Kot pozabljeno vedro z umazano vodo
Stanje na področju založništva in knjige vzbuja skrb, Dušan Merc piše ministru
Odpri galerijo
Predsednik DSP Dušan Merc: »Denar ministrstva za kulturo za nakupe splošnih knjižnic je od leta 2010 padel na polovico (na približno 1,7 milijona na leto), skupni izpad torej v več kot teh desetih letih 10 milijonov.«
Foto Ljubo Vukelič
Prejšnji teden je na povabilo javne agencije za knjigo obiskal Slovenijo direktor frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos, govoril je o tem, kako so se v preteklih letih predstavile države, ki so bile častne gostje festivala, in se navduševal nad najboljšimi.
Kar 70 odstotkov medijske pozornosti na največjem tovrstnem sejmu na svetu je namreč namenjene državi častni gostji. Vsi govorijo o njej. Slovenija bo to leta 2022.
A realnost slovenske knjige in založništva je vse prej kot dobra. Bomo v Frankfurtu predstavljali Potemkinovo vas? Sredstev za knjigo je vsako leto manj, pisateljski honorarji so sramotno nizki (JAK zahteva plačilo najmanj 365 evrov na avtorsko polo, kar je 30.000 znakov s presledki), založbe vsako leto težje preživijo – naj spomnimo, da je založba Modrijan, ki je izdajala odlična dela, usahnila prav na dan knjige. Vedno bolj tudi opažam, da je v največjih knjigarnah v zadnjih časih več šare kot knjig. V Književnih listih smo že objavili kar nekaj esejev o tem, kakšno je stanje v založništvu. A stvari se ne premaknejo na bolje.
Da gre zares, dokazuje tudi javno pismo, ki ga je pred dnevi predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Dušan Merc naslovil na ministra za kulturo Zorana Pozniča. V njem piše, da so kulturniki z njihovim ministrstvom vred »skromni in neambiciozni, sram nas je, da sploh obstajamo, ko nam mediji nastavljajo ogledalo in nas še globlje tlačijo v črno barvo zraka, ki nas obdaja. Kakor da nas je sram jezika, v katerem govorimo in pišemo, da nas je sram naših knjig, romanov in poezije, in naših avtorjev.« Potem navede nekaj dejstev: »Javna agencija za knjigo za celoten lok od avtorjev do bralcev danes dobi dva milijona manj kot leta 2010. Upada število kupljenih knjig v šolskih in splošnih knjižnicah, gospodarstvo ne plačuje poplačila za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del, kar bi lahko prineslo nova sredstva za knjigo.« Merc sprašuje ministra, kako se bo ob vsem tem zniževanju sredstev slovenska literatura sploh predstavila na največjih knjižnih sejmih.
»Glede na sredstva za knjigo in založništvo nimamo možnosti. Tam bi lahko šlo zares, lahko bi pokazali intelektualno produkcijo, svojo moč – pa tega zaradi pomanjkanja vizije, letargičnosti birokratov, ki vladajo na Vašem ministrstvu, ne bo. In morda ne bo tudi zato, ker Vi ne razumete bistva in temelja nacionalnega obstoja. Saj veste, jezik pa to …
Ali drugače povedano: založništvo in literatura, literarni ustvarjalci so za Ministrstvo, in očitno tudi za Vas, pač tam v temnem kot pozabljeno vedro z umazano vodo, ki so jih prejšnje ekipe pozabile, ko se je šov že zdavnaj končal in so odšli tudi čistilci.
V Bologni in Frankfurtu bomo na svetovnem odru – tam bi lahko kot v Planici vihrale slovenske zastave. Bi lahko. Pa bo slovenska kakor tista cunja, saj veste katera, že dvakrat omenjena, če ne boste sebi in svojim kolegom tam v vladi dopovedali, da se že deset let lomi hrbtenica založništva in z njim tudi hrbtenica jezikovnih ustvarjalcev.
Ob takšni politiki do slovenskega založništva in literature bomo vsi komaj čakali, da bo vse skupaj mimo, avtorji in slovenska knjiga pa bodo ostali na sedanji ravni: slovenske literature ne bo nikjer na tem svetu (samo v domačem loncu jo bomo prekuhavali), pogodbe za slovenska dela v tujih jezikih bodo, kot so zdaj, v drobcih, skromno, brez učinka in resne veljave, ko je vse prepuščeno iznajdljivosti in marljivosti posameznih avtorjev. Avtorji bi lahko prišli do dobrih pogodb pri pomembnih založbah – pa se to ne bo zgodilo, ker Ministrstvo čaka na nič oziroma na to, da bosta Frankfurt in Bologna pač mimo, in tudi na to, da bodo založbe pač crknile.
