Košček zemlje, ki otrokom pomeni vse

Dečki Pavlove ulice: Ponovni natis mladinske klasike v slovenščini - Oda pogumu in požrtvovalnosti

Objavljeno
16. julij 2018 21.00
Posodobljeno
16. julij 2018 21.00
Če se boste sprehajali po Budimpešti, boste morda naleteli na bronaste kipe dečkov iz Pavlove ulice.
»Ta košček nerodovitne, razrite peštanske zemlje, ta travnik, stisnjen med dve hiši, ki je njihovi deški duši pomenil prostranstvo in svobodo, ki je dopoldne bil ameriška prerija, popoldne pa madžarska Velika nižina, po dežju morje, pozimi severni tečaj, ki je bil, z eno besedo, njihov tovariš in ki se je spreminjal, v karkoli so hoteli, samo da bi jih kratkočasil.«

To je eden od opisov zemljišča v mladinski klasiki Dečki Pavlove ulice (Beletrina, prevod Štefan Barbarič), okoli katerega se vrti dogajanje. Otrokom mestne džungle, kar je bila Budimpešta že bila proti koncu 19. stoletja, košček nepozidane zemlje pomeni svobodo, pomeni jih možnost, da lahko preigravajo svoje igre.

Ko pa začne na »plac« vdirati klapa sosednjih dečkov, je seveda razlog za vojno napoved tu. Skozi večino knjige je govora o konfliktu dveh najstniških tolp, toda Dečki Pavlove ulice v resnici niso roman o vojni, temveč roman o pogumu, prijateljstvu, požrtvovalnosti, zvestobi, lojalnosti in številnih drugih plemenitih vrednotah.
 

Bil je veliko večji, kot se je zdelo


Zgodba se začne v prirodopisni predavalnici, kjer se med učenci širi sporočilo s papirnatimi kroglicami: »Popoldne ob treh skupščina. Volitve načelnika na placu.« Potem bralec izve za »ajnštand«, za to, da sta brata Pastor iz sosednje klape zaplenila frnikole enega od dečkov Pavlove ulice. Še huje - Feri Ač, vodja Rdečih srajc iz Botaničnega vrta, jim je s »placa« ukradel zastavo. Obisk dečkov Pavlove ulice v Botaničnem vrtu se konča s tem, da se Nemeček okopa v mrzli vodi. Tu nekje začne bralec slutiti, da je pravzaprav on glavni junak zgodbe.

Na prvih straneh beremo: »Nihče se ni menil zanj. Bil je neznaten suh dečko, slaboten otrok, in morda je bil ravno zaradi tega pripraven za žrtev.« Vsi dečki so bili oficirji, samo Nemeček je bil navaden vojak. Toda Nemeček kmalu pokaže, da je veliko večji, kot je njegova telesna velikost.

Nobena žrtev mu ni prevelika, junaško se bori za plac, za prijatelje, za skupino. Med drugim iztrga zastavo iz rok Rdečih srajc, ima bližnje srečanje z ravnateljem, odkrije, kdo je izdajalec in ga celo brani, potem pa se, že precej bolan, osebno spopade s Ferijem Ačem in doseže vojno zmago dečkov Pavlove ulice. Na koncu, ko Nemeček od bolezni umre, se mu poklonijo vsi, tudi njegovi bivši sovražniki.

Vojna v tem primeru ni samo vojna sovražnosti, temveč tudi spoštovanja nasprotnika. Vsi vedo, da je Nemečkova smrt krivična in nesmiselna, a na koncu se izkaže, da je bila tudi vojna brezsmiselna, saj bodo plac pozidali. Svet odraslih je na krut način prodrl v otroški svet, odraščanje prinaša s sabo življenjske lekcije in izgubo iluzij.
 

Domovinske težnje


Ferenc Molnár je bil rojen leta 1878 v Budimpešti kot Ferenc Neuman. Bil je eden najbolj znanih pisateljev, ki so delovali na začetku 20. stoletja. Med prvo svetovno vojno je deloval kot vojni dopisnik, sicer pa je bil predvsem zelo uspešen dramatik. Po njegovih delih so v ZDA posneli skoraj 30 filmov. Ker je bil judovskega porekla, je iz strahu pred nacizmom med drugo svetovno vojno emigriral v ZDA, kjer je leta 1952 umrl.

Kljub temu da je Molnár za sabo pustil obsežen opus, pa se je v srca bralcev najbolj vtisnil z Dečki iz Pavlove ulice. Knjiga je v originalu izšla leta 1907, Molnár jo je napisal leta 1906 v nadaljevanjih za nek časopis.

Pisatelj je povedal, da je roman sicer plod fantazije, vendar je okvir do neke mere resničen, saj je v Pavlovi ulici dejansko obstajalo nepozidano zemljišče, romaneskne like pa je oblikoval po svojih dejanskih sošolcih, kar verjetno prispeva k temu, da delujejo tako prepričljivo. Dejanske okoliščine, ki so vplivale na nastanek romana, pa so tudi domoljubne, tudi nacionalistične tendence, ki so prevladovale v času pred prvo svetovno vojno.
 

Strastni bralci


Prvič je knjiga v slovenščini izšla leta 1952. »Ah, kako smo jih brali!« citira tipično izjavo danes že starejših prvih slovenskih bralcev Andraž Gombač, pisec spremne besede k novi slovenski izdaji knjige. V starih recenzijah beremo, da nekateri knjige nikoli več niso hoteli prebrati, saj jih je v otroštvu preveč pretresla.

Omeniti velja še, da je morda prav po zaslugi Dečkov Pavlove ulice spopad otroških tolp postal priljubljen motiv v otroški literaturi. Najdemo ga denimo v knjigi Vitana Mala Teci, teci kuža moj (po njej je bil posnet film Sreča na vrvici).

Lekcija o fantovskem pogledu na svet
Marko Sosič: Dečki iz Pavlove ulice so v meni odprli pot k spoznanju, da je življenje stkano iz temnih krivic in okrutnosti ter iz svetlega odpuščanja in kesanja.

Slavko Pregl: Knjigo sem v osnovni šoli dobil kot priznanje za učni uspeh. Zelo so se me dotaknili visoki etični standardi, ki so veljali med dečki, in seveda čvrsto zarisana socialna podlaga njihovega življenja. Trpel sem z nesrečnim pogumnim malim Nemečkom in ves čas verjel v zmago pogledov modrega Boke. Posamične stavke iz knjige sem si zapomnil do danes. Četudi ponatis prinaša zgodbo iz povsem drugih časov s sem ter tja malce okornim jezikom, je še vedno prelepa lekcija o fantovskem pogledu na svet. Pa seveda lekcija o življenju sploh: četudi kakšnemu cilju nameniš vse, kar je mogoče, se lahko na koncu vse obrne povsem drugače.