920.

Branje dnevnikov bralcu ne bi toliko hasnilo, če knjigi ne bi bila dodana izjemna študija Andreja Uleta. V celovito perspektivo namreč postavlja ne le Wittgensteinovo znanstveno življenje, temveč tudi osebno, predvsem pa dnevnike poveže v neposreden odnos do filozofovega osrednjega dela, Logično-filozofskega traktata. Mimogrede bodi povedano, da je ta v prevodu Boruta Cerkovnika izšel leta 2022, tudi pri založbi LUD Šerpa.

Dnevniki, ki do zdaj zaradi prepovedi sorodnikov oziroma varuhov filozofove zapuščine niso smeli biti objavljeni, so razdeljeni na »javni« in »zasebni« del. Slednjega je pisal v šifrirani obliki, kar so poznavalci razvozlali. Ule meni, da je Wittgensteinovo »duhovno potovanje« pred Traktatom mogoče »adekvatno in celovito obravnavati le tedaj, če skupaj obravnavamo tako javni kot zasebni del njegove tekstualne zapuščine«. Zakaj? Wittgenstein tam namreč pokaže na svoje stiske, strahove, na upanje in na okoliščine, v katerih je razvijal svoj pogled na filozofijo.

Wittgensteinova druga plat

Kot smo povedali, so dnevniki fragmentirani, zato se bomo držali študije Andreja Uleta, ki jih je znal povezati v celoto.

Logično-filozofski traktat je mejnik in za avtorja prelomno filozofsko delo. Šel je skozi krizno obdobje, časovno pa zajema leta od 1910 do 1918, torej čas med prvo svetovno vojno in okoli nje. Vojna je pomenila udarec za dotedanje zaupanje v napredek človeštva. Nekateri poznavalci, na primer Wilhelm Baum, so se v tej perspektivi osredotočili na Wittgensteinovo drugo plat, namreč na njegove mistično-religiozne premisleke, ki jih javnost ni poznala. To je šlo skupaj z njegovo tesnobo, strahovi, s tovrstnimi uvidi in upi. Pokazalo, nemara najbolj skozi te dnevnike, se je, da je prevladujoča predstava o Wittgensteinu kot pozitivističnem, antimetafizičnem in nereligioznem mislecu precej zgrešena. Predvsem pa to, da je razumevanje Traktata brez te dimenzije lahko zelo pomanjkljivo.

Andrej Ule. Prevajalec Wiitgensteinovih dnevnikov. FOTO: Jože Suhadolnik

Vojno obdobje, zapiše Ule, je za Wittgensteina pomenilo test njegove sposobnosti za soočenje s svojimi slabostmi, sam Wittgenstein jih je imenoval grehi. Še več, šlo je za soočenje z izpostavljenostjo umiranju in smrti. Prostovoljno se je javil v vojsko, čeprav je bil prepoznan kot nesposoben za vojaško službo. O tem je napisal knjigo Brian McGuinness in ta avtor je citiral Wittgensteina, ki je po vojni zatrdil, da »mu je le vojna rešila življenje«. Njene nevarnosti so ga prisilile, da je želel živeti na običajen način. Dolgi pohodi, noči s kašljem, težko fizično delo so ga naredili nezmožnega za delo in povsem neseksualnega, je zapisal.

Wittgenstein je verjel, da bo v tej vojni bodisi umrl bodisi se preobrazil v povsem drugačnega človeka. V vojno je že vstopil v nestabilnem duševnem stanju. Pred njo se je seznanil z nekaterimi vodilnimi evropskimi predstavniki sodobne logike in logične analize jezika, na primer z Gottlobom Fregejem, Bertrandom Russllom in Georgeem E. Moorom. Iz razvajenega dunajskega aristokrata se je preobrazil v asketsko naravnanega misleca. In vendar se je v mesecih pred izbruhom prve svetovne vojne znašel v tako hudih duševnih in miselnih stiskah, da je mislil na samomor. K temu so ga napeljevala tudi homoseksualna nagnjenja in želje.