Ne bomo se predstavili, kot bi se morali in bi se morda lahko. Tudi po Vaši zaslugi, gospod minister. Ko ste se prijavili za ministra, Vam ni manjkalo poguma, da ste se pognali v globino. Morda bi srečen pristanek, doskok, pomenil že spremenjen odnos do slovenske literature in založništva. Lahko samo še dokončate delo in v temni globini ob pristanku res zlomite že tako šibko hrbtenico slovenski literaturi in založništvu. Za to seveda ne bo treba odstopiti, lovili Vas bodo na kakšni zelo banalni greha in obsodbe vredni neumnosti. In vsakomur so jo sposobni najti in ustvariti – kaj založništvo in literatura, koga to sploh zanima. To bi za nekaj časa na slovenske elektronske medije pomenilo, da se bodo z veseljem ukvarjali kakor krokarji s kulturo v najbolj gledanem terminu. Samo zaradi Vas, saj je bila pri prejšnjem ministru dovolj že prepeljana violina, da so ga spodnesli. Vse skupaj pa bo zanje še vedno manj zanimivo, nedvomno, kot levo ali desno koleno Gorana Dragića.
Glede na Frankfurt in Bologno bodo imeli dober in opravičen alibi, da se z našimi nedosežki pač ne bodo ukvarjali. Takrat bomo zadovoljni, da smo samo vsaj vedro usmrajene vode in gnila krpa za pomivanje po tleh. In da je vse mimo.«
Kar 70 odstotkov medijske pozornosti na največjem tovrstnem sejmu na svetu je namreč namenjene državi častni gostji. Vsi govorijo o njej. Slovenija bo to leta 2022.
A realnost slovenske knjige in založništva je vse prej kot dobra. Bomo v Frankfurtu predstavljali Potemkinovo vas? Sredstev za knjigo je vsako leto manj, pisateljski honorarji so sramotno nizki (JAK zahteva plačilo najmanj 365 evrov na avtorsko polo, kar je 30.000 znakov s presledki), založbe vsako leto težje preživijo – naj spomnimo, da je založba Modrijan, ki je izdajala odlična dela, usahnila prav na dan knjige. Vedno bolj tudi opažam, da je v največjih knjigarnah v zadnjih časih več šare kot knjig. V Književnih listih smo že objavili kar nekaj esejev o tem, kakšno je stanje v založništvu. A stvari se ne premaknejo na bolje.
Dragi minister ...
Da gre zares, dokazuje tudi javno pismo, ki ga je pred dnevi predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Dušan Merc naslovil na ministra za kulturo Zorana Pozniča. V njem piše, da so kulturniki z njihovim ministrstvom vred »skromni in neambiciozni, sram nas je, da sploh obstajamo, ko nam mediji nastavljajo ogledalo in nas še globlje tlačijo v črno barvo zraka, ki nas obdaja. Kakor da nas je sram jezika, v katerem govorimo in pišemo, da nas je sram naših knjig, romanov in poezije, in naših avtorjev.« Potem navede nekaj dejstev: »Javna agencija za knjigo za celoten lok od avtorjev do bralcev danes dobi dva milijona manj kot leta 2010. Upada število kupljenih knjig v šolskih in splošnih knjižnicah, gospodarstvo ne plačuje poplačila za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del, kar bi lahko prineslo nova sredstva za knjigo.« Merc sprašuje ministra, kako se bo ob vsem tem zniževanju sredstev slovenska literatura sploh predstavila na največjih knjižnih sejmih.
Realnost slovenske knjige in založništva je vse prej kot dobra.
Založba Modrijan je usahnila prav na dan knjige.
Kako se bomo predstavili na frankfurtskem sejmu?
Založba Modrijan je usahnila prav na dan knjige.
Kako se bomo predstavili na frankfurtskem sejmu?
