Tiskane izdaje
Izid knjige Svetova Rabindranatha Tagoreja in Srečka Kosovela znanstvene sodelavke ZRC SAZU Ane Jelnikar pri založbi Oxford University Press je izjemen dosežek slovenske literarne vede.
Ne le zato, ker je njena študija izšla pri eni izmed najpomembnejših svetovnih založb in je s tem naredila velik korak za promocijo Kosovelove poezije v svetu, ampak tudi zato, ker v njej prinaša svež pogled na pesnika in v središče njegove poetike postavi njegov odnos do dela in misli osrednjega indijskega pesnika tedanjega časa, ki ga je naša literarna znanost doslej le površno obdelala.
Ker bo Tagorejev vpliv na Kosovela zanimal predvsem indijske raziskovalce, je Oxford izdal študijo pri svoji podružnici v New Delhiju. V knjigi je zajet tudi krajši izbor Kosovelovih pesmi v angleškem prevodu avtorice Barbare Siegel Carlson.
Po Ani Jelnikar Tagore zajema osrednje mesto v Kosovelovem opusu. To trditev podkrepi s podatkom, da je Tagore najpogosteje omenjena oseba v njegovih zbranih delih. Kosovel je sicer v pesmih, esejih in korespondenci rad omenjal tudi druge znane osebnosti svojega časa, na primer Einsteina, Picassa, Stravinskega in Gandhija, toda Tagorejevo ime se pojavi več kot petdesetkrat.
Miselnost in poezija indijskega ustvarjalca, ki je leta 1913 prejel Nobelovo nagrado za književnost in postal svetovni literarni zvezdnik, sta tako globoko vplivali na mladega pesnika, da je avtorica prepričana, da je Kosovel tudi naslov svoje načrtovane zbirke povzel po verjetno najbolj znani Tagorejevi pesmi Zlati čoln. Te teze sicer ne more podkrepiti s konkretnim podatkom, zato pa je toliko prepričljivejša v literarni interpretaciji in analizi duhovnih in zgodovinskih okoliščin, ki so privedle Kosovela do te odločitve.
Besedno zvezo zlati čoln Kosovel velikokrat zapiše; na primer v pesmi Kaj se vznemirjate: V zlatem čolnu se vozim. / Iz trpljenja zajemam vse, / kar potrebujem. Avtorica izpostavi motivno podobnost s Tagorejevo pesmijo, v kateri zlati čoln odpelje kmetu vso žetev, predvsem pa se ji zdi pomemben njen vsebinski vpliv na Kosovela.
V Zlatem čolnu je Tagore izrazil prepričanje, da je življenje sicer polno trpljenja in bolečine, toda človek ju lahko prenese zato, ker je njegova končna resnica radost. Podobno je Kosovel, kljub nenehnemu pisanju o smrti in trpljenju, vedno znova izpovedoval vero v novega človeka, ki bo dvignil obraz od tal / v bodočnost bo stopil z uporno nogo.
Podobo novega človeka, ki bo končno dosegel harmonijo, Kosovel pogosto povezuje s Tagorejevim likom in avtorica kot primer harmonične vizije navaja te verze: V zeleni Indiji sredi tihih in / nad vodami modrine sklonjenih dreves / domuje Tagore … / Tam nikdo ne umira in se ne poslavlja, / življenje je kakor večnost, ujeta v drevo ...
Oba sta bila protiimperialistična
Oba sta pogojevala duševni preporod in vstajenje novega človeka s propadom imperialistične svetovne ureditve in zlomom kapitalizma in oba sta iskala možnost, kako po miroljubni poti priti do prenove sveta. Pripadala sta narodoma (in jezikovnima skupnostma), ki sta bila podjarmljena. Tagore je pisal v bengalščini, ki sta jo ogrožala tako imperialistična angleščina kot hindi, ki ga govori večina Indijcev, živel je v času najhujše britanske represije in se po pokolu v Amritsarju leta 1919, ko so britanski vojaki postrelili štiristo miroljubnih protestnikov, odrekel nazivu sir, ki mu ga je podelil kralj.
Kljub temu pa ni videl rešitve v preprostem zavračanju angleške kulture in je, čeprav je bil sprva dejaven v protikolonialističnem gibanju, kasneje izstopil iz tega gibanja, saj bilo po njegovem preveč nacionalistično usmerjeno. Zavedal se je nevarnosti, da bi nacionalizem spodjedel indijsko dušo, in iskal možnost za mirno sobivanje različnih kultur.
Podobno je Kosovel, ki je ustvarjal v času vzpona fašizma, požiga Narodnega doma v Trstu in razklanosti naroda na tri države, skušal preseči pojmovanje upora kot nacionalističnega gibanja. Edino rešitev za Slovence je videl v internacionalnem povezovanju: Slovenstvo je progresiven faktor. / Človečanstvo je progresiven faktor. / Človečansko slovenstvo: sinteza razvoja. / Gandhi, Gandhi, Gandhi!
