Kovačičeva ostrina nosi v sebi optimizem

»Živimo le še kot smetnjaki­ za ameriška poročila in holivudske­ razlage sveta,« piše Jani Kovačič v naslovnem, ­uvodnem besedilu k pričujočemu izboru njegovih angažiranih besedil.

Izbor je obsežen, kot je obsežen njegov tovrstni opus, ki sega od protestnih songov do kompleksnih satir na vedno, a ne vedno enako čudaško mentaliteto globalnega življa, ki namesto svobode­ išče gospodarja in plačuje za to ceno prav tako globalne dehumanizacije.

Tako nekako bi namreč lahko povzeli sporočilo, ki veje iz duha Kovačičevih pesmi in s katerim se, če razmišljamo z bistro glavo, moremo in moramo strinjati vsaj v bistvenih točkah: ni poglavitna črna pika, da smo del globalnega sveta (točneje EU in posredno ZDA), kar tu pa tam vendarle prinaša določene drobne koristi, pač pa, kako smo del tega sveta in kaj ta pravzaprav dejansko predstavlja; da predstavlja – znotraj političnega in geografskega pušeljca – samobitnost in suverenost posameznih držav, ki ga sestavljajo, je že dolgo zgolj pravljica za lahkoverno ljudstvo in nič drugega kot slaba šala, kar seveda brez izjeme velja za vse politične vrhove – toliko menda zgodovina že nauči.

A ljudje potrebujejo vodje, cesarje in kralje, potrebujejo junake, ki izigravajo zakon in uidejo roki pravice, čeprav, zanimivo, ločujejo med takimi junaki: tistimi, ki jemljejo samo zase (tisti so obsojani), in tistimi, ki dajo tudi revnim (tisti so heroji). Pri tem pozabljajo, da so še vedno večina in da imajo kot taki nad manjšino, čeprav elitistično, še vedno moč; te ne izkoristijo in raje sklonijo glavo, češ: saj nam gre še kar dobro, lahko bi bilo še slabše, namesto da bi pomislili zlasti, da lahko gre boljše in kako to doseči s skupnimi močmi.

Novodobne sile tovrstno razmišljanje takoj označijo za »levičarsko« in »komunajzarsko«, pa vendar gre za temeljne principe demokracije, na katero se vsi (s temi silami vred) tako radi sklicujejo in jo še raje zlorabljajo. Demokracije, ki naj bi uradno bila sedanja ureditev sveta, a smo še daleč od tega. In tako pridemo do »agencije za človeške vire«. Naslov postane ­naenkrat kristalno jasen.

Arzenal zimzelenih udarnic

Ni odveč trditi, da je jedro pesmi, ki jih najdemo v izboru, pravzaprav že ponarodelo. Kovačič je svoj arzenal zimzelenih udarnic sicer ves čas dopolnjeval in razširjal, zadnjič letos, ko je z zasedbo Ana Pupedan izdal dvojni album Besnih pesmi; tudi te najdemo v knjigi. In če se spomnite njegovih Disko Karamazovih; tudi teh ne boste pogrešili. Tu so še songi za različne predstave, pa avtorske adaptacije ljudskih motivov in druge drugačne variacije na aktualne teme, ki, sploh ne začuda, ostajajo aktualne tudi po več desetletjih. Situacije se skozi zgodovino ne spreminjajo, vsaj ne za dolgo, pač pa se vztrajno ponavljajo z drugimi akterji in nekaterimi kozmetičnimi razlikami.

Če to splošno resnico apliciramo na Kovačičev opus, nam postane jasno, da so njegove pesmi, zlasti v tem in takšnem izboru, pomembno zrcalo časov, v katerih »volk dlako menja, čudí pa ne«, in da se iz zgodovine pravzaprav bolj ali manj ničesar bistvenega ne naučimo; namesto da bi šli naprej, gremo »one step up and two steps back«, kot je svojčas, v drugem kontekstu, pel še eden velikih protestnikov proti sedanji ureditvi sveta, Bruce Spring­steen.

Nekaj napredka vendarle je, tega ne moremo zanikati, a pri vsakem tehničnem napredku, ki bi nas moral tudi mentalitetno pognati naprej, v glavah lezemo nazaj. In v pričujočem izboru so čisto empirični dokazi, od predsednika ZDA, ki kot pesem uvaja izbor in je bila objavljena leta 1984 (!) na plošči Ljudje, prek pesmi, kot so denimo Sobotni Jezus, posodobljena ­Revolucija, Otroci samohranilk, Grand Hotel Slovenija, Sistem čudovitih trupel, do proslule Delam, Amebe in Popevke o človeškem dostojanstvu. Pa denimo neposredno v sedanjost umerjeni Hevi metal prekariat in Demošisti & democisti.

Našteli smo zgolj peščico, vse ostalo je v knjigi. To ni zgolj zapisovanje korakov zgodovine, ampak tudi (ali zlasti) dobra poezija, čeprav je avtor skeptičen do tovrstnih literarnoteoretskih označevanj. In prav zato, ker ne gre zgolj za udarništvo, pač pa tudi (ali zlasti) za dobro poezijo, so te pesmi preživele in nam še danes precej povedo. Tiste pa, ki so mlajšega nastanka, zorijo z drugimi in nam bodo marsikaj povedale tudi čez trideset let in več.

Pomenljiv naslov

Jani Kovačič je svoje pesmi že izdal v antologijski knjižici – leta 1994 je denimo izšlo Tretje oko skupaj z ustrezno zvočno prilogo. Prav tako je izdal več drugih knjig; najbolj tematsko aktualna pred pričujočim izborom je morda Socialitete ino štorijali (2012), ki nosi pomenljiv podnaslov Kratke zgodbe in nauki.

Čemu pomenljiv? No ja, vzemite vendar v roke dotični izbor, pa vam bo kmalu jasno. In kot omeni Gregor Bauman v spremni besedi, Kovačičeva ostrina vendarle nosi v sebi optimizem. Seveda ga. Ker je to neizogibno, sicer bi lahko pohitrili film in skočili v krater, pa bi bil mir. A zdi se, da je še vedno na voljo tudi druga možnost.