Srečko Kosovel: Pesnik obrobja, ki je postalo središče

Kot še marsikatera misel ali verz Srečka Kosovela je preroško poveden tisti znani citat Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno. Bil je v koraku s časom, hkrati pa daleč pred njim. Večen si, dokler si aktualen, dokler živi tvoj spomin, in Kosovelov (1904–1926) ne le da živi, temveč se tudi na različne načine regenerira. Z mnogimi dogodki bo vse leto v znamenju stote obletnice njegove smrti.

»Za nas to leto ni le obletnica, temveč je tudi zavesten vstop v prostor ustvarjalnosti in odgovornosti, ki jo prinaša Kosovelova dediščina, na kar smo se dolgo pripravljali,« je ob Kosovelovem letu, kot ga je na pobudo občine Sežana februarja lani razglasila vlada, za Delo povedal župan Andrej Sila.

V Sežani so vanj simbolično vstopili že sredi lanskega decembra z zaključkom projekta KONStrukTURIZEM – Kosovelova dediščina med Sežano in Tomajem, ki je bil skupaj s celovito obnovo Kosovelove domačije v Tomaju temelj za nadaljnji razvoj vsebin v okviru Kosovelovega leta 2026. Kot so navedli, si želi »preseči okvir enkratne obletnice in postati celovit nacionalni projekt, ki bo z več kot stotimi dogodki povezal kulturni, izobraževalni, turistični in skupnostni vidik ter Kosovelovo misel, ustvarjalnost in vizijo približal različnim generacijam doma in v mednarodnem prostoru«.

Pri ministrstvu za kulturo, ki je Kosovelovo leto uvrstilo med pomembne nacionalne projekte, so zapisali, da bo to pomagalo »dodatno osvetliti lik tega izjemnega pesnika in literarnega ustvarjalca, ki je kljub kratkemu življenju pomembno zaznamoval slovensko literarno krajino 20. stoletja«. Kajti, kot so zapisali v nadaljevanju, »njegove pesmi in sporočila so še kako aktualni in vsakega, ki se sreča z njimi, silijo k premisleku o nestabilnosti našega časa, o izvotlitvi osebnega dostojanstva in vrednosti človeka kot posameznika«.

Postati tajnik Srečka Kosovela

Vznemirljiv in kritičen ustvarjalec

K pesnjenju se je nagibal že precej zgodaj; tako njegovo ustvarjanje kot življenje sta bila kratka, a zato nič manj intenzivna. Odraščal je v narodnozavedni učiteljski družini, ki je sprva živela v Sežani, nato se je preselila v bližnji Tomaj, in močno ga je zaznamovalo italijansko preganjanje Slovencev na Primorskem. Po končani osnovni šoli se je preselil v Ljubljano, kjer je obiskoval realko, nato pa filozofsko fakulteto, ter bil literarno dejaven ne le kot pisec – ne samo poezije, ampak tudi esejev, glos, proze, osnutkov dramskih del ter del za otroke in mladino –, temveč tudi kot urednik. Na delo in pogled na svet tega humanista, misleca in vizionarja so med drugim vplivali domači Kras in sodobna avantgardna gibanja. Pred izdajo prve pesniške zbirke Zlati čoln ga je prehitela smrt, vendar gre literarnemu zgodovinarju Antonu Ocvirku, ki ga je začel preučevati že leta 1931, zasluga za objavo najprej izbora njegovih pesmi, po drugi svetovni vojni pa še s številnimi opombami in razlagami opremljenega zbranega dela.

»Srečko Kosovel je pesnik, ki veliko ponuja. Je glasnik prostora, hkrati vprežen v evropske tokove pesniške umetnosti, ustvarjalec, ki je vznemirjal s svojo poetiko, a tudi z vizionarskimi prebliski, prepletenimi s kritično noto. Danes so njegova spoznanja o Evropi, Združenih narodih in samouničujočem početju človeka aktualna in nas silijo v razmislek o življenju, ki drsi v nevarne brzice. Zakaj se človek in svet pogrezata? Je poezija še ena od redkih možnosti preživetja?« je poudaril Marij Čuk, predsednik Društva slovenskih pisateljev, ki je podprlo pobudo občine Sežana, da naj bo leto 2026 Kosovelovo.

Eno od najbolj znanih in citiranih Kosovelovih besedil je Kons. 5. FOTO: Voranc Vogel

Dodal je, naj to opominja, da slovenski narod sestavlja enoten kulturni in jezikovni prostor, ki sega prek meja državnosti. »Srečko Kosovel je pravi pokazatelj tega: Kraševec s koreninami tako v Trstu kot v Ljubljani je pesnik obrobja, ki postane središče. Zato je njegova dediščina čezmejna in čezčasna, povezovalna in stična. Eden od smislov Kosovelovega leta je tudi pesniški in človeški krik, da bi se spet vrnili k izviru humanizma in humanosti, pravičnosti in smisla.«

Tudi sežanski župan Andrej Sila je poudaril vtkanost Kosovelove misli in poezije v kraško identiteto in dodal, da tudi daleč onkraj meja Krasa navdihujeta umetnike, mislece ter skupnosti. »Kosovelovo leto razumemo kot priložnost, da njegovo vizijo znova odpremo sodobni družbi v času negotovosti, hitrih sprememb in iskanja trdnejših družbenih temeljev. Zaznamovanje je poklon mislecu in vizionarju, čigar besede živijo med nami in v nas. Z dogodki, umetniškimi interpretacijami, srečanji in doživetji nagovarjamo vse generacije ter odpiramo prostor dialogu, refleksiji ter povezovanju kulture, izobraževanja, turizma in gospodarstva. Sežana s tem potrjuje svojo identiteto mesta poezije, Kras pa stopa v ospredje kot prostor izjemne kulturne in miselne moči. Kosovel ostaja naš navdih, odgovornost in pot naprej,« je sklenil.