Tu Kosovel ne omenja neposredno Tagoreja, ampak njegovega sodobnika, zagovornika miroljubnega odpora, a to ni bistveno. Tudi ni toliko pomembno, da sta Tagore in Gandhi pogosto sodelovala in da so si njuna stališča tudi nekoliko nasprotovala. Gandhi je na primer zagovarjal popoln bojkot angleškega blaga, Tagore pa je bil proti bojkotu.
Ana Jelnikar se pri utemeljevanju vpliva ne omejuje zgolj na pozitivistične podatke, ne raziskuje zgolj konvencionalnega enosmernega modela, ampak ga dopolni z metodo situacijske identifikacije. Za Tagorejev vpliv na Kosovela je bil pomemben predvsem soroden duhovnozgodovinski položaj, v katerem sta bila. Avtorica tu uporabi sociološki pojem iz teorije osvoboditve Homija Bhabhe: oba sta se znašla v vmesnem prostoru med kolesnicami tujega in domačega nacionalizma in se zavzemala za progresivni humanizem.
Nacionalizem je treba preseči
Tagore ni vplival na Kosovela le z literarnimi stvaritvami, te je poznal iz nemških in tudi slovenskih prevodov, ampak morda še toliko močneje s svojimi idejami. Ko v Kosovelovih pesmih, esejih in pismih beremo večkrat ponovljena stavka »Nacionalizem je laž« in »Društvo narodov laž«, ne moremo mimo vtisa, ki ga je naredila nanj Tagorejeva knjiga Nacionalizem, v kateri je sleherni nacionalizem obsojal kot zlo in namesto pojma narod raje uporabljal pojem ljudstvo.
»Celostnega človeka nikoli ne smemo žrtvovati patriotskemu človeku ali zgolj moralnemu človeku. Zame je človeštvo bogato in mnogoplastno,« je tam zapisal. Kosovel se na to Tagorejevo delo neposredno navezuje v članku Narodnost in vzgoja iz leta 1923, v katerem ga tudi omenja in pod njegovim vplivom razločuje negativna pojma nacije in nacionalizma od pozitivnega pojma narodnosti: »Kultura ni sama sebi namen, ravno tako ne narodnost, katere razlike bi se dalo primerjati razliki raznih obrazov, ki so bistveno enaki, ali jim često ne morem reči, da so celo podobni.
Nacionalizem pa ima svoj cilj v samem sebi, v koristi, ki iz njega izvira, ki izvira iz njegove organizirane moči, hoteče osvajati.« Kosovelovo stališče je jasno. Šele če bomo znali preseči ozkosrčen nacionalizem, bomo lahko postali enakopraven subjekt v svetovni kulturi.
Avtorica dopolni metodo situacijske identifikacije z natančnim zgodovinskim orisom in izčrpno analizo pesmi. Seveda upošteva različne vplive, iz katerih je Kosovel zajemal, od nemškega ekspresionizma do slovenskega ekspresionizma, jugoslovanskega zenitizma in evropskega futurizma, vendar ob analizi Ekstaze smrti ne more spregledati, da je ta na nekaterih mestih zelo podobna Tagorejevi pesmi Sončni zahod stoletja. Obe pesmi kritizirata uničujoč kapitalizem, le da Kosovel slika Evropo kot lepo kraljico, Tagore pa prikazuje kapitalistični Zahod kot pošast, ki mora umreti zaradi nenasitnosti.
V interpretaciji Kosovelove najavantgardnejše poezije Ana Jelnikar polemizira z uveljavljenim stališčem slovenske literarne zgodovine, predvsem Janeza Vrečka, da se je pesnik nazadnje odpovedal tudi konstruktivističnim pesmim in z integrali začel pisati nov tip socialno revolucionarne poezije.
Integrali zanjo pomenijo predvsem sintetizirano in sinergično celoto, ki se ne odmika dosti od Tagorejevih duhovnih izhodišč. Ustvarjati avantgardno umetnost je za Kosovela pomenilo pokazati duhovnost v materiji, poduhoviti materijo.
Knjiga je zelo berljiva tudi zato, ker protiimperialistično delovanje in trud za mirno sobivanje pripadnikov različnih narodnosti obeh pesnikov danes nista nič manj aktualna kot nekoč. Pisala sta v času prve svetovne vojne, ko so si velesile prizadevale za nadvlado v svetu in si na novo delile Bližnji vzhod in druga interesna območja, in sto let pozneje ni prav dosti drugače.
Kako lahko v takem okolju preživijo pripadniki šibkejših narodnostnih skupnosti? Po Kosovelu in Tagoreju je edina možnost za to v internacionalnem povezovanju, predpogoj za uspeh mednarodnega protiimperializma pa je, da se ljudje naučijo presegati lastna ozkosrčna nacionalistična stališča.