Življenje je postavil na kocko

Vse to je bistveno povezano z mislimi in motivi vojnih dnevniških zapisov. Od avgusta 1914 do začetka leta 1917 je preživel več obsežnih vojaških spopadov v Galiciji, na avstroogrsko-ruski meji. Vojaško okolje je doživljal kot »grobo, neumno in zlobno«. Odločil se je, da se svojemu okolju ne bo upiral. V dnevniku je kar nekaj zapisov o tem, kako je utrujen, kako nič ni delal, kako je obupan ...

Zanimivi so zapisi, ko se obrača na Boga, ko moli k njemu, ko se na ta način opogumlja. Kdor bo prebiral dnevnike, bo lahko videl, da se je v obdobju med 18. aprilom in 8. julijem 1916 nenehno zanašal na božjo pomoč. Mesec pred tem je aktivno mislil na samomor, toda odločil se je, da se bo temu uprl. Zdi se, da se je tovrstnih muk rešil, potem ko je dobil sporočilo, da gre kmalu na fronto. Tam bi lahko svoje življenje postavil na kocko.

Razporejen je bil na opazovalnico, kjer so nadzorovali ruske topniške položaje in usmerjali lasten topniški ogenj. Doživel je svoj ognjeni krst. Rusi so streljali na stolp, uničili so stopnice nanj, toda Wittgenstein je ostal živ. Martin Pilch je v zvezi s tem objavil, da obstajajo podobnosti med Wittgensteinovim vztrajanjem na opazovalnem stolpu in Traktatom. Na stolp, ki je bil brez vsake zaščite, so vodile stopnice. Zrušili so jih. Pravi, da ni drugega primera v zgodovini filozofije, ko bi lestev za filozofa imela tako eksistencialen pomen. Šlo je tudi za premagovanje strahu pred smrtjo.

Hiša Wittgenstein iz razstave Ludwig Wittgenstein: Fotografija kot analitična praksa. FOTO: Hiroši Sugimoto

Tudi ko je prišel s stolpa, je vseskozi prepoznaval nevarnost. Šestega maja 1916 je zapisal: »V stalni življenjski nevarnosti. Noč je potekla po božji volji mirno. Od časa do časa sem obupoval. To je šola napačnega življenjskega nazora! Razumem ljudi! Vedno, ko jih hočeš sovražiti, namesto tega raje stremi k razumevanju. Živi v notranjem miru! Lahko pa prideš do notranjega miru le tako, da živiš Bogu ljubo! Le tako je mogoče prenašati življenje.«

Tako je Wittgenstein po lestvi hotel sestopiti v realno življenje. Zanj osnovna naloga in težava ni bila neposredna vojna nevarnost in smrtna grožnja, temveč »prenašanje življenja«.

Logika skrbi sama zase

Med vsemi temi viharji je tudi preučeval logiko in logične zakone, smisel in pomen stavka, vprašanja elementarnih in kompleksnih stavkov in splošno logično formo stavkov. O vsem tem so na Cambridgeu nekoč debatirali skupaj z Russllom in Moorom. Tedaj je skušal preoblikovati Fregejev in Russllov model formalne logike tako, da bi bilo »iz logično zapisanega stavka neizpodbitno razvidno, ali je logično nujen stavek, tj. tavtologija ali kontradikcija, ali kontingentni stavek«. Zapis o tem je v knjigi objavljen kot Dodatek I in Dodatek II.

Osrednja slovesnost ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Wittgenstein se je prosovoljno javil kot vojak in tam je premišljeval in pisal svoja temeljna besedila. FOTO Blažž Samec/Delo

Wittgenstein si je za cilj postavil podati logiko in logično formo stavkov neodvisno od vseh

zunajlogičnih, predvsem metafizičnih določb. Logika, je zapisal Ule, zanj ni nekaj, kar lahko opišemo kot neko dejstvo, poteza sveta, »temveč je zajeta v tem, kar se kaže na smiselnih stavkih«. V nekodiranem zapisu v vojnih dnevnikih je Wittgenstein o logiki zapisal celo tole: »Logika skrbi sama zase, moramo le pogledati, kako to počne.«

Ena od njegovih ključnih teoretskih nalog je bila razviti slikovno teorijo stavčnega smisla. Trdil je, da je stavek logična slika svojega pomena. Posledično je bilo treba zagotoviti jasnejšo razlago logičnega ujemanja med znakovno strukturo stavka in strukturo opisanih stanj stvari oziroma dejstev. 29. septembra 1914 je prišel do ključnega uvida, prvič je uporabil pojem »logične preslikave« stavka na stanje stvari.