Opus, ki navdihuje

»Veste, z navdihom zna biti tako, da se rodi kot veter. Nepredvidljivo, kot burja,« v stripu Srečkonstrip (Škrateljc, 2025), ki sta ga zasnovala avtor besedila Žiga X Gombač in ilustrator Jaka Vukotič, izjavi lik Srečka Kosovela. Da umetniki vseh vrst – gledališčniki, literati, glasbeniki, likovniki idr. – v njegovem prelomnem delu, prevedenem v več svetovnih jezikov, ne bi našli navdiha tako za variacije nanj kot za lastno ustvarjanje, je pravzaprav nezamisljivo in nepredstavljivo.

»Srečko je bil človek vsebine oziroma mnogoterih vsebin. Gre za edinstvenega ustvarjalca, tudi genija, ki se narodu morda zgodi enkrat v zgodovini. Kot takšnega sem ga hotel predstaviti bralcem,« je o stripu, izdanem v sodelovanju z občino Sežana, povedal X Gombač. Po njegovih motivih je nastala še predstava SREČKONSTRIPredstava, v kateri nastopata Nik Škrlec in Manca Trampuš ter bo premierno uprizorjena 8. februarja v Cankarjevem domu.

Skoraj sto let po smrti je postal stripovski junak

V sežanski knjižnici bodo od 1. aprila na ogled ilustracije izbora Kosovelovih pesmi Barž ≡ kons (urednik Igor Saksida, Miš, 2016) Damijana Stepančiča. »Kosovela sem hotel v ilustracijah predstaviti kot mladega upornika, celo agitatorja, polnega energije, ki se ne boji resničnosti, hkrati pa je lahko lirično zasanjan in potopljen v svoj Kras in Kraševce. Najbolj so me nagovorile njegove aktivistične, prevratniške pesmi, tukaj sem se najbolj poistovetil z njim in jim namenil največ prostora. Hotel sem vpeti Kosovelovo poezijo v širši umetniški prostor, zato sem uporabljal konstruktivistične ter predvsem futuristične koncepte in fascinacije nad hitrostjo letal, hrupom propelerjev, vonjem po bencinu, hladno geometrijo, stare načrte, neuporabne sheme, razpredelnice brez pomena, vse to pa v odnosu s človekom, ki ga želi Kosovel zbuditi iz spanca. Poziva nas k budnosti. Tako Kosovel v meni živi predvsem kot občutljiv in tankočuten glasnik novih, modernih časov,« je razmišljal ilustrator.

Še daljšo zgodovino ima s Kosovelom režiser in performer Dragan Živadinov, ki trenutno priprav­lja predstavo TO:: MAJ/Kosovelov krog – na ogled bo sredi aprila v Kosovelovem domu v Sežani. »Naša retrogardistična generacija je imela globinsko reflektiran dostop do informacij o konstruktivizmu in umetniškem opusu Srečka Kosovela,« je poudaril umetnik. Med drugim je po zaslugi sežanske knjižničarke Lučke Čehovin spoznal pesnikovo sestro Tončko, ki jo ima poleg Bratka Krefta – enega od dveh govorcev na Kosovelovem pogrebu; v grob mu je, takrat je to bila še Italija, položil slovensko zastavo – za pomemben zgodovinski vir.

Telo je ključno in neskončno pomembno za umetnost. Tudi za mojo umetnost

»Moje ključno spoznanje, ki izhaja iz konstruktivizma, je, da umetnik ni več samotarski estet, temveč 'konstruktor' nove zavesti, da je umetnost metoda mišljenja, ki združuje racionalnost in etiko, strukturo in humanost. To so nas tudi prek Srečka Kosovela učili profesorji umetnosti – modernisti. Retrogardisti se nismo igrali, temveč smo bili učljivi in zavestno spravljali zlo ob živce!« je dejal Živadinov ter, izhajajoč tudi iz bolgarskega kulturnega kroga, opozoril na »primerljiv bolgarski čudež brez čudeža Gea Mileva in njegovo izjemno besedilo o – fragmentu«​.

Ob tem je spomnil: »Fašizem ni seksi! Kosovelov konstruktivizem ni bil zgolj literarna inovacija, temveč tudi odgovor na krizo evropske civilizacije – na fašizem. Ne morete si predstavljati, kako ponosno je Kosovelova brigada leta 1946 obhajala dvajseto obletnico smrti kraškega pesnika. Tisti dan leta 1946 bi bil Kosovel star dvainštirideset let. In naj vržem v svet še kletev: Naj se nacionalisti, neokolonialisti in militaristi dokončno spremenijo v sladkorno peno!«