»Glede na sredstva za knjigo in založništvo nimamo možnosti. Tam bi lahko šlo zares, lahko bi pokazali intelektualno produkcijo, svojo moč – pa tega zaradi pomanjkanja vizije, letargičnosti birokratov, ki vladajo na Vašem ministrstvu, ne bo. In morda ne bo tudi zato, ker Vi ne razumete bistva in temelja nacionalnega obstoja. Saj veste, jezik pa to …
Ali drugače povedano: založništvo in literatura, literarni ustvarjalci so za Ministrstvo, in očitno tudi za Vas, pač tam v temnem kot pozabljeno vedro z umazano vodo, ki so jih prejšnje ekipe pozabile, ko se je šov že zdavnaj končal in so odšli tudi čistilci.
V Bologni in Frankfurtu bomo na svetovnem odru – tam bi lahko kot v Planici vihrale slovenske zastave. Bi lahko. Pa bo slovenska kakor tista cunja, saj veste katera, že dvakrat omenjena, če ne boste sebi in svojim kolegom tam v vladi dopovedali, da se že deset let lomi hrbtenica založništva in z njim tudi hrbtenica jezikovnih ustvarjalcev.
Ob takšni politiki do slovenskega založništva in literature bomo vsi komaj čakali, da bo vse skupaj mimo, avtorji in slovenska knjiga pa bodo ostali na sedanji ravni: slovenske literature ne bo nikjer na tem svetu (samo v domačem loncu jo bomo prekuhavali), pogodbe za slovenska dela v tujih jezikih bodo, kot so zdaj, v drobcih, skromno, brez učinka in resne veljave, ko je vse prepuščeno iznajdljivosti in marljivosti posameznih avtorjev. Avtorji bi lahko prišli do dobrih pogodb pri pomembnih založbah – pa se to ne bo zgodilo, ker Ministrstvo čaka na nič oziroma na to, da bosta Frankfurt in Bologna pač mimo, in tudi na to, da bodo založbe pač crknile.
Ne bomo se predstavili, kot bi se morali in bi se morda lahko. Tudi po Vaši zaslugi, gospod minister. Ko ste se prijavili za ministra, Vam ni manjkalo poguma, da ste se pognali v globino. Morda bi srečen pristanek, doskok, pomenil že spremenjen odnos do slovenske literature in založništva. Lahko samo še dokončate delo in v temni globini ob pristanku res zlomite že tako šibko hrbtenico slovenski literaturi in založništvu. Za to seveda ne bo treba odstopiti, lovili Vas bodo na kakšni zelo banalni greha in obsodbe vredni neumnosti. In vsakomur so jo sposobni najti in ustvariti – kaj založništvo in literatura, koga to sploh zanima. To bi za nekaj časa na slovenske elektronske medije pomenilo, da se bodo z veseljem ukvarjali kakor krokarji s kulturo v najbolj gledanem terminu. Samo zaradi Vas, saj je bila pri prejšnjem ministru dovolj že prepeljana violina, da so ga spodnesli. Vse skupaj pa bo zanje še vedno manj zanimivo, nedvomno, kot levo ali desno koleno Gorana Dragića.
Glede na Frankfurt in Bologno bodo imeli dober in opravičen alibi, da se z našimi nedosežki pač ne bodo ukvarjali. Takrat bomo zadovoljni, da smo samo vsaj vedro usmrajene vode in gnila krpa za pomivanje po tleh. In da je vse mimo.«
Jelka Ciglenečki Foto Roman Sipic
Jelka Ciglenečki, glavna urednica pri založbi Goga
Dušan Merc navaja številke, ki nazorno prikažejo odnos države do knjižne panoge. Sredstva in pogoji za slovensko knjigo se slabšajo tudi z marginalizacijo v medijih, ki vodi v izginjanje knjige iz naših vsakodnevnih debat: pozni termini za knjigo na nacionalki so ena od očitnih sramot, slaba lokalna pokritost literarnih dogodkov, čeprav ima RTV mrežo dopisništev, je druga. Zakaj še vedno ni bilo usklajene akcije več ministrstev za organizacijo nastopa Slovenije kot častne gostje na frankfurtskem in bolonjskem sejmu? To je več kot nenavadno, saj gre za izjemno pomembna dogodka, ki ključno vplivata na podobo države na svetovnem kulturnem parketu. Bi bila situacija enaka, če bi gostili olimpijske igre? Organizacijo obeh dogodkov z zelo skromnimi sredstvi, a izkušenimi uradniki, že leta vodi javna agencija za knjigo, a ministrstvo za kulturo bi moralo poskrbeti, da bi za to pridobilo ustrezna sredstva in pomagalo pri koordinaciji z drugimi ministrstvi. Se zdi odločevalcem finančno podhranjena slovenska knjiga politično nepomembna? To je podcenjevanje – ne le založnikov in pisateljev, temveč tudi bralcev, ki zadnja leta spet množično berejo slovenske avtorje.
