Končno Peščeni planet v slovenščini

Pogovor s prevajalcem ene najodmevnejših knjig svetovne literature
Objavljeno
29. januar 2019 10.00
Posodobljeno
29. januar 2019 10.00
Filmska upodobitev Peščenega planeta v režiji Davida Lyncha.
Foto: arhiv studia
Več kot pol stoletja je moralo miniti, da smo končno dobili slovenski prevod enega ključnih knjižnih del znanstvene fantastike Peščeni planet (Dune) ameriškega pisatelja Franka Herberta. S prevajalcem Igorjem Harbom smo se med drugim pogovarjali o besedah, ki jih je povsem na novo ustvaril pisatelj, in o tem, zakaj neka knjiga postane kultna.
 

Zakaj je trajalo več kot pol stoletja, da je Peščeni planet izšel v slovenščini?


Zgodba je ista, kot so jo razlagali prevajalec Branko Gradišnik in že mnogi pred njim, ko so prišli s Tolkienom do založnikov in so ti pogosto rekli – ne. Knjiga je predebela, vse skupaj je predrago, stroški so visoki, kar velja za žanrsko literaturo še bolj kot za drugo. Zato je tako dolgo trajalo. Je pa urednik pri založbi Sanje na koncu prepričal direktorja Roka Zavrtanika, med drugim mu je dejal, da je roman Peščeni planet kot Alamut v vesolju. Zavrtanik je prisluhnil in nazadnje privolil.

Kultna knjiga!

Prevajanje je bilo gotovo zelo zahtevno. Herbert je ne le ustvaril povsem nov planet, ustvaril ga je do potankosti in za to je uporabil obilo novih besed.


To je bil kar velik izziv, zato je na koncu knjige tudi glosar. Treba se je bilo čim bolj približati slovenski kulturi, predvsem besedotvornim pravilom. Obleke, ki jih nosijo Fremeni v puščavi in ki jim destilirajo vso vodo, se v angleščini imenujejo stilsuits, kar je okrajšava za, recimo, destilirne obleke, kot so to prevedli v filmu Davida Lyncha, nastalem po romanu. To poimenovanje se mi je zdelo predolgo, da bi ga ves čas ponavljal. Poiskal sem navezavo na vodo, na hidro, in tako so nastale hidroobleke. Pri prevajanju znanstvene fantastike in fantazijske literature je treba pogosto iskati takšne rešitve. O novih imenih moraš dobro premisliti, poleg tega je koristno, da se prevajalec posvetuje, tako z drugimi prevajalci kot urednikom.

image
Igor Harb, prevajalec romana Peščeni planet, je tudi sam velik oboževalec te knjige.
Foto Mavric Pivk

Kako ste se lotili prevajanja izmišljenih besed? Tudi sami ste si jih morali izmišljevati.


Odločal sem se glede na izvirnik in potem skušal najti besedo, ki bi najbolje delovala v slovenščini. Herbert je izbiral besede iz tujih jezikov. Že pri imenu plemiške družine Atridi nismo vedeli, ali naj ga prevajamo po pravilih za novo ali staro grščino, torej Atridis ali Atrid. Podobnih dilem je bilo veliko.
 

Verjetno ste bili v podobni zadregi kot prevajalci Harryja Potterja, Igre prestolov, Štoparskega vodnika po galaksiji, Gospodarja prstanov?


Vsekakor, ampak to je tudi ena najboljših stvari pri prevajanju takšnih romanov. Take prevode je veliko bolj zabavno delati. Če rad prevajaš, so to sanjski projekti. Če si poleg tega sam velik ljubitelj dela, ki ga prevajaš, in ti veliko pomeni, je delo še toliko bolj užitkarsko, a ker gre za kultno knjigo, je tudi velika odgovornost. Zato sem se veliko pogovarjal z oboževalci knjige in preverjal svoje ideje za prevod.
 

Peščeni planet radi primerjajo z Gospodarjem prstanov in Igro prestolov, tudi s Štoparskim vodnikom. To so kultna žanrska dela, del svetovne literarne zapuščine.


Zanimivo pri Peščenem planetu je, da je presegel žanr znanstvene fantastike. Z njim sem prvič prišel v stik, ko sem bil v devetdesetih letih v srednji šoli na izmenjavi v ZDA. Ta roman so imeli v učnem programu pri ameriški literaturi, kot pri nas Cankarja.
 

Kaj naredi neko delo kultno?


Da tako spodbudi domišljijo bralcev, da začnejo poustvarjati. Oboževalci teh knjig jih niso zgolj prebrali, ampak so se tako potopili v njihov svet, da so ustvarjali še svoj fan fiction, pisali so zgodbe na to temo. Ko oboževalci začnejo pisati priredbe, nadaljevanja ali stranske zgodbe nekega romana, to bistveno pripomore k takemu statusu.
Izdajo Peščenega planeta so sprva zavrnile številne velike založbe, tako da je prvič izšel leta 1965 pri majhni založbi Chilton Books. ​Preden sem se lotil prevajanja, sem prebral veliko o ozadju nastajanja romana. Frank Herbert je šel skozi zelo dolg ustvarjalni proces, ker je sproti spreminjal zgodbo, in kot rečeno, je vrsta založb zavrnila zgodnejše različice romana. Kar v bistvu ni bilo slabo, saj niso bile tako dobre kot končna. Herbert je upošteval uredniške opombe vsakogar, ki ga je zavrnil, in marsikaj v knjigi spremenil.
Dobro je, da obstajajo majhne založbe, ki zmorejo toliko drznosti in izdajo tako delo. Založba Chilton Books je prej izdajala samo priročnike, predvsem tiste o popravilu avtomobilov, a je lastnika roman tako navdušil, da je naredil izjemo in ga izdal. Roman je izhajal tudi v revijah, kot je bilo takrat običajno.

image
Frank Herbert
Peščeni planet
prevod Igor Harb
Sanje, 2018

Prejel je dve najvišji nagradi za znanstvenofantastični roman, nagrado nebula leta 1965, naslednje leto pa si je delil prvo mesto za nagrado hugo.


