Koroški bukovnik, ki je pesmi iz zemlje oral

Prihodnje leto bo minilo dvesto petdeset let, odkar se je na Drabosinjah (Drabosenig) pri Kostanjah (Köstenberg) nad Vrbskim jezerom rodil Andrej Šuster Drabósnjak. Najpogosteje ga označujemo kot koroškega búkovnika, pesnika in ljudskega dramatika, sam pa se je imel tudi za »eniga poredniga Paura u’ Koratane«. Oznaka »koroški« je preozka, saj ima zelo pomembno, čeprav premalo opaženo mesto v vsem slovenskem prostoru.

Širjenje s prepisovanjem

Najboljši poznavalci in ocenjevalci Drabosnjakovega dela in pomena so bili dr. Franc Kotnik, dr. Niko Kuret, dr. Bruno Hartman in dr. Herta Maurer-Lausegger. Nekaj njegovih del je bilo tiskanih (dr. Kuret ugotavlja, da glede na kakovost ne v kakšni zakotni tiskarni), večina pa se jih je širila s prepisovanjem in jezikovnimi priredbami. Njegove rokopise hranijo v slavističnem seminarju dunajske univerze in v Kotnikovi zbirki Osrednje koroške knjižnice Franca Sušnika na Ravnah, precej jih je v zasebni shrambi in na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC, kjer imajo tudi več mikrofilmov in drugih prepisov.

Njegovo delo je razdeljeno na bukovništvo, pesništvo in dramatiko. Herta Maurer-Lausegger je s strokovno grafološko raziskavo za Šusterjeve avtografe prepoznala šest bukovniških del, med katerimi so najbolj znane božično-trikraljevska Pastirska igra, Igra od izgubljenega sina in seveda Marijin Pasijon, ki so ga v različnih prepisih igrali po številnih krajih na Koroškem (že Drabosnjak je imel svojo igralsko skupino, a uprizoritve Passion ni dočakal). Prvič so ga na Kostanjah uprizorili leta 1826, leto dni po Dabosnjakovi smrti, nato pa v presledkih vse do leta 1935. Po drugi svetovni vojni so ga prvič obudili leta 1982, osem let pozneje pa je pri uprizoritvi narečne priredbe Herte Maurer-Lausegger sodelovalo enainštirideset igralcev in številni okoliški pevci. Drabosnjakove igre so prirejene tudi za radio in sodobni oder, saj so jih igrali leta 1934 v Kranju, leta 1966 v Trstu in 1970 v Mariboru. Igra o izgubljenem sinu je prevedena celo v francoščino.

Spretni pesnik

Drabosnjak je bil slab »pauer«, saj je prišel na boben, zato pa toliko spretnejši pesnik, ki je bil po Župančiču »mož, ki je pesmi iz zemlje oral«. Že leta 1808 je svoje verze natisnil pod naslovom Slovenji obace (abeceda), kmalu pa je sledila zbirka Zber petih različnih pesnitev, v katerih se z ironijo loteva različnih socialnih slojev in oponaša cerkvene molitvene obrazce. Eno od pesnitev, »Ena lepa zelu nova latania od tah hudah shien«, je s spremno besedo Herte Maurer-Lausegger in poljudno transkribcijo Lojza Wieserja lani izšla pri založbi Drava. Povedni so tudi drugi naslovi, na primer Očitna spued za piance, Pesem od napitah bratrov, Rajmi od mlinariov. Wiesser je ob tej priložnosti Drabosnjakovo delo označil za »izjemno kakovosten podvig pesniškega samohodca, ki je živel na severni meji slovenskega jezikovnega območja in v sebi čutil nujo in potrebo po literarnem izrazu v času, ko je nastajal Linhartov Matiček se ženi in je pesnil Vodnik, in se lahko po kakovosti povsem meri s poezijo osrednjega slovenskega kulturnega prostora tedanjega časa«.

Če bi se Drabosnjak, ki je menda imel svinčnik obešen kar na plugu, za klobukom pa kos papirja, da si je na ozarah zapisal »rajme«, ki jih je med oranjem »izoral«, danes vrnil na Kostanje, bi bil gotovo ponosen na Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak, ki je leta 1973 obudilo pred sedemdesetimi leti ustanovljeno in potem zaradi zgodovinskih razlogov zamrlo Slovensko izobraževalno društvo za Gozdanje in okolico. Čeprav je bil nekoč skoraj povsem slovenski kraj že močno ponemčen (zdaj slovensko govorita le še dva krajana), so mladi člani predvsem pod vtisom uprizoritve Pasijona leta 1982 in še naslednje leto dali pobudo za oživitev kulturnega delovanja. Sad tega je Etnološka zbirka Kostanje – kraj spomina in učenje. Z večinsko finančno pomočjo Slovenije so odkupili nekdanje župnijsko gospodarsko poslopje in z udarniškim delom pod organizacijskim vodstvom obeh osrednjih slovenskih organizacij koroških Slovencev, Inštituta Urban Jarnik in strokovnih sodelavcev iz Slovenije oktobra 2002 dom tudi odprli. Osnova zbirke so bili predmeti, ki jih je navdušeno zbiral takratni zdaj že pokojni predsednik Janez Lesjak, vendar so bili le kupi molčečih predmetov, ki jih je bilo treba oživeti in evidentirati, marsikaj pa tudi dopolniti z zbiranjem predmetov na terenu. Številni darovalci so sami ponudili predmete, samo da bi se ohranili.

Etnološka zbirka Kostanje

Zbirka govori o življenju v kraju na višini 800 metrov, kjer so se ljudje preživljali predvsem s kmetijstvom in gozdarstvom. Zato je tudi razporejena v štiri vsebinske sklope (od kmetijstva, obrti in domače dejavnosti do dogajanja za hišnimi vrati – črna in bela kuhinja, čistoča, vera ...). Ker je prostor omejen, so predmeti nakopičeni, marsikaj pa je pojasnjeno s povečavo starih fotografij, ki so jih snovalci prav tako zbrali na terenu. Podatke o predmetih, času njihove uporabe in razširjenosti, poimenovanju predmetov in njihovih delov so dopolnili z neštetimi pogovori z ljudmi v širši okolici. Z zapisom narečnih izrazov so obogatili tudi jezikovni zaklad. Vsi predmeti so tako poimenovani v knjižnem jeziku in narečju ter nemško ustreznico.

Toda namen tega ekomuzeja, kot so ga poimenovali, ni le prikaz materialne kulture v tem delu Koroške, ampak spodbujanje sožitja med različno govorečimi, kar zelo dobro izpolnjuje.

Pred kratkim je pri Znanstveni založbi ljubljanske filozofske fakultete izšel obširen in zelo pregleden katalog, ki ga na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo že uporabljajo tudi pri učenju nemščine. Podpisujejo ga vodja obnove Vito Hazler, avtorici besedila Uši Sereinig in Polona Sketelj, predsednik tamkajšnjega društva Ernst Dragaschnig, predsednik Slovenske prosvetne zveze Janko Malle, direktorica Inštituta Urban Jarnik Martina Piko-Rustja in »motor« projekta Nužej Tolmajer.