Dušan Merc navaja številke, ki nazorno prikažejo odnos države do knjižne panoge. Sredstva in pogoji za slovensko knjigo se slabšajo tudi z marginalizacijo v medijih, ki vodi v izginjanje knjige iz naših vsakodnevnih debat: pozni termini za knjigo na nacionalki so ena od očitnih sramot, slaba lokalna pokritost literarnih dogodkov, čeprav ima RTV mrežo dopisništev, je druga. Zakaj še vedno ni bilo usklajene akcije več ministrstev za organizacijo nastopa Slovenije kot častne gostje na frankfurtskem in bolonjskem sejmu? To je več kot nenavadno, saj gre za izjemno pomembna dogodka, ki ključno vplivata na podobo države na svetovnem kulturnem parketu. Bi bila situacija enaka, če bi gostili olimpijske igre? Organizacijo obeh dogodkov z zelo skromnimi sredstvi, a izkušenimi uradniki, že leta vodi javna agencija za knjigo, a ministrstvo za kulturo bi moralo poskrbeti, da bi za to pridobilo ustrezna sredstva in pomagalo pri koordinaciji z drugimi ministrstvi. Se zdi odločevalcem finančno podhranjena slovenska knjiga politično nepomembna? To je podcenjevanje – ne le založnikov in pisateljev, temveč tudi bralcev, ki zadnja leta spet množično berejo slovenske avtorje.
Dušan Šarotar Foto Jože Suhadolnik
Dušan Šarotar, pisatelj
Pisateljski kolega Dušan Merc naslavlja na ministra v svojem pismu tehtna vprašanja ter jih tudi imenuje s pravimi imeni. Gre za kronične težave, na katere smo pisatelji jasno opozarjali že prejšnje ministrske garniture. Res je, slovenska umetnost, seveda s književnostjo vred, je vedno bolj prisotna in vidna v svetu. Izhajajo knjige v številnih jezikih, filmi, predstave in razstave naših umetnikov so deležni uspehov po svetu. Res je tudi, da vsi ti uspehi ne bi smeli biti razumljeni kot samoumevni, torej da ne potrebujejo strateških vzpodbud, ali celo biti spregledani kot nekaj manjvrednega. Res je, kar boli, da velika večina umetnikov in institucij, ki se ukvarjajo z njenim predstavljanjem, od producentov do medijev, nujno potrebuje reanimacijo. Ne gre samo za Frankfurt in Bologno, gre za vprašanja o preživetju in vitalnosti te jezikovne skupnosti v prihodnje. Tam globoko, kamor ne sežejo oči, zmanjkuje kisika. Umetnost tukaj plava samo še na vdih. Pisatelj Merc apelira, naj minister in celotna garnitura ožame usmrajeno krpo kulture in jo ponosno obesi čez odprto okno.
Pisateljski kolega Dušan Merc naslavlja na ministra v svojem pismu tehtna vprašanja ter jih tudi imenuje s pravimi imeni. Gre za kronične težave, na katere smo pisatelji jasno opozarjali že prejšnje ministrske garniture. Res je, slovenska umetnost, seveda s književnostjo vred, je vedno bolj prisotna in vidna v svetu. Izhajajo knjige v številnih jezikih, filmi, predstave in razstave naših umetnikov so deležni uspehov po svetu. Res je tudi, da vsi ti uspehi ne bi smeli biti razumljeni kot samoumevni, torej da ne potrebujejo strateških vzpodbud, ali celo biti spregledani kot nekaj manjvrednega. Res je, kar boli, da velika večina umetnikov in institucij, ki se ukvarjajo z njenim predstavljanjem, od producentov do medijev, nujno potrebuje reanimacijo. Ne gre samo za Frankfurt in Bologno, gre za vprašanja o preživetju in vitalnosti te jezikovne skupnosti v prihodnje. Tam globoko, kamor ne sežejo oči, zmanjkuje kisika. Umetnost tukaj plava samo še na vdih. Pisatelj Merc apelira, naj minister in celotna garnitura ožame usmrajeno krpo kulture in jo ponosno obesi čez odprto okno.