22. januarja 1915 je glede svoje filozofske naloge zapisal tole: »Vsa moja naloga sestoji v tem, da pojasnim bistvo stavka. To pomeni podati bistvo vseh dejstev, katerih slika je stavek. Podati bistvo vse biti. (In bit tu ne pomeni obstajati – kajti tedaj bi bilo nesmisel.)«

Ule meni, da se je Wittgenstein v tem prepoznal kot »mislec biti«. V tem smislu je prehitel odkritje ontološke diference pri Heideggerju. Toda to ni vse. Vrhunec njegove teoretske ustvarjalnosti, tako Ule, so razmisleki o pojmu logične operacije. Ti so deloma postali sestavni del Traktata. Teza je, da vseobsegajoča logika lahko zrcali svet s tem, »ko vse logične operacije in njihove znake poveže v neko mrežo, v veliko zrcalo«.

Nosilec etike je hoteči subjekt

Proti koncu tretjega zvezka je Wittgenstein povsem opustil pisanje v kodirani obliki. Šlo je za eksistencialna vprašanja. Šlo je za razmišljanja o Bogu in o njegovem odnosu do sveta. »Smisel sveta ni del sveta, temveč je izven njega, in ta smisel imenujemo Bog.«

Wittgensteinova predavanja, eno od del, ki je bilo tudi prevedeno v slovenščino. FOTO: Promocijsko Gradivo

Govoril je tudi o volji: »Moja volja prežema svet.« Kako to postaviti v razmerje do Boga? Wittgenstein ima Boga za izvor smisla življenja, potem ugotovi, da je svet neodvisen od lastne volje, temveč odvisen od božje, in v svetu se to kaže kot usoda.

Četrtega avgusta 1916 je Wittgenstein odprl novo temo, namreč to o »metafizičnem subjektu«. Njegov odnos s svetom primerja z odnosom očesa do svojega vidnega polja. Potem ugotovi, da je »predstavljajoči subjekt« iluzija, obstaja pa »hoteči subjekt«, kajti on je nosilec etike. Če ne bi bilo volje, »ne bi bilo tudi onega centra sveta, ki ga imenujemo Jaz in je nosilec etike«.

Wittgenstein po dosegljivih virih ni dajal izjav o svojem odnosu do vere in religije. Zdi se celo, da je ob koncu vojne razčistil z religijo in vero, kar je ostalo, je ostalo v povsem osebnem odnosu do življenja in sveta, pravi Ule. Wittgenstein je zapisal: »Kot se vse obnaša, je Bog.«

Podobno velja za njegov odnos do mističnega. Nanaša se na omejitve znanosti in njene govorice. Toda Ule meni, da je za njegov odnos do religije in mističnosti odločilno spoznanje o tem, da »le na zavedanju o edinstvenosti njegovega življenja temelji notranja enotnost religije, znanosti in umetnosti«. V Traktatu je vseeno zapisal tole: »Ni mistično to, kako svet je, temveč da je.« In mistično se v Traktatu navezuje na neizrekljivo. Prav to slednje nas napeljuje k temu, da, ko beremo Traktat, sinoptično beremo tudi dnevnike.

Wittgensteina so preganjali demoni: strahu pred smrtjo, homoseksualnosti, nenehnega onaniranja, tesnobe, obupa, nagnjenosti k samomoru. Razpet je bil med vero in nevero, zapiše Ule, med samozavestjo in obupom nad samim seboj. Toda ...

Za mnoge je »bil in ostal vzor moralne pokončnosti, etične in miselne doslednosti«. Mnogim je predstavljal moralnega vodnika. Ule, podobno kot Wittgensteinov prijatelj Maynard Keynes, zaključi takole: »Z Wittgensteinom ni šale. Vzbuja nam globoko samospraševanje ter veliko pazljivost na ujemanje med logično, jezikovno in etično naravnanostjo lastnih misli, izjav, dejanj.«