Kritika

Kritičarka Gaja Kos piše o slikanici Tu blizu živi deklica

Objavljeno
20. september 2019 14.13
Posodobljeno
01. oktober 2019 09.19
Domišljena je tudi likovna podoba knjige.
Gaja Kos
Gaja Kos
Ida Mlakar Črnič:
Tu blizu živi deklica
Ilustracije: Peter Škerl
KUD Sodobnost International, Zbirka Gugalnica
Ljubljana 2019

Vzporedno z begunsko in migrantsko realnostjo je v zadnjih nekaj letih nastalo tudi precej otroških in mladinskih knjig, ki se lotevajo begunske in migrantske tematike; med najbolj izstopajočimi je bila v zadnjem času gotovo razkošno ilustrirana Morska molitev Khaleda Hosseinija. Nekateri avtorji se omenjenih tem sicer lotevajo precej na prvo žogo, nekaj pa jih bralca le posrka z inovativnostjo v pristopu in zato običajno temeljito pretrese; med temi je nedvomno slikanica tandema Ide Mlakar Črnič in Petra Škerla Tu blizu živi deklica.

Avtorja sta združila moči že v precej odmevni slikanici O kravi, ki je lajala v luno, sicer pa je Ida Mlakar Črnič bržkone najbolj znana kot avtorica dveh izredno simpatičnih slikaniških zbirk: zbirke o coprnicah Kje rastejo bonboni, ki jo je ilustrirala Ana Razpotnik Donati, in zbirke o prigodah pujskov Bibi in Gustija, ki ju je upodobila Kristina Krhin. Avtorica je nase takoj opozorila z gibko pisavo, živahnimi dialogi, besednim poigravanjem in igrivimi vsebinami, a hkrati z ravno pravšnjo mero tenkočutnosti. Čeprav so v vseh njenih knjigah v ospredju medosebni odnosi, so se do zdaj v vlogah protagonistov znašli predvsem posamezniki iz živalskega in coprniškega sveta, kar se spremeni šele v knjigi Tu blizu živi deklica. Slikanica se od drugih ne razlikuje le v naboru literarnih junakov, temveč tudi po vzdušju – igrivost zamenjata resnost in zadržanost, svetlobo in optimizem pa sence.

V knjigi ni ničesar preveč in tudi ničesar premalo; jezik je ekonomičen, saj je fokus na navidezno preprosti vsebini z močno sporočilnostjo.


Struktura knjige sledi dvanajstim mesecem koledarskega leta, zgodba pa je – zelo premišljeno – pisana v prvi osebi dvojine. Večina »poglavij«, torej meseci od januarja do avgusta, se začno z istim stavkom: »Tu blizu živi deklica ...«, ki septembra preide v preteklik in tako napoveduje preobrat. Zvečine gre v njih za na videz golo nizanje dejstev, pri čemer je sprva v ospredju poudarjanje dekličine različnosti: nima lepih oblek, nima igrač, ni bogata, nima svoje sobe, nima prijateljev, nima lepega imena itd. Spotoma pred bralcem vznika podoba dekličinega osamljenega življenja, ki se z novim šolskim letom konča z njenim izginotjem. Paradoksalno šele njena odsotnost vzbudi radovednost in hkrati obžalovanje, da dekleti svoje sošolke nista bolje spoznali: »Nisva je vprašali, ali je bila res princeska. Ne veva, od kod je prišla. Lahko bi se kdaj pogovarjali z njo o črnem zajčku. Ali o njenem bratu.« Dekle, ki zgodbo pripoveduje in takoj na začetku pride do zaključka, da nova deklica zaradi svoje drugačnosti ne more biti princeska, proti koncu otroško podvomi o svojem prepričanju, ko najde risbo, na kateri se je deklica narisala kot princeska, slednjič pa že nekoliko manj otroško zaključi, da tudi sama noče biti več princeska, kar lahko simbolno razumemo kot del osvajanja nove, drugačne, zrelejše perspektive, pri čemer je rezultat končna ugotovitev: »Tukaj je živela deklica. Takšna, kot sva ti in jaz.« Preprosta ugotovitev, ki še zdaleč ni samoumevna in si mora pogosto utirati pot med predsodki, ki se z odraslih neopazno, a trdovratno selijo na otroke. V knjigi Tu blizu živi deklica ni ničesar odveč in tudi ničesar premalo; jezik je ekonomičen, saj je fokus na navidezno preprosti vsebini z močno sporočilnostjo. In ravno v preprostosti se skriva ključ do uspeha – ob njej namreč odpadeta tako patetika kot moraliziranje, ki bi bilo kajpada tisočkrat manj učinkovito in udarno.

Domišljena je tudi likovna podoba knjige, ki se začne z domiselnim motivom – zelo zgovornim »prepletom« treh deklet – na naslovnici in nadaljuje na veznih listih, kjer nas pričaka kvazi otroška risba srečne družine (sklepamo, da gre za risbo deklice, o kateri teče pripoved), ki kmalu poraja različna vprašanja in daje zgodbi dodaten kontekst (kaj se je zgodilo z dekličinim očetom, glede na to, da sta v besedilu omenjena samo mama in brat, zakaj so se preselili, zakaj so se nato spet odselili). V knjigi si nato sledi dvanajst dvostranskih ilustracij, ki nam ne približajo samo zunanjosti oziroma dogajališč, pač pa nakazujejo ali odsevajo notranje svetove oziroma dogajanje (deklica julija kuka v prazen šolski razred, preden se povzpne na avtobus, (po)gleda nazaj, sklepamo, da na to, kar pušča za seboj …) in seveda, kot to znajo mojstrske ilustracije, priklicujejo in usmerjajo naše lastne emocije. Ida Mlakar Črnič in Peter Škerl se, skratka, odlično dopolnjujeta; tudi v odnosu med besedilom in ilustracijo ni ničesar preveč in ničesar premalo, šele skupaj tvorita zaokroženo celoto. (Edino, kar je v knjigi odveč, je paginacija.)
Slikanica Tu blizu živi deklica je še en dokaz, da ima nekaj natančno, premišljeno postavljenih stavkov, nekaj strani, lahko udarno moč. Knjiga se ponuja kot odlično izhodišče bodisi za tih premislek bodisi za glasno debato.