Kiberpankovski roman Nevromant Williama Gibsona je še en primer tako vplivnega romana, ki je prejel obe nagradi. Kdaj se rodi takšno monumentalno delo, o katerem se potem pogovarjamo še čez petdeset let, saj je razprlo horizont za nekaj povsem novega.
 

Peščeni planet velja tudi za prvi ekološki znanstvenofantastični roman. Kaj to pomeni?


Pred tem se znanstvena fantastika ni ukvarjala z ekologijo. Nekako normalno je bilo, da bodo drugi planeti omogočali tako življenje, kot je na Zemlji. Osnovna ideja, kar je Herberta sploh spodbudilo k razmišljanju o romanu, je bilo dogajanje v ameriški zvezni državi Oregon, kjer so se peščene sipine začele širiti, območje puščave se je povečevalo. Najprej so bile sipine le plaža ob morju, sčasoma pa so se širile na kopno in požirale rodovitna tla, gozdove in hiše. S poskusi so ugotovili, da če na privetrno stran nasadijo določene rastline, to ustavlja širjenje sipin. Herbert si je šel ogledat te kraje in na tem primeru je proučil, kako zelo je ekološki sistem povezan. To je tudi jedro romana: kako bi celoten puščavski planet preobrazili v nekaj podobnega Zemlji.
 

Sicer pa je bila rdeča nit Herbertovega ustvarjanja in dela prav ekofilozofija.


Po uspehu Peščenega planeta je postal svetovalec Združenih narodov za okoljske probleme. Veliko je potoval in se izobraževal. Roman ima še pet nadaljevanj, v katerih je v ospredje postavil feminizem oziroma pravice žensk. Zanimivo je brati knjige, ki jih je izdal v osemdesetih letih, v njih pridejo v ospredje prav ženski liki. V Peščenem planetu se zgodba konča tako, da je jasno, kakšna je vloga konkubin, ki sicer vodijo svet, vendar morajo biti za moškim.
 

Se nam obetajo tudi prevodi teh nadaljevanj?


Odvisno od prodaje Peščenega planeta. Želja za to sicer je. Tu so še knjige, ki jih je napisal sin Franka Herberta, vendar niso niti približno tako dobre.
 

Peščeni planet je navdihnil nastanek sage Vojne zvezd in kar nekaj računalniških iger.


George Lucas, avtor Vojne zvezd, ni imel samo enega vira, temveč več kot dvajset, ki jih je izkoristil in lepo povezal skupaj. Zgodba, ki jo je povzel v filmu, je recimo Tatooine, peščeni planet, s katerega izvira Luke Skywalker. Njegova teta in stric tam nabirata vlago, kar je neposreden odsev iz Peščenega planeta.
 

Leta 1984 je David Lynch posnel istoimenski visokoprodukcijski film s številnim ameriškimi in evropskimi zvezdami. Sledile so televizijske serije, prihodnje leto pa naj bi dobili še posodobljeno različico filma v režiji Denisa Villeneuva, ki je zablestel z nadaljevanjem prav tako kultnega Iztrebljevalca.


Lynchev film je zelo samosvoj. Velja sicer za njegov najslabši film, s čimer se sam ne strinjam. V njem je prvič sodeloval s Kylom MacLachlanom, ki igra glavno vlogo.
Zanimivo je, da je že pred Lynchem v sedemdesetih letih nastajal film po tej knjigi, zasnoval ga je čilski režiser Alejandro Jodorowsky, o čemer je bil posnet zanimiv dokumentarec. Projekt bi bil gotovo najbolj megalomanski, saj naj bi v njem igrali Mick Jagger, Salvador Dali in Orson Welles, glasbo pa naj bi ustvarili skupini Pink Floyd in Magma. Vendar Jodorowskemu filmski studii niso dovolj zaupali, navsezadnje je zelo samosvoj avtor. Kasneje so režijo ponudili Ridleyju Scottu, a jo je zavrnil, nato pa so našli Lyncha.
Ta se je znašel pred bistveno večjim projektom, kot ga je bil zmožen izpeljati. In naredil je nekaj fascinantnega, tako da so elementi iz Peščenega planeta prikazani tudi v njegovih poznejših filmih. Glede na to, da imajo na tem planetu dragoceno drogo melanžo, ki omogoča videnje v prihodnost, so take scene za Lyncha kot naročene. V akcijskih scenah pa ni bil ravno prepričljiv.
Villeneuvov film, ki naj bi bil končan čez dve leti, bo gotovo spektakularen, kajti je režiser, ki še ni naredil slabega filma. Z nadaljevanjem Iztrebljevalca je dokazal, da zna posneti epsko zgodbo, in kolikor je znano, je zbral dobre igralce. Glavni vlogi bosta imela Timothée Chalamet in Rebecca Ferguson. Mislim, da se ta projekt razvija v pravo smer in da je v dobrih rokah.

Herbert je šel skozi dolg ustvarjalni proces, ker je sproti spreminjal zgodbo, in kot rečeno, je vrsta založb zavrnila zgodnejše različice romana. Kar ni bilo slabo, saj niso bile tako dobre kot